Jedro

Pri odškodnini za neizkoriščen letni dopust je bistveno vprašanje, ali je delavec dejansko imel možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Do denarnega nadomestila za neizrabljen dopust je tako delavec upravičen ob prenehanju delovnega razmerja, če do izteka pogodbe dopusta objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se v skladu s stališči sodne prakse zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in plačati dodatek za delovno dobo za obdobje od decembra 2008 do vključno marca 2012 v bruto zneskih ter po odvodu davkov in prispevkov neto znesek nakazati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (I. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožnika iz naslova prikrajšanja pri minulem delu (razliko od prisojenih prikrajšanj za posamezne mesece vtoževanega obdobja in vtoževanih prikrajšanj) ter za vtoževano obdobje od oktobra 2006 do novembra 2008 (II. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati: dodatek za neopredeljen delovni čas za obdobje od januarja 2011 do februarja 2012 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka; iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust znesek v višini 16.303,72 EUR bruto, ter mu po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek; iz naslova preplačane članarine znesek 774,53 EUR; in strošek za nakup vinjete v letu 2011 v znesku 95,00 EUR (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 2.231,15 EUR, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve postopka. Navaja, da je sodišče zavrnilo zahtevo za plačilo dodatka za neopredeljeni delovni čas, ker je ocenilo, da tožniku dejstva, da je delal izven v pogodbi o zaposlitvi določenega časa, ni uspelo dokazati. Meni, da je prezrlo izpoved priče A.A., da je tožnik opravljal delo tudi izven pogodbeno določenega delovnega časa kot tudi tožnikovo izpoved o konkretnih okoliščinah, ko je bil zaradi službenih obveznosti primoran opravljati delo izven pogodbeno določenega delovnega časa. Navedeno je potrdila tudi priča B.B., vendar je izjavo sodišče neutemeljeno zavrnilo kot pavšalno ter nekonkretizirano. Meni, da je sodišče napačno interpretiralo tudi samo naravo zahtevanega dodatka za delo v neopredeljenem delovnem času, ki se razlikuje od nadurnega dela ravno v tem, da se izogne potrebam po vsakokratnem odrejanju nadurnega dela ter obračunavanju nadur. Zato samo dejstvo, da tožniku nikoli ni bilo formalno odrejeno delo izven delovnega časa, še ne pomeni, da ga ni niti opravljal. Navaja, da je dodatek prejemal tudi v letih 2009, 2010 ter 2011, ko ni bil več predsednik sindikata C. in da se način njegovega dela v letu 2012 ni v ničemer spremenil. Samo dejstvo, da ko mu je bil ukinjen dodatek iz naslova neopredeljenega delovnega časa in temu ni ugovarjal, ne more predstavljati utemeljenega razloga za zavrnitev zahtevka. Navaja, da med strankama ni bilo sporno, da tožnik v vtoževanih obdobjih ni koristil letnega dopusta, sodišče pa je v dokaznem postopku ugotavljalo, ali je tožnik imel dejansko možnost koristiti letni dopust. Svojo odločitev o tem, da tožnik do nadomestila ni upravičen, je oprlo na ugotovitev, da tožnik od toženca ni zahteval koriščenja dopusta, pri tem pa je spregledalo, da je bil predsednik sindikata C. ter tako on tisti, ki je bil pristojen za odrejanje letnega dopusta. Meni, da je povsem nerealno pričakovati, da bo sam sebi pisno odrejal oziroma zavračal prošnje za koriščenje dopusta. Kot zakoniti zastopnik toženca je bil tisti, ki je bil odgovoren, da delo pri tožencu poteka kontinuirano in dejstvo, da so ostali zaposleni koristili dopust, še ne pomeni, da ni bilo potrebe po tožnikovi prisotnosti na delu. Zatrjuje, da je sodišče napačno presodilo tudi vprašanje zastaranja tožnikovih zahtevkov iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust za obdobje 5 let pred vložitvijo tožbe, saj meni, da je potrebno ločiti med samo pravico do koriščenja letnega dopusta ter nadomestilom za neizrabljeni letni dopust. Pravica je zapadla v posameznem letu, za katerega terja letni dopust, vendar je tožnikova pravica do nadomestila za neizrabljeni letni dopust, po mnenju pritožbe, nastala šele z dnem prenehanja tožnikovega delovnega razmerja pri delodajalcu, to je 3. 3. 2012. Tožbo je vložil 9. 1. 2014, zato zahtevki še niso zastarali. V zvezi z zahtevkom iz naslova preplačane članarine meni, da je plačeval članarino iz naslova domnevnega prepričanja, da je zaradi nezakonitosti sklepa o izključitvi še vedno član sindikata C. Glede na kasnejšo ugotovitev svoje zmote, s tem tudi ni obstajala njegova zaveza k plačilu članarine za navedeno obdobje, zato meni, da je upravičen do povrnitve sredstev. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede podlage, po kateri se tožniku obračunava dodatek za delovno dobo, sklicuje se na Kolektivno pogodbo za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 - panožna kolektivna pogodba), da se v primeru prenehanja veljavnosti določbe SKPgd, ki urejajo dodatek za delovno dobo v višini 0,5 osnovne plače delavca, slednja nadomesti z dodatkom za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu v višini 0,6 osnovne plače. Sodišče pa je tožniku prisodilo dodatek na podlagi Kolektivne pogodbe za podjetje poslovnega sistema D., ker je to za tožnika ugodnejše. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede tožnikove upravičenosti do povrnitve stroškov vinjete, ker je ugotovilo, da tožnik toženi stranki ni predložil dokazil o nakupu vinjete v letu 2011, tega tudi ni predložil v postopku pred sodiščem prve stopnje in s tem ni izkazal dejanskega nakupa vinjete. Meni, da je spregledalo dejstvo, da je toženec tudi sam priznal, da je tožnik v letu 2011 opravil 15 službenih potovanj in teh ne bi mogel opraviti brez vinjete. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka na prvi in drugi stopnji oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa odgovarja.

