Jedro

Izkazano dolžnikovo objektivno slabo finančno stanje in s tem objektivno slabe možnosti za uveljavitev terjatve še ne izkazujejo subjektivne nevarnosti, ki je glede na drugi odstavek 270. člena ZIZ pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, s katero bi se dolžniku v zavarovanje denarne terjatve upnika v višini 3,484.350,07 EUR s pripadki: - prepovedalo odtujiti ali obremeniti nepremičnine ali stvarne pravice z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi pri v izreku uvodoma citiranega sklepa navedenih dolžnikovih parcelah v k. o. ..., ter - prepovedalo banki A., d. d., da dolžniku izplača sredstva kredita, zavarovanega z maksimalno hipoteko v višini 8.330.300,00 EUR na podlagi pogodbe, reg. št. 0000-07/23 AM, do višine terjatve upnika.

2. Upnik se zoper sklep pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da zahtevku upnika za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ugodi, dolžniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z obrestmi, oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, dolžniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je upnikov predlog za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo zavrnilo. Ugotovilo je, da je upnik sicer verjetno izkazal pogoj za izdajo začasne odredbe na podlagi prvega odstavka 270. člena ZIZ, tj. verjeten obstoj terjatve, ni pa verjetno izkazal subjektivne nevarnosti na podlagi drugega odstavka 270. člena ZIZ. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve je namreč potrebno izkazati tudi verjeten obstoj nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritrdilo je sicer upnikovim navedbam glede slabega finančnega stanja dolžnika, vendar je pogoj za izdajo začasne odredbe dolžnikovo delovanje in ne zgolj stanje. Dolžnikovo objektivno slabo finančno stanje in s tem objektivno slabe možnosti za izterjavo same po sebi niso dolžnikovo aktivno (niti pasivno) onemogočanje izterjave. Upniku ni pritrdilo niti, da bo dolžnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo v smislu tretjega odstavka 270. člena ZIZ, po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, da izkazano dolžnikovo objektivno slabo finančno stanje in s tem objektivno slabe možnosti za uveljavitev terjatve še ne izkazujejo subjektivne nevarnosti, ki je glede na drugi odstavek 270. člena ZIZ pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Pritožnik izpostavlja, da je dolžnik insolventen, saj je postal dolgoročno plačilno nesposoben oziroma kapitalsko neustrezen, tj. prezadolžen, njegovo finančno stanje pa se zgolj še poslabšuje. Opozarja, da dolžnik posluje v nasprotju s pravili poslovno finančne stroke in stroke upravljanja podjetij. Po njegovem mnenju razpolaganje s premoženjem v smislu predpostavke subjektivne nevarnosti pomenijo opustitve dolžnika glede zagotavljanja kapitalske ustreznosti v smislu 32. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pri tem poudarja dolžnosti poslovodstva in družbenikov za zagotavljanje kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, kapitalske ustreznosti in dolgoročnih virov financiranja po ZFPPIPP.

6. Ne drži pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo glede upnikovih navedb o negativnem kapitalu, saj se je o dolžnikovi kapitalski neustreznost opredelilo v točki 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

7. V pravni teoriji in sodni praksi velja ustaljeno stališče, da subjektivne nevarnosti ne predstavlja dolžnikov grozeč stečaj. Če postane družba insolventna, nastopi zanjo obveznost enakega obravnavanja upnikov (prim. 34. člen ZFPPIPP). Navedbe pritožnika v zvezi s tem so odločilne za presojo pogojev insolventnosti dolžnika v morebitnem stečajnem postopku oziroma za presojo odškodninske odgovornosti poslovodstva zaradi opustitve ukrepov finančnega prestrukturiranja po ZFPPIPP. V pogojih insolventnosti si dolžnik z začasno odredbo ne more več zagotoviti privilegiranega položaja in začasna odredba v taki situaciji presega domet in namen zavarovanja, kot ga ureja 270. člen ZIZ.1

8. Pritožnik navaja, da so podražitve materialov tveganje, ki ga mora prevzeti dolžnik oziroma se to tveganje deli v skladu z zakonskimi določbami OZ o gradbeni pogodbi, po katerih na izvajalca ni mogoče prenesti več kot 10 % tveganja, kot to določa Obligacijski zakonik (OZ) v 655. in 656. členu. Ne glede na navedeno je že prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da makro dejavnikov tveganja ni mogoče razlagati v smislu subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Zgolj slednja je predmet presoje po cit. zakonski določbi.

