Jedro

1. odst. 53. čl. ZUKZ je določal, da je v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pristojno sodišče R Slovenije, če ta pristojnost velja po določbah 46., 50., 51. in 52. čl. ZUKZ ali če je škoda nastala na ozemlju R Slovenije. Če navedeni pogoj ni izpolnjen, se pravdni stranki ne moreta sporazumeti o pristojnosti sodišča R Slovenije. V takšnem primeru ni dovoljen niti t.i. tihi sporazum o pristojnosti R Slovenije (tiha prorogacija), do katere bi prišlo, če bi tožena stranka z ozirom na 3. odst. 16. čl. ZPP/77 molče privolila v pristojnost slovenskega sodišča s tem, ko bi podala odgovor na tožbo in ne bi ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča. Pri odškodninski odgovornosti tožene stranke je potrebno uporabiti določbe splošnih načel o odškodninski odgovornosti, ki obsegajo tako krivdno kot objektivno odgovornost. 127. čl. ZPNP, ki določa krivdno odgovornost ladjarja za telesno poškodbo ali smrt člana ladijske posadke, ureja odgovornost ladjarja do člana ladijske posadke ves čas, ko je na ladji (ne glede na to ali je v službi ali ne).

Izrek

Pritožbama tožeče in prvotožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. tč., 1. stavek 2. tč. in 4. tč. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izpodbijane sodbe naložilo prvotoženi stranki, da izplača tožniku iz naslova odškodnine za nesrečo pri delu 2.700.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2001, znesek 15.380 USD z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, kot jo Banka Koper priznava za ameriški dolar, vezan nad eno leto, od posamičnih, v 1. tč. izreka navedenih zneskov, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila v 8 dneh in pod izvršbo, višji zahtevek tožnika pa je zavrnilo. V 2. tč. izpodbijane sodbe je naložilo prvotoženi stranki, da je dolžna tožniku od 12.1.2001 dalje izplačati mesečno rento v znesku 111,77 USD in sicer do pravnomočnosti dospelih zneskov z opredeljenimi zamudnimi obrestmi, v bodoče pa dospevajočo rento do 10. dne v mesecu za pretekli mesec pod izvršbo, višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo, v 3. tč. je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko in v 4. tč. naložilo prvotoženi stranki, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v višini 721.358,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2001 v 8 dneh in pod izvršbo. Zoper del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka iz naslova negmotne škode za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih sposobnosti in za skaženost (2. stavek 1. točke izreka) se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da mu je sodišče prve stopnje iz naslova odškodnine za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti in za skaženost prisodilo prenizke zneske. Tožnikove telesne bolečine so trajale vsaj tri mesece, zaradi amputacije palca leve roke je prišlo do trajnega 20 % zmanjšanja njegovih življenjskih sposobnosti, tožnik svojega dela mehanika ne more več opravljati, izguba palca, ki je vsakomur vidna pa tožnika psihološko prizadeva v obliki manj vrednega počutja v primerjavi z drugimi nepoškodovanimi. Zoper del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, se pritožuje prvotožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, ker je v predmetni zadevi uporabilo določbe o splošni odškodninski odgovornosti (objektivna odgovornost) namesto subjektivne odgovornosti po določilih Zakona o pomorski in notranji plovbi, ki je lex specialis. Po procesnem pravu sodi sporna zadeva med t.i. plovbne spore v smislu določbe 483. čl. ZPP, zato je uporaba specialnega materialnega prava obvezna. Materialno pomorsko pravo temelji na mednarodnih konvencijah, ki jih je dolžna spoštovati Slovenija. Poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnik svoje delo opravljal v skladu s pravili stroke, saj iz objektivnih ugotovitev tožene stranke nesporno izhaja, da tožnik primeža ni pričvrstil na podlago. Zaradi tega je do nesreče tudi prišlo, kar pomeni, da je tožnik vsaj do ene polovice odgovoren za nezgodo. Po mnenju tožene stranke v postopku ni bil izkazan del izgube na zaslužku, ki je bil v izpodbijani sodbi dosojen tožniku. Tožnik je po nezgodi za delo natakarja prejemal enako plačo kot pred nezgodo, ko je delal kot mehanik. Glede na to mu renta ne gre. Pritožbi sta utemeljeni. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje pa vsaj preuranjena. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik, ki je bil rojen v R Hrvaški in tam tudi prebiva, imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvotoženo stranko. Dne 8.10.1992 je tožnik na motorni ladji Kranj utrpel poškodbo pri delu. Ko je v ladijski delavnici delal z vrtalnim strojem, mu je pločevinasti trak odtrgal palec na levi roki, zaradi česar je bil še istega dne sprejet v bolnišnici "Kasuga Hospital" v mestu Kashiva na Japonskem. Pritožbeno sodišče je po vpogledu v sodni register RS ugotovilo, da prvotožena stranka v tem registru ni vpisana. Glede na to je zaključiti, da prvotožena stranka nima niti sedeža niti podružnice na območju R Slovenije. Vsi navedeni podatki o tožniku in prvotoženi stranki nakazujejo, da gre v konkretnem primeru za spor z mednarodnim elementom. 16. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), ki se je v času vložitve tožbe uporabljal kot predpis R Slovenije (enako določbo ima tudi 18. čl.ZPP), je določal, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. V primeru, če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče R Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča R Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila. Nadalje je 27. čl. ZPP/77 (enako 29. čl. ZPP) določal, da je sodišče R Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče R Slovenije pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. Sodišče R Slovenije je pristojno za presojo delovnih sporov, če se je delo opravljalo v R Sloveniji oz. pri delodajalcu iz R Slovenije. Kolikor ta pogoj ni izpolnjen, je potrebno uporabiti pravila o koliziji. V času nastanka spornega razmerja in v času vložitve tožbe je bil v veljavi Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ, Ur. l. SFRJ, št. 43/82, 72/82, ki se je do uveljavitve Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (Ur. l. RS, št. 56/99) uporabljal kot predpis RS). 1. odst. 53. čl. ZUKZ je določal, da je v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pristojno sodišče R Slovenije, če ta pristojnost velja po določbah 46., 50., 51. in 52. čl. ZUKZ ali če je škoda nastala na ozemlju R Slovenije. Po 46. čl. ZUKZ je sodišče R Slovenije pristojno, če ima toženec prebivališče oz. sedež v R Sloveniji, če toženec nima prebivališča v R Sloveniji niti v kakšni drugi državi pa je sodišče R Slovenije pristojno, če ima toženec bivališče v R Sloveniji. Če sta pravdni stranki državljana R Slovenije, je sodišče RS pristojno tudi, kadar ima toženec bivališče v R Sloveniji. Po 2. odst. 49. čl. ZUKZ se stranki lahko sporazumeta o pristojnosti sodišča R Slovenije, če je vsaj ena državljan R Slovenije ali pravna oseba s sedežem v R Sloveniji. Če navedeni pogoj ni izpolnjen, se pravdni stranki ne moreta pravno veljavno sporazumeti o pristojnosti sodišča R Slovenije. To pa tudi pomeni, da v takšnem primeru ni dovoljen niti t.i. tihi sporazum o pristojnosti R Slovenije (tiha prorogacija), do katere bi prišlo, če bi tožena stranka z ozirom na 3. odst. 16. čl. ZPP/77 molče privolila v pristojnost slovenskega sodišča s tem, ko bi podala odgovor na tožbo in ne bi ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča. Za oceno pristojnosti sodišča R Slovenije so bila odločilna dejstva, ki so obstajala takrat, ko je pravda začela teči, kar izrecno določa 81. čl. ZUKZ. Do vseh navedenih vprašanj v zvezi z ugotovitvijo pristojnosti sodišča R Slovenije se sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni opredelilo. Nadaljnje vprašanje, do katerega je potrebno po stališču pritožbenega sodišča zavzeti stališče ob predpostavki, da bi bili v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji za pristojnost sodišča R Slovenije, je, katero pravo se uporablja v sporu z mednarodnim elementom. V zvezi s tem je potrebno opozoriti na 3. čl. ZUKZ, ki določa, da se ta zakon glede pravil o določanju prava ne uporablja za statusna, družinska in premoženjska oz. druga materialnopravna razmerja z mednarodnim elementom, če so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi. Po 1. odst. 28. čl. ZUKZ se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost, če za posamezne primere ni določeno drugače, uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno ali pravo kraja, kjer je nastopila posledica (odvisno od tega, katero pravo je za oškodovanca ugodnejša). 29. čl. ZUKZ pa predpisuje, da v primeru, če je dogodek, iz katerega izhaja odškodninska obveznost, nastal na ladji na odprtem morju, je s pravom kraja, kjer so nastopila dejstva, ki so povzročila odškodninsko obveznost, mišljeno pravo države, katere pripadnost ima ladja. Poleg tega je tudi Zakon o pomorski in notranji plovbi (ZPNP, Ur. l. SFRJ, št. 22/77, 13/82, 30/85, 80/89, 83/89, 29/90, Ur. l. RS, št. 10/91, 17/91, 35/92, 13/93, 66/93, 73/94, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS) v 998. čl. določil, da se za delovna razmerja članov posadke na morskih ladjah uporablja pravo države, katere pripadnost ima ladja. Iz 166. čl. ZPNP izhaja, da si slovensko državno pripadnost pridobi ladja z vpisom v ustrezni vpisnik ladij oz. z izdajo začasnega plovbnega lista, takšna ladja pa glede na 167. čl. ZPNP pluje pod slovensko zastavo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka, 1. stavek, 2. točka in 4. točka izreka) razveljavilo (355. čl. ZPP), ker je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v zvezi z ugotovitvijo pristojnosti slovenskega sodišča in prava, ki se bo uporabilo, nepopolno ugotovljeno in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Čeprav je izpodbijani del sodbe razveljavljen iz navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb tožnika in tožene stranke, ki se nanašajo na pravna stališča v izpodbijani sodbi in ki bodo pomembna za razsojo v ponovljenem postopku, če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za reševanje tega spora pristojno sodišče R Slovenije in da je potrebno pri rešitvi tega spora uporabiti pravo R Slovenije. V zvezi s pritožbo tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zavzelo pravilno stališče, da je potrebno pri odškodninski odgovornosti prvotožene stranke uporabiti določbe splošnih načel o odškodninski odgovornosti, ki obsegajo tako krivdno kot objektivno odgovornost. 127. čl. ZPNP, ki določa krivdno odgovornost ladjarja za telesno poškodbo ali smrt člana ladijske posadke, ureja odgovornost ladjarja do člana ladijske posadke ves čas, ko je na ladji (ne glede ali je v službi ali ne). Ker pa je v naši zakonodaji odgovornost za škodo, ki nastane pri delu ali v zvezi z delom, urejena s posebnimi predpisi (Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja; ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis R Slovenije - členi 70 do 74), ki določajo odškodninsko odgovornost po splošnih načelih odškodninskega prava in ker ZPNP posebnih določb o odškodninski odgovornosti za čas, ko je član ladijske posadke v službi, nima, je potrebno za ugotavljanje odškodninske odgovornosti uporabiti določbe ZTPDR in posledično ZOR. Po stališču pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da predstavlja predmetna zadeva po vsebini plovbni spor. Ker se sporno razmerje ne obravnava pod pogoji, ki se tičejo plovbe po morju, temveč z upoštevanjem določb v spornem obdobju veljavnih delovnopravnih predpisov, predmetnega spora po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče obravnavati kot gospodarskega spora. Neutemeljeni so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je tožnik vsaj do ene polovice odgovoren za nesrečo, saj pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obrazloženo ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da tožniku ni mogoče očitati niti deljene odgovornosti za nastalo škodo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke o tem, da tožnik ni upravičen do prisojene rente. Predpostavki za prisojo odškodninske rente sta odgovornost tožene stranke za škodni dogodek in obstoj bodoče tožnikove škode, ki mora biti gotova oz. z veliko verjetnostjo pričakovana. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so izpolnjeni vsi navedeni pogoji za priznanje vtoževane rente, je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke o tem, da tožnik do prisojene rente ne bi bil upravičen. Utemeljena je pritožbena navedba tožnika v zvezi z višino prisojene odškodnine zaradi pretrpljenih telesnih bolečin, zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti. Ob upoštevanju ugotovitev izvedenca medicinske stroke je tudi po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje odškodnino za škodo, ki jo po navedenih postavkah vtožuje tožnik, prisodilo v prenizkem znesku. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni v celoti uporabilo določbe 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78. 39/85, 57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS), ki za tovrstne bolečine in skaženost predpisuje pravično denarno odškodnino glede na pomen prizadetih dobrin za tožnika in namen odškodnine. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, če predmetna zadeva spada v pristojnost sodišča R Slovenije in katero pravo je potrebno uporabiti za rešitev te sporne zadeve in nato ponovno odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku in o stroških postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.