6. Tožnik v predmetnem sporu od tožene stranke vtožuje plačilo dodatka za neopredeljen delovni čas, plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust, vrnitev preplačila članarine sindikata, stroške nakupa vinjete v letu 2011 in prikrajšanja iz naslova dodatka za delovno dobo. Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači iz naslova dodatka za delovno dobo v pretežnem delu ugodilo, medtem ko je ostale zahtevke zavrnilo.

Dodatek za delo v neopredeljenem delovnem času

7. Tožeča stranka s pritožbo uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP in sicer v zvezi z zahtevkom za plačilo dodatka za neopredeljeni delovni čas, ker naj bi prezrlo izpoved A.A. o tem, da je tožnik opravljal delo tudi izven pogodbeno določenega delovnega časa, kot tudi tožnikovo izpoved, ki jo je potrdil B.B. Razlogi, s katerimi pritožba utemeljuje postopkovno kršitev, se nanašajo na vprašanje uporabe metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva štejejo za dokazana. V konkretnem primeru je sodišče ocenilo, da tožnik ni z ničemer dokazal, da je bil v spornem obdobju njegov delovni čas dejansko neopredeljen, saj gre za namenski dodatek, ki ni utemeljen, v kolikor pogoji dela v neopredeljenem delovnem času niso kontinuirano izkazani. Tega zaključka pa tožnik tudi s pritožbenimi navedbami ni uspel omajati.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 7. 2008 dalje s polovičnim delovnim časom na delovnem mestu predsednik sindikata C., z delovnim časom od ponedeljka do petka od 9. do 13. ure in da se dnevna razporeditev lahko prilagaja potrebam dela (5. člen pogodbe o zaposlitvi). Zaključilo je, da tožnik ni dokazal, da je bil v vtoževanem obdobju njegov delovni čas dejansko neopredeljen. Samo dejstvo, da je tožena stranka pred spornim obdobjem tožniku tak dodatek izplačevala, pa ne more predstavljati podlage za tožnikov zahtevek tudi za obdobje, ko je tožena stranka ugotovila, da tožnik do tega dodatka ni več upravičen. Iz izpovedi E.E. izhaja, da so v letu 2010 naredili analizo in ugotovili, da tožniku dodatek iz naslova neopredeljenega delovnega časa ne pripada, temu pa tožnik tedaj tudi ni ugovarjal. Prav tako iz izpovedi nadrejenega A.A. izhaja, da dela nad določenim delovnim časom tožniku nihče ni odrejal. Tožnik je bil delno upokojen in je zato imel pravico do dela 4 ure na dan, ki se je zanj štel kot poln delovni čas. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik z ničemer ni dokazal, da je bil v obdobju od januarja 2011 do februarja 2012 njegov delovni čas dejansko neopredeljen, zato je zahtevek tožnika iz tega naslova pravilno zavrnilo. Za zahtevek tožnika namreč ni ne dejanske ne pravne podlage.

