Jedro

Potem, ko je tožnik izpolnil svoje obveznosti, je bil upravičen zahtevati, da tudi tožena stranka izpolni pogodbo. Ker v postavljenem roku do izpolnitve ni prišlo, je na podlagi navedenih določil zakona o obligacijskih razmerjih pogodbo razdrl. Če je pogodba razdrta, ima stranka, ki je popolnoma ali delno izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala (2. odst. 132. čl. ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 300 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalniškem tečaju LB d.d. na dan plačila z zamudnimi obrestmi od 5.11.1992 dalje ter znesek 162.500,00 SIT z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov mesečnih vplačil. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 27.278,00 SIT. Ugotovilo je, da sta stranki dne 5.11.1992 sklenili pogodbo o združevanju sredstev, s katero se je tožnik zavezal plačevati toženi stranki mesečno po 12.500,00 SIT ter članarino 300 DEM, tožena stranka pa, da bo tožniku dala brezobrestno pomoč v znesku 500.000,00 SIT. Tožnik je svoje obveznosti izpolnil, tožena stranka pa mu kljub opominu ni dodelila posojila. Zato je tožnik od pogodbe odstopil in je upravičen do vračila plačanih zneskov z obrestmi od plačila dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da je bil tožnik upravičen razdreti pogodbo potem, ko po trinajstmesečnem združevanju sredstev ni uspel izposlovati izpolnitve pogodbe s strani tožene stranke. Glede na razdrtje pogodbe ima pravico do vrnitve tistega, kar je plačal. To pa obsega tudi tako imenovano članarino, ki jo je bil tožnik dolžan plačati ob podpisu pogodbe.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po 385. čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je pridobil tožnik s plačilom članarine status člana zavoda. Članarina ni del cene posojila, ampak del financiranja tožene stranke. O tem sodišče ni izvedlo nobenih dokazov. Sodišče bi moralo ugotavljati pogodbeni namen strank tudi z ustnimi dogovori in zaslišati priče. Napačno je tudi stališče o roku, v katerem je bila tožena stranka dolžna izpolniti svojo obveznost. Končno navaja, da bi izpolnila svojo obveznost v primernem roku, če tožnik ne bi odstopil od pogodbe.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno na podlagi pogodbe o združevanju sredstev z dne 5.11.1992, opomina z dne 15.11.1993, odstopa od pogodbe z dne 8.12.1993 in potrdil o plačilih (listine A2 do A10), da sta stranki sklenili pogodbo o združevanju sredstev, po kateri je bil tožnik dolžan plačati tožeči stranki članarino v tolarski protivrednosti 300 DEM in nato mesečno plačevati po 12.500,00 SIT najmanj 6 mesecev, tožena stranka pa se je zavezala plačati tožniku vzajemno brezobrestno pomoč v znesku 500.000,00 SIT v čimkrajšem roku, potem ko bo izpolnil svoj del obveznosti. Tožnik je plačal 13 zaporednih obrokov in članarino, nato je od tožene stranke pismeno zahteval izpolnitev pogodbe in ker ni bilo odziva, je odstopil od pogodbe. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku na vrnitev zneskov, plačanih po pogodbi, ki jo je razdrl po 124. in 126. čl. zakona o obligacijskih razmerjih.

Taka odločitev je tudi po presoji revizijskega stališča pravilna. Potem, ko je tožnik izpolnil svoje obveznosti, je bil upravičen zahtevati, da tudi tožena stranka izpolni pogodbo. Ker v postavljenem roku do izpolnitve ni prišlo, je na podlagi navedenih določil zakona o obligacijskih razmerjih pogodbo razdrl. Če je pogodba razdrta, ima stranka, ki je popolnoma ali delno izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala (2. odst. 132. čl. ZOR). Ugotovljeno je, da je tožnik plačal 13 obrokov po 12.500,00 SIT in članarino v tolarski protivrednosti 300 DEM. Tudi članarina je bila plačana kot del tožnikove pogodbene obveznosti (tč. 3 pogodbe). Po določbi 13. čl. pogodbe mora tožena stranka poleg ostalega vrniti sopogodbeniku tudi članarino, če odstopi od pogodbe iz drugih razlogov, kot so navedeni v 12. členu pogodbe. Razdrtje pogodbe iz vzrokov, ki so na strani tožene stranke, ima v tem pogledu enake posledice kot neupravičen odstop od pogodbe. Zato je podlaga za vrnitev članarine tudi navedena določba pogodbe in so nasprotne revizijske navedbe tožene stranke neutemeljene.

Ker je bila tožena stranka dolžna dati tožniku dogovorjeni znesek v čimkrajšem roku (5. čl. pogodbe), je 6 mesecev po tožnikovi izpolnitvi pogojev za odobritev pomoči vsekakor primeren rok, v katerem je tožnik v skladu s pogodbo lahko zahteval izpolnitev pogodbe od tožene stranke in v posledici neizpolnitve pogodbo razdrl. Revizijske navedbe o težavah, v katerih se je znašla tožena stranka in njena zagotovila, da bi pogodbo izpolnila, niso utemeljene. Niso namreč pomembni razlogi, zaradi katerih tožena stranka pogodbe ni izpolnila - razen če bi šlo za razloge na strani tožnika - pomembno je dejstvo, da ni bila izpolnjena in da je zaradi tega prišlo do razdrtja pogodbe, kar ima za posledico obveznost vračanja po 132. čl. ZOR.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).