Jedro

V konkurenci oporočnih zapisov in dokazno nepodprtih nasprotnih trditev dediča, s katerimi ta izpodbija resničnost teh zapisov, je potrebno šteti za verjetnejšo pravico drugih dedičev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek ter napotilo na pravdo dediča A. P. z njegovima zahtevkoma, da se v zapuščino všteje 1/3 novogradnje na naslovu S., kar v naravi predstavlja štirisobno stanovanje v tretji etaži stavbe, stoječe na parc. štev. 2954, za kar je zapustnik v oporoki priznal lastninsko pravico F. P.; ter nadalje, da od zapustnika ni dobil darila v takem obsegu, kot slednji navaja v oporoki, in sicer stroške šolanja, zgrajeno stanovanjsko hišo do podstrešja na nepremičnini, ki jo je podaril tudi njegovi ženi; tožbo je dedič dolžan vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti pismenega odpravka tega sklepa. Prekinitev postopka bo trajala do pravnomočne rešitve pravdnega postopka, v kolikor bo vložena tožba po tem napotitvenem sklepu.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo dedič A. P.. Predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje oz. podrejeno spremembo sklepa tako, da se na pot pravde napoti oporočnega dediča F. P.. Dejstvo, da pritožnik ni pripoznal zahtevka za izločitev 1/3 novo zgrajene stanovanjske hiše S., ker naj bi sin P. F. zgradil tretjo etažo v hiši stoječi na parc. štev. 2954, ne pomeni, da mora on sprožiti pravdo, temveč, da je sporen obseg zapuščine. Na pravdo bi moral biti napoten oporočni dedič, da v skladu z določbo 32. člena ZD iz zapuščine izloča ustrezen del. V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD sodišče na pot pravde napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Lastnik parc. štev. 2954 k.o. X. je še vedno zapustnik pokojni P. F.. Oporoka, v kateri je zapustnik oporočnemu dediču sicer priznal lastninsko pravico na 1/3 stanovanjske stavbe S., ne more biti podlaga za vknjižbo lastninske pravice, ker to ne predstavlja pridobitve lastninske pravice po pogodbi, ne na podlagi odločbe ustreznega organa, ne po zakonu. Zato v zapuščino spada vse nepremično premoženje, pri katerem je kot lastnik vknjižen zapustnik. Kdor trdi drugače, je dolžan svoje trditve, da določeni del ne spada v zapuščino, dokazati v pravdnem postopku. Zato bi moral biti na pot pravde napoten oporočni dedič. Tudi ni smiselno, da bi zakoniti dedič vložil tožbo, da se v zapuščino šteje 1/3 novo gradnje na naslovu S., saj je kot lastnik te nepremičnine v zemljiški knjigi še vedno vpisan pokojni P. F. in ne oporočni dedič. Tudi odločitev glede drugega zahtevka je neutemeljena pa tudi nejasna in v nasprotju s tem, kar izhaja iz oporoke. Na zapuščinski obravnavi dne 5.2.1999 je zakoniti dedič pojasnil, da je hišo gradil sam in sam financiral nakup materiala, razen lesa. Pojasnil je, da je zapustnik s svojim delom hišo zgradil sam in sam financiral nakup materiala, razen lesa, da je z delom sodeloval pri gradnji hiše, vendar le v obliki pomoči, nesporno pa je v dar dobil parcelo, na kateri stanovanjska hiša stoji. Na obravnavi dne 5.2.1999 je ponovno poudaril, da ne drži, da naj bi mu zapustnik s svojim delom in sredstvi zgradil hišo do podstrehe in pojasnil, da razpolaga z vso potrebno dokumentacijo, iz katere sledi, da je bil investitor hiše sam. Priznal je, da je od zapustnika prejel les za ostrešje in tudi les za gradnjo hiše. Tudi v vlogi z dne 31.3.2006 je ponovno zanikal, da bi mu zapustnik zgradil hišo do podstrehe. Pojasnil je, da so mu pri gradnji hiše res pomagali sorodniki, torej tudi zapustnik, in je šlo za običajno sorodstveno pomoč. Napačna je navedba v izpodbijanem sklepu, da naj bi zakoniti dedič od zapustnika dobil v dar zgrajeno stanovanjsko hišo do podstrešja na nepremičnini, ki naj bi jo zapustnik podaril tudi njegovi bivši ženi. Zapustnik je njej podaril drugo parcelo. Glede na določbo 46. člena ZD pa se lahko zakonitemu dediču vračunava v dedni delež le tisto, kar je dedič dobil v dar od zapustnika, ne pa darilo, ki ga je zapustil snahi. Sporni so tudi stroški preživljanja in šolanja, ki naj bi se pritožniku vračunali v darilo kot dedni delež. Pritožnik se je šolal do svojega 18. leta, ko je zaključil Srednjo gradbeno šolo. Do tedaj ga je bil zapustnik dolžan preživljati. Pritožnik torej ne priznava, da naj bi bil že dedno odpravljen in vztraja pri nujnem dednem deležu. Med dediči so torej sporna dejstva o obstoju in vrednosti daril. V tem primeru pa so sodediči tisti, ki morajo dokazovati sporna dejstva v zvezi z velikostjo dednega deleža ostalih dedičev. Dejansko s tem uveljavljajo zahtevo, naj se mu že prejeta darila vračunajo v dedni delež. Pravica do nujnega deleža je verjetneje izkazana kot pa ugovor vračunavanja daril v dedni delež nujnega deleža, če so sporna dejstva o obstoju oziroma vrednosti daril. (sklep Višjega sodišča v Celju Cp 1322/2002 z dne 22.1.2003, podobno tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1808/2000 z dne 13.12.2000). Sodišče prve stopnje materialno pravno napačno šteje pravico zakonitega dediča za manj verjetno in sicer iz razloga, ker naj bi edini od dedičev osporaval obsegu zapuščine in ker svojih trditev naj ne bi z ničemer izkazal, ostali dediči pa naj bi bili enotni, da so njegove trditve neutemeljene. Zakoniti dedič ne more in nima pravnega interesa, da bi dokazoval negativno dejstvo, torej, da oporočni