Nadomestilo za neizrabljen letni dopust

9. Tožnik je zahteval plačilo za neizrabljeni letni dopust za leta 2007, 2008, 2009, 2010, 2011 in 2012 in v svojih izpovedbi pojasnil, da za koriščenje letnega dopusta toženo stranko ni zaprosil, in je bilo koriščenje dopusta vedno stvar dogovora znotraj delovne skupine. Prav tako je izpovedal, da je dopust pravica in ne obveznost delavca ter da ga je koristil takrat, ko je sam ocenil, da ga potrebuje in se nikoli ni strinjal s tem, da mu kdo odreja, kdaj bo koristil dopust. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik dejansko nikoli ni izkoristil vsega dopusta in da mu toženka koriščenja letnega dopusta nikoli ni onemogočala. Na podlagi izpovedi tožnika in zaslišanih prič je sodišče zaključilo, da tožnik ni dokazal, da mu je tožena stranka kot delodajalec v vtoževanem obdobju onemogočala koriščenje letnega dopusta, niti da je tožnik tak zahtevek toženi stranki sploh postavil, pa bi ga slednja zavrnila.

10. Izrabo letnega dopusta je v spornem obdobju urejal 163. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. - ZDR), ki je določal, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta do konca tekočega koledarskega leta, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. 6. naslednjega leta (drugi odstavek). Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ali z razlogom na strani delodajalca ni mogel izrabiti.

11. Pri odškodnini za neizkoriščen letni dopust je bistveno vprašanje, ali je delavec dejansko imel možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Do denarnega nadomestila za neizrabljen dopust je tako delavec upravičen ob prenehanju delovnega razmerja, če do izteka pogodbe dopusta objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se v skladu s stališči sodne prakse zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik izrabe letnega dopusta za sporna leta od 2007 do 2012 sploh ni zahteval, prav tako pa tudi ni zatrjeval obstoja nepredvidljivega vzroka, zaradi katerega dopusta ne bi mogel koristiti. Ker tudi na toženčevi strani ni bilo razlogov za neizrabo, kakor so skladno izpovedale priče, temveč prav nasprotno (da tožnik dopusta ni hotel v celoti koristiti in so razpravljali na izvršilnem odboru sindikata), je pravico do letnega dopusta in s tem tudi nadomestila izgubil, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Članarina za sindikat

