Jedro

Načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP/77 je podrobneje izpeljano v vseh fazah postopka na prvi stopnji, med drugim tudi v 219. členu ZPP/77, po katerem mora vsaka stranka navajati dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Zaradi toženčevega neobrazloženega ugovora proti plačilnemu nalogu in zaradi njegove popolne pasivnosti v postopku na prvi stopnji je bilo utemeljeno opozorilo sodišča prve stopnje v razlogih sodbe prav na navedeno zakonsko določbo. Sodišče prve stopnje je lahko izvedlo le dokaze, ki jih je ponudila tožeča stranka o svojih trditvah.

Tožeča stranka, ki je prejela plačilo zavarovalne premije, je imela pravni interes za izpolnitev toženčeve obveznosti, zato je s plačilom že na podlagi samega zakona nanjo prešla bankina terjatev z vsemi stranskimi pravicami.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s plačilnim nalogom tožencu naložilo, da mora plačati tožeči stranki 203.490,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1992 dalje in ji povrniti stroške. Toženec je v pravočasnem ugovoru navedel samo, da v celoti ugovarja plačilnemu nalogu. V nadaljnjem postopku ni sodeloval, svojih ugovorov ni konkretiziral in tudi na naroke ni prihajal. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka s sodbo vzdržalo v veljavi plačilni nalog, v razlogih pojasnilo ugotovljeno dejansko stanje, zaradi toženčeve pasivnosti pa opozorilo tudi na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu.

Toženec je v kratki pritožbi uveljavljal pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar s pritožbo ni uspel. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v razlogih pa povzelo odločilne dejanske ugotovitve prvega sodišča, spor opredelilo kot zakonsko subrogacijo in zavrnilo nejasen pritožbeni ugovor o "napačni metodologiji izračuna škodnega dogodka".

V pravočasni reviziji toženec uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga tako ugoditev reviziji, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširnih razlogih se toženec teoretično ukvarja z nevtralnim položajem cessusa, ki zaradi cesije ne sme biti v slabšem položaju, in z razliko pri oškodovanju cessusa v primeru odstopa ali neodstopa od pogodbe.

Opozarja, da cesijska izjava v spisu ni javna listina in tudi verodostojna listina ne. Pravilo o dokaznem bremenu je bilo napačno uporabljeno, obstoj pogodbe med tožečo stranko in banko bi morala dokazati tožeča stranka in se zato sodba opira na neobstoječi dokaz. Toženec opomina pred tožbo ni dobil, podpis na opominu ni njegov. V zvezi z zatrjevanim nepravilnim obračunom obresti toženec opozarja, da banka ni predložila sklepov o višini obresti. Toženec dokazuje, da je njegov nevtralni položaj kršen, z več lastnimi izračuni obresti, ki jih prilaga reviziji. Ugovarja pričetku teka zamudnih obresti, saj je cesijska izjava datirana šele s 7.9.1992. Meni, da je terjatev tožeče zavarovalnice za 50% višja od terjatve, ki bi jo po toženčevem izračunu lahko uveljavljala banka. Zato gre v bistvu za novo terjatev, v kateri je kapitalizirana prvotna glavnica, obresti, zamudne obresti in še kaj. Tožeča stranka je s plačilom izpolnila zapadle toženčeve obveznosti po 300. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR).

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Uvodoma revizijsko sodišče omenja, da toženčev revizijski predlog, na katerega sicer ni vezano, ni pravilen in tudi ne v skladu z njegovimi interesi. Obeh sodb sodišč druge in prve stopnje ni mogoče spremeniti tako, da bi bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, ker sta že sedaj taki. Toženčev interes je v taki spremembi obeh sodb, da bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Tako pa revizijsko sodišče ni odločilo, saj je revizija neutemeljena.