dedič na parc. štev. 2954 k.o. X. ni vlagal lastnega dela in sredstev v takem smislu, da bi mu šla lastninska pravica do 1/3, niti da bi dokazoval negativno dejstvo, da ni prejel daril v obsegu kot izhaja iz oporoke, torej da ni bil dedno odpravljen. Neutemeljena in brez dokazne podlage pa je tudi ugotovitev sodišča, da zakoniti dedič svojih trditev ni z ničemer dokazal, ostali dediči pa na bi bili enotni, da so njegove trditve neutemeljene. Razen tega ni bil pozvan, da predloži dokumentacijo. Če gre za spor o dejstvih, pa mora sodišče tako ali tako prekiniti postopek. S sklepom z dne 1.4.1999 je sodišče odredilo cenitev zapuščinskega premoženja glede na zahtevo zakonitega dediča, da se ugotovi vrednost njegovega nujnega deleža. Nihče od dedičev se zoper sklep ni pritožil, kar pomeni, da so se se dediči strinjali tudi s tem, da zakonitemu dediču nujni delež pripada. Tudi zato pritožnik ni imel pravnega interesa, da bi sodišču dostavljal kakršnokoli dokumentacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik nasprotuje dvema pravno in dejansko povezanima sklopoma vsebine oporoke zapustnika in sicer 1.) zapisu, s katerim je zapustnik sodediču F. P. priznal lastninsko pravico na idealnem solastninskem delu na nepremičnini na parc. štev. 2954, ki v naravi predstavlja štirisobno stanovanje v tretji etaži stanovanjske stavbe (spor med dediči o dejstvih in uporabi prava glede obsega zapuščine v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 212. člena Zakona o dedovanju; ZD) in 2.) zapisu, da je pritožnik od zapustnika kot darilo prejel - stroške šolanja in zgrajeno stanovanjsko hišo do podstrešja na nepremičnini, ki jo je podaril tudi njegovi ženi (spor med dediči o dejstvih glede velikosti dednega deleža oz. vračunanju darila v dedni delež v smislu 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD). Izpodbija torej zapis oporočiteljeve volje zapisane v oporoki. To pa pomeni, da smiselno zatrjuje, da zapisa nista resnična, oziroma da ne odražata dejanskega stanja, pri čemer za te trditve (kot sicer že pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje) do sedaj ne predlaga dokazov, ki bi nakazovali na neverodostojnost trditev zapisanih v zapustnikovi oporoki. Pritožbena zahteva po aktivnejšem materialno procesnem vodstvu zapuščinskega sodišča, da bi namreč moralo pritožnika prvostopno sodišče pozvati, da predloži dokumentacijo, ki bi izkazovala njegovo močnejšo pravico, pa je neutemeljena že zgolj zato, ker gre za nesubstancirane pritožbene navedbe, saj pritožnik v pritožbi ne navede niti tega, s kakšno „dokumentacijo“ lahko dokazuje svoje trditve. Tudi sicer se v zapuščinskem postopku materialnoprocesno vodstvo prilagaja naravi nepravdnega postopka še posebej v primerih, ko se reševanje spornih dejanskih vprašanj omogoča zgolj v pravdnem postopku, na katerega so udeleženci zapuščinskega postopka napoteni. Zato je v konkretnem primeru v konkurenci oporočnih zapisov (torej na stopnji verjetnosti izkazane solastninske pravice dediča F. P. in na enaki dokazni ravni izkazano darilno razmerje med zapustnikom in pritožnikom glede stroškov šolanja ter stanovanjske stavbe) ter dokazno nepodprtih pritožnikovih nasprotnih trditev potrebno šteti za verjetnejšo pravico drugih dedičev oziroma za manj verjetno pritožnikovo pravico, v zvezi z obema spornima deloma oporoke. Zato v konkretni situaciji ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je pravica do nujnega deleža že sama po sebi verjetneje izkazana kot pa ugovor vračunavanja daril v dedni delež.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da je tudi omenjeni solastninski delež na nepremičnini parc. štev. 2954 k.o. X. še vedno del zapuščine, saj je na celotni nepremičnini v času zapustnikove smrti vpisana lastninska pravica na njegovo ime, pa je odločilno, da zapustnikov zapis verjetno izkazuje pridobitev lastninske pravice v korist dediča F. P. na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu v smislu tedaj veljavne določbe 25. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Ur. list RS, štev. 6/80 – 36/90; ZTLR), ki je predstavljala originarni način in zakoniti način (ex lege) pridobitve lastninske pravice, kar pomeni, da je vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi v takšnih primerih zgolj deklaratornega značaja (1). Seveda je za ustrezen izkaz lastninske pravice potreben tudi vpis lastninske pravice na pridobitelja (primerjaj določbo 11. člena Stvarnopravnega zakonika, ki uzakonja domnevo lastninske pravice tistega, ki je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo). Vendar pa v konkretnem primeru, ko je zapustnik z oporoko zapustil premoženje, ki predstavlja zaščiteno kmetijo in za prevzemnika določil dediča F. P. (v tem delu oporoka ni sporna), postane v vsakem primeru izključni lastnik vsega zapustnikovega premoženja zgolj oporočni dedič (načelo nedeljivosti zaščitene kmetije), ostalim dedičem pa pripada zgolj izplačilo nujnega deleža v denarju (primerjaj določbe 23. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev - Ur. list RS, štev. 70/95; ZDKG). Zato je ob napotitvi pritožnika na pravdo tudi smotrno, da rezultat eventualno izvedenega pravdnega postopka pokaže „le“ še, kakšen obseg zapuščine bo lahko morebitna podlaga za matematični izračun nujnih deležev dedičev, ki bodo (so) nujne deleže uveljavljali.