12. Glede vrnitve zneska 774,53 EUR in sicer za obdobja od leta 2006 do 2010, s katerim je tožnik zahteval vrnitev preplačila članarine za sindikat, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik predsednik sindikata C. do 15. 6. 2006, ko je bil izključen in je dejansko po izključitvi prostovoljno plačeval članarino sindikatu C. za sporno obdobje. Tožnik je izpovedal, da je sam menil, da je normalno, da plačuje članarino kot predsednik sindikata C., njegov dogovor pa se je nanašal na to, da sredstva ostanejo v sindikatu C. Računovodkinja pri toženi stranki je izpovedala, da tožnik nikoli ni ničesar zahteval iz naslova preplačane članarine za sindikat, medtem ko je priča A.A. izpovedal, da se je plačilo izvrševalo dokler tožnik v letu 2010 ni zahteval, da se mu članarina preneha obračunavati, kar je toženka tudi upoštevala. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (izpovedi tožnika in zaslišanih prič) je tožnik v vtoževanem obdobju plačeval članarino za sindikat prostovoljno in mu je tožena stranka ni odtegovala od plače samovoljno. Sodišče je upoštevalo tudi izpoved F.F., da je bil tožnik v letu 2006 izključen iz sindikata C., kljub temu pa je bil pri toženi stranki ponovno zaposlen kot predsednik sindikata C. ter plačeval članarino za sindikat C. Članarina pa se mu je prenehala obračunavati leta 2010, ko je odstopil kot predsednik sindikata C. in tudi sam zahteval, da se mu članarina več ne obračunava. Glede na navedene dejanske ugotovitve tožena stranka tožniku ni samovoljno odtegovala članarine. V konkretnem primeru ne gre za neupravičeno odtegovanje članarine za sindikat, niti ne za zahtevek iz naslova plačila, za katerega plačnik ve, da ni dolžan, pa si je pridržal pravico zahtevati nazaj v smislu 191. člen Obligacijskega zakonita (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.).

Dodatek za delovno dobo

13. Neutemeljeno tožnik sodišču prve stopnje očita napačno odločitev glede dodatka za delovno dobo. Bistvo pritožbenih navedb je v tem, da tožnik meni, da bi mu moral pripadati dodatek za delovno dobo v višini 0,6 % osnovne plače na podlagi 72. člena panožne kolektivne pogodbe in še 0,2 % dodatka od osnovne plače za vsako leta v D. Pritožba se tako zavzema, da bi se en dodatek upošteval po panožni kolektivni pogodbi, drugi pa po podjetniški kolektivni pogodbi. Pritožbeno sklicevanje na prvi odstavek 72. člena panožne kolektivne pogodbe, ki določa 0,6 % dodatek osnovne plače za skupno delovno dobo, je neutemeljeno, saj je v tretjem odstavku 72. člena določeno, da se določba iz prvega odstavka uporablja le v primeru, če v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca ni določeno drugače. Ker je v podjetniški kolektivni pogodbi določen dodatek v višini 0,5 %, je potrebno upoštevati slednjega in je uporaba podjetniške kolektivne pogodbe tudi ugodnejša, saj tožniku zagotavlja skupni dodatek za delovno dobo v višini 0,7 %, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Stroški nakupa vinjete

14. V zvezi z zahtevkom tožnika za plačilo vinjete za leto 2011 je sodišče zaslišalo računovodkinjo, pričo A.A., F.F. in tožnika in na podlagi dokazne ocene zaključilo, da je tožnik imel vso možnost, da sproti uveljavlja plačilo vinjete, pa tega samovoljno ni storil. Tožnik namreč v dokaznem postopku ni predložil nobenega računa o nakupu vinjete v letu 2011, temveč le iz izpisek o cenah vinjet, s tem pa dejansko nakupa vinjete ni dokazal. Prav tako pa ni videti razloga, da plačila vinjete ne bi zahteval takoj po nakupu, če je bil do nje upravičen. Tožnik namreč v dokaznem postopku ni zatrjeval, da je plačilo vinjete za leto 2011 zahteval pa tožena stranka plačila ni hotela izvršiti. Prav nasprotno, priče so izpovedale, da v kolikor bi tožnik za vinjeto predložil račun, bi mu jo tudi plačali, kakor so storili tudi, ko je imel službeno pot v Avstrijo in je predložil plačano vinjeto za ta čas.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).