Nadalje revizijsko sodišče ugotavlja, da toženec med revizijskimi razlogi uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, tako opredelitev pa v obrazložitvi izpelje v številnih revizijskih trditvah. Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog. Zato revizijsko sodišče ni obravnavalo tistih toženčevih trditev, s katerimi utemeljuje ta razlog. Med njimi so trditve o stanju dolga v času cediranja terjatve od banke na zavarovalnico, o drugačnem pričetku teka zamudnih obresti, o nesprejemu opomina pred tožbo, o izostali predložitvi sklepov banke o višini (pogodbenih) obresti, o 50% višji terjatvi tožeče stranke v primerjavi s terjatvijo, ki jo je imela banka. V podkrepitev svojih teoretičnih razlogov o nevtralnosti cessusovega položaja in razliki v oškodovanju, če je šlo za razdrtje pogodbe ali le za vstop tožeče stranke v obstoječe pogodbeno razmerje, toženec reviziji prilaga več lastnih izračunov in s tem skuša izpodbiti dejansko ugotovitev obeh sodišč o stanju dolga, česar iz že pojasnjenih razlogov v reviziji ni mogoče uveljavljati. Kljub temu revizijsko sodišče tožencu odgovarja, da priloženi izračuni za dokazovanje njegovega zatrjevanega oškodovanja zaradi prenosa terjatve na tožečo stranko niso ustrezni, ker se nanašajo na različna obdobja, nobeden od njih pa ne upošteva pogodbenih obresti, temveč le zakonske zamudne obresti.

Pravdni postopek je kontradiktorne narave. Načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP/77 je podrobneje izpeljano v vseh fazah postopka na prvi stopnji, med drugim tudi v 219. členu ZPP/77, po katerem mora vsaka stranka navajati dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Zaradi toženčevega neobrazloženega ugovora proti plačilnemu nalogu in zaradi njegove popolne pasivnosti v postopku na prvi stopnji je bilo utemeljeno opozorilo sodišča prve stopnje v razlogih sodbe prav na navedeno zakonsko določbo. Sodišče prve stopnje je lahko izvedlo le dokaze, ki jih je ponudila tožeča stranka o svojih trditvah.

Revizijsko sodišče pritrjuje tudi oceni sodišča druge stopnje, da je nejasen toženčev pritožbeni ugovor o "napačni metodologiji izračuna škodnega dogodka". V reviziji je ta ugovor sicer nekoliko bolj, čeprav še vedno ne dovolj opredeljen, vendar je njegova (delna) konkretizacija v sedanji fazi postopka prepozna, ker nedovoljeno meri na izpodbijanje dejanske ugotovitve o stanju dolga na dan 30.6.1992. Preizkus revizijskega sodišča ne more biti širši od preizkusa pritožbenega sodišča. V smeri nepopolne ugotovitve dejanskega stanja gredo tudi toženčeve trditve, da se sodba opira na neobstoječ dokaz o pogodbi med banko in tožečo zavarovalnico. Uveljavljana procesna kršitev v zvezi z zatrjevano napačno uporabo pravil o dokaznem bremenu zato ni utemeljena. Toženec v reviziji še utemeljuje svoja stališča s trditvijo, da je v posojilni pogodbi pristal na plačilo zavarovalne premije, ker je s tem mislil, da zavaruje svojo plačilno nesposobnost, da mu torej v tem primeru dolga ne bi bilo treba plačati. Taka trditev je vsaj naivna, predvsem pa je neupoštevna, ker na novo in zato nedovoljeno zatrjuje drugačno toženčevo pogodbeno voljo.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč, na katere so v revizijskem postopku vezane stranke in revizijsko sodišče, izhajajo naslednja odločilna dejstva. Toženec je z Ljubljansko banko d.d. Ljubljana dne 27.8.1991 sklenil pogodbo o dolgoročnem kreditu 75.000,000 SIT za nakup računalnika. Odplačevanje kredita je zavaroval s plačilom zavarovalne premije. Plačal je le prvi obrok v oktobru 1991. Zato je banka zahtevala plačilo vtoževanega zneska od tožeče stranke. S plačilom odškodnine, ki je vsebovala tudi plačilo obresti po kreditni pogodbi, so na tožečo stranko prešle vse pravice Ljubljanske banke d.d. napram tožencu. Revizijsko sodišče se strinja s pravno opredelitvijo sodišča druge stopnje, da je v obravnavanem primeru prišlo do zakonske subrogacije po 300. členu ZOR. Podlaga subrogaciji je lahko pogodba (299. člen ZOR) ali sam zakon (300. člen ZOR).

Tožeča stranka, ki je prejela plačilo zavarovalne premije, je imela pravni interes za izpolnitev toženčeve obveznosti, zato je s plačilom že na podlagi samega zakona nanjo prešla bankina terjatev z vsemi stranskimi pravicami. Datum po prejemu plačila podane cesijske izjave banke zato ni pravno pomemben. Toženec v reviziji še ponavlja svoj pritožbeni ugovor, da cesijska izjava banke ni verodostojna listina. Na tak ugovor je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje, da v obravnavani zadevi ni šlo za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

Po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo. Zavrnili izrek zajema tudi zavrnitev zahteve za povrnitev toženčevih revizijskih stroškov.