Na pravilnost izpodbijanega sklepa v tej fazi procesnega dogajanja tudi ne morejo vplivati pritožbena opozorila, da naj bi šlo za stroške šolanja, ki imajo podlago v zapustnikovi zakonski dolžnosti kriti stroške rednega pritožnikovega šolanja in da naj bi parcelo, na kateri stoji zgrajena stanovanjska hiša (ki je po zapustnikovih trditvah darilo pritožniku) podaril tudi pritožnikovi ženi. Gre za dejanska vprašanja, ki bodo predmet ugotavljanja v morebitnih pravdnih postopkih, če jih bo pritožnik sprožil. Med takšna vprašanja spadajo tudi pritožbene trditve, da naj bi šlo v primeru gradnje stanovanjske hiše le za medsebojno sorodstveno pomoč in ne za darilo zapustnika.

Nobenega pravnega učinka pa nima na pravilnost izpodbijanega sklepa okoliščina, da je v tem zapuščinskem postopku že postal pravnomočen sklep o določitvi izvedenca cenilca, ki bo ugotovil vrednost zapuščine. Takšna ocenitev bo ne glede na obstoj in izid pravdnih postopkov, ki bodo eventualno sproženi, potrebna že upoštevaje do sedaj izkazane podatke spisa, iz katerih izhaja, da so dediči tudi že uveljavljali plačilo nujnih deležev.

Ker je mogoče z ugotovitveno tožbo vselej terjati tudi ugotovitev neobstoja pravnega razmerja (v konkretnem primeru ugotovitev neobstoja darilne pogodbe za stroške šolanja in za stanovanjsko hišo), je končno a nenazadnje neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da ni mogoče dokazovati „negativnih dejstev“ in da zato pritožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe (primerjaj določbo prvega odstavka 181. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

Z izpodbijanim sklepom je torej pravilno uporabljena določba prvega odstavka 213. člena ZD, po katerem zapuščinsko sodišče na pot pravde napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 163. členom ZD).

(1) Glej v sodni praksi na primer: Sodba VS RS II Ips 379/2005, z dne 12.7.2007; glej tudi v teoriji: dr. Miha Juhart: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 241; v tem delu avtor komentarja. dr. Miha Juhart.