9. Pritožnik ponovno izpostavlja, da je drug upnik dosegel zavarovanje svoje terjatve v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I P 238/2023, kar je dokazoval s predlaganim vpogledom v navedeni spis, vendar prvostopenjsko sodišče tega ni izvedlo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da gre za ravnanje tretjega, ki ne izkazuje obstoja subjektivne nevarnosti. Če je dolžnikovo premoženje predmet zavarovanja terjatev tretjih oseb, še ne pomeni avtomatično utemeljenosti zavarovanja tudi v predmetni zadevi. Pritožbene navedbe v smeri, da je izdana začasna odredba posledica nespoštovanja prevzetih obveznosti, kar naj bi bil dolžnikov običajen način ravnanja, so preveč posplošene, da bi sodišče lahko na njihovi podlagi izdalo začasno odredbo tudi v tej zadevi. Pritožbeno sodišče razume spoznavno stisko upnika, na katerem je trditveno in dokazno breme glede dejstev iz poslovne sfere dolžnika; vendar je na drugi strani treba upoštevati restriktiven pristop v postopku zavarovanja denarne terjatve, saj gre za hud poseg v premoženjski položaj dolžnika, zoper katerega upnik še nima izvršilnega naslova. Pritožnik ne more uspeti z navedbami v smeri, da se je dolžnik izrecno zavezal, da bo podražitve plačal, vendar je zavajal upnika, da je nadaljeval z deli, čeprav očitno že takrat ni imel sredstev za poplačilo. Citirane navedbe so presplošne in niso podprte z dokazi. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da so očitki v nasprotju s prikazanim slabim premoženjskim stanjem dolžnika in podražitvijo gradbenih materialov, zato je verjetneje, kot da dolžnik ne želi poplačati upnikovih storitev, da so nastopile objektivne finančne ovire. Podrobnejša presoja glede finančne izvedljivosti projekta pa presega domet tega postopka zavarovanja.

10. V zvezi s pritožbenimi očitki glede dodatnega zadolževanja z dodatnim kreditom na podlagi pogodbe o ustanovitvi maksimalne hipoteke se pritožbeno sodišče strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da dodatno zadolževanje v okoliščinah konkretnega primera, ko gradnja še ni zaključena in se prodaja posameznih delov še ni začela, bolj verjetno kot na subjektivno nevarnost kaže na prizadevanje za zaključek projekta in posledično poplačilo upnikov.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede zadeve Višjega sodišča v Celju III Cpg 29/2023 pritožbeno sodišče ugotavlja, da zadeva ni primerljiva s predmetnim postopkom. Netransparentnost poslovanja se je v citirani zadevi izkazovala z obremenjevanjem premoženja dolžnika v korist svojega edinega družbenika. V tej zadevi se pritožnik sicer sklicuje na netransparentnost bilanc, ker slednje ne izkazujejo obveznosti za plačilo obresti za najete kredite. Vendar glede na vse okoliščine pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre verjetneje zgolj za (ne)prikaz poslabšanja finančnega položaja dolžnika, ki ne predstavlja dolžnikovega razpolaganja s premoženjem.

12. Pritožbene navedbe v zvezi z bilanco stanja 2022, objavljeno po izdaji izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljene pritožbene novote, ker niso izpolnjeni pogoji po 337. členom v zvezi s členom 286/IV ZPP, saj bi njihova dopustitev zavlekla reševanje spora.

13. Niso utemeljeni niti pavšalni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na zaključke sodišča prve stopnje glede neznatne škode. Drži pritožbena navedba, da čeprav ZIZ kot eno od možnih začasnih odredb določa tudi prepoved odtujitve in obremenitve dolžnikovih nepremičnin ali stvarnih pravic z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, sodna praksa pa šteje, da vsak poseg v tujo lastnino pomeni določeno prikrajšanje. Da glede na okoliščine posameznega primera in predlagano vsebino začasne odredbe temu ni tako, pa mora konkretno zatrjevati in dokazovati upnik, ki uveljavlja zavarovanje.

14. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP). Kot nerelevantne za rešitev tega pritožbenega postopka je ocenilo navedbe glede dolžnikove kreditne sposobnosti, napak investitorstva na splošno v Sloveniji, stečajih gradbenih izvajalcev, bančne luknje itd. Ker je pritožbene razloge zavrnilo kot neutemeljene in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške.

1 Prim. N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana, 2022, stran 56, VSL sklep I Cpg 1525/2015 in I Cpg 299/2022 ter drugi.