Jedro

Čeprav tožnik z delodajalcem ni sklenil pisne pogodbe o zaposlitvi, so obstajali vsi elementi delovnega razmerja (tožnik je opravil vožnje v tujino, za katere je prejel plačilo, delo je opravljal osebno, nepretrgano in po navodilih ter pod nadzorom delodajalca), zato od sklenitve delovnega razmerja dalje nima pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravijo dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 6. 2011 v prvi točki ter sklep in odločba zavoda za zaposlovanje, Območna služba ... št. ... z dne 24. 3. 2011 v delu, s katerim je bilo sklenjeno, da se po uradni dolžnosti obnovi postopek, končan z odločbo št. ... z dne 12. 2. 2010, ter v 1. in 4. točki izreka odločbe. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prevzelo vlogo strokovnega ocenjevalca grafologa in je samo presojalo pristnost podpisov na predloženi dokumentaciji. Sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, zato bi moralo angažirati sodnega izvedenca – grafologa. Sklepanje sodišča, da so podpisi na potnih nalogih, kontrolniku goriva in mesečnih poročilih, ki jih je predložila priča tožnikovi, ni podkrepljeno z ustreznim strokovnim mnenjem in je posledično tudi zmotno. Pričevanje zaslišane priče G.G. je bilo neverodostojno, saj je bila izpoved v nasprotju s tem, kar je v tem postopku navajala tožena stranka, prav tako pa se izpovedba v ničemer ne sklada z listinami, ki jih je priča naknadno predložila. Kot je tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2012 že opozoril, so listine in podatki, ki jih je predložila priča neverodostojni in protislovni. V odgovoru na tožbo je tožena stranka med drugim navedla, da naj bi imel G.G. s tožnikom namen skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas 6 mesecev, vendar pogodba ni bila podpisana, saj je tožnik odšel na vožnjo, po petih dneh pa se je odločil da zaposlitve ne bo sprejel. Izpovedba G.G. ob zaslišanju ter predloženi listinski dokazi tega ne potrjujejo. Priča sodišču tudi ni predložila nobenih potrdil o plačanih prispevkih za socialno zavarovanje, iz njegove izpovedbe pa izhaja, da naj bi voznik pri njem opravil tri vožnje v tujino, v trajanju po teden dni. Tožnika pa je v zavarovanje prijavil v času od 1. 1. 2010 do 5. 1. 2010. Povsem nelogično je, da bi tožnik odšel na vožnjo v času trajanja novoletnih praznikov in da naj bi se premislil glede ponujene zaposlitve, saj bi se iz ene same vožnje lahko vrnil šele med 8. in 11. 1. 2010. Vsi predloženi potni nalogi in druge listine so neverodostojni, saj niso podpisani s strani tožnika in je sklepati, da je priča, ob svoji siceršnji neverodostojnosti predložila tudi neverodostojno dokumentacijo. Neverodostojnost izhaja tudi iz izpovedbe priče, ki je povedal, da bi sicer s tožnikom sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče se tudi ni opredelilo do nelogičnega dejstva, da je G.G. tožnika prijavil v zavarovanje šele dne 26. 1. 2010, kar je več kot 20 dni po tistem, ko naj bi tožniku že prenehalo zavarovanje. Prav tako se sodišče ni opredelilo do podatka, da je G.G. tožnika odjavil iz zavarovanja šele 5. 2. 2010. Sodišče je tako nepravilno ugotovilo, da je bilo med tožnikom in pričo vzpostavljeno delovno razmerje vsaj v času od 1. 1. 2010 do 5. 1. 2010. Očitno je, da je G.G. tožnika prijavil v socialno zavarovanje brez njegovega soglasja, brez pravne in dejanske podlage in da med obema v spornem času ni bilo vzpostavljeno delovno razmerje oziroma niso obstajali elementi delovnega razmerja, kot so definirani v 1. odstavku 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 6. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 24. 3. 2011. Drugostopenjski organ je nadalje za nični izrekel 2. in 3. točko prej citirane odločbe. S prvostopenjskim sklepom in odločbo datirano z dne 24. 3. 2011 je bilo namreč odločeno, da se postopek končan z odločbo z dne 12. 2. 2010 obnovi in da tožniku z 1. 1. 2010 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo (1. točka izreka). Za obdobje od 1. 1. 2010 do zadnjega izplačila denarnega nadomestila je tožnik neupravičeno prejel znesek denarnega nadomestila v višini ... EUR neto (2. točka izreka). Tožniku je bilo naloženo, da je dolžan neupravičeno prejeti znesek vrniti v 30 dneh od dokončnosti odločbe (3. točka izreka). S to odločbo (odločbo z dne 24. 3. 2011) je bila odpravljena odločba zavoda za zaposlovanje, Območna služba ... št. ... z dne 11. 2. 2010 (pravilno: 12. 2. 2010) in je bila nadomeščena z omenjeno odločbo (4. točka izreka).

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožena stranka obnovila postopek, končan z odločbo št. ... z dne 12. 2. 2010. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožniku od 11. 2. 2010 dalje miruje pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Iz obrazložitve sklepa in odločbe z dne 24. 3. 2011 izhaja, da je tožena stranka po dokončnosti odločbe ob ponovni prijavi zavarovanca ugotovila, da je bilo s strani delodajalca G.G. s.p. opravljena prijava v obvezno zavarovanje tožnika od 1. 1. 2010 dalje. Tožena stranka je štela, da gre za nov dokaz, zato je na podlagi 1. točke 260. člena in 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) obnovila postopek. Glede na prijavo v zavarovanje za čas od 1. 1. 2010 do 5. 1. 2010, ki je razvidna tudi iz potrdila o prijavi – odjavi (priloge C19), je bil za razsojo odločilen odgovor na vprašanje, ali je bila podