Jedro

Kljub temu, da sodišči prve in druge stopnje delodajalcu očitata, da je vedel, da delavci uporabljajo skrinjo tudi za sedenje med malico, pa ni poskrbel, da bi bila skrinja za orodje urejena in vzdrževana tako, da ne bi bila z njeno uporabo ogrožena varnost in zdravje delavcev pri delu, revizijsko sodišče meni, da je prispevek tožnika odločilen za nastanek škodnega dogodka.

Izrek

Revizija proti pravnomočni sodbi se v delu za izpodbijani znesek 81,89 EUR s pripadki tožniku pravnomočno prisojene odškodnine zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 27.6.2000 poškodoval na delu v R. d.d., ko se je zaradi zavezovanja vezalk usedel na zvit pokrov skrinje z orodjem, ki ga je pri tem zamaknilo in si poškodoval tretji in četrti prst leve roke. Po oceni sodišča prve stopnje je do poškodbe tožnika prišlo tako zaradi opustitve delodajalca, kot tudi zaradi ravnanja tožnika samega. Ob ugotovljenem 40 % soprispevku tožnika, je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki, pri kateri je imel delodajalec zavarovano odgovornost, naložilo izplačilo odškodnine iz naslova materialne in nematerialne škode skupaj z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ter plačilo ustreznega dela tožnikovih pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morala biti po njegovem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Ne strinja se z odločitvijo sodišč, da mu je pripisati 40 % soprispevek za nastali škodni dogodek. Sodišči bi morali pri presoji odškodnine upoštevati tudi potek časa, kolikor je tožnik čakal na odškodnino. Ob pravilni uporabi materialnega prava v smeri neobstoja njegovega soprispevka pa bi mu morala biti v celoti priznana tudi odškodnina za premoženjsko škodo. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se prisodi še nadaljnja odškodnina v višini 1.727,59 EUR (prej 1.486.000 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Glede zavrženja revizije: V premoženjskih sporih, za kar gre v tej pravdi, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodne odločbe presega 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kot vrednost spornega predmeta se vzame samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Tožnik je v tožbi uveljavljal dva zahtevka. Zahteval je plačilo 7.928,56 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 204,72 EUR odškodnine za premoženjsko škodo. Ker imata zahtevka različno dejansko in pravno podlago in se v takem primeru vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP), je treba dovoljenost revizije presojati za vsakega od tožnikovih zahtevkov posebej. Že v tožbi postavljen zahtevek za povrnitev premoženjske škode ne dosega mejnega zneska za dovoljenost revizije, zato revizija v tem delu ni dovoljena in jo je bilo treba na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. Glede zavrnitve revizije: Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zaključili, da je tudi tožnik soprispeval k nastanku škode. Ob dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, ki jih na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), da se tožnik pred usedanjem na skrinjo ni prepričal o varnosti takšnega početja ob tem, da mu je bilo (poškodovano) stanje pokrova skrinje znano, je pravilen materialnopravni zaključek, da je tožniku pripisati soodgovornost v višini 40 %. Kljub temu, da sodišči prve in druge stopnje delodajalcu očitata, da je vedel, da delavci uporabljajo skrinjo tudi za sedenje med malico, pa ni poskrbel, da bi bila skrinja za orodje urejena in vzdrževana tako, da ne bi bila z njeno uporabo ogrožena varnost in zdravje delavcev pri delu, revizijsko sodišče meni, da je prispevek tožnika odločilen za nastanek škodnega dogodka. Skrinja prvenstveno ni bila namenjena sedenju, poleg tega pa je bilo tožniku znano, da so pokrovi skrinj praviloma odtrgani s tečajev, saj je bila vsakodnevna praksa, da rudarji skrinjo odpirajo s sekačem tako, da pri tem deformirajo pokrov skrinje. Glede oblike in upoštevanja krivde pri odločanju o odškodninski (so)odgovornosti pa je revidentu na pritožbene očitke (ki so enaki revizijskim) pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče (v drugem odstavku na strani 3 obrazložitve sodbe) in na katere se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi revizijsko sodišče. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode slednji utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin zanje v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo.

S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je v škodnem dogodku tožnik utrpel obtolčeninsko rano tretjega prsta leve roke, odlom baze končnega členka tretjega prsta leve roke z iztrganjem ekstenzorne kite ter obtolčenino četrtega prsta leve roke. Zaradi stisnjenja prstov je prišlo do izliva krvi pod nohta tretjega in četrtega prsta, zaradi tope poškodbe v predelu distalnega interflangealnega sklepa sredinca pa do tako imenovane "mallet-finger" deformacije. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju, izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, kot tudi starost tožnika in čas od poškodbe do pravnomočne odločitve sodišča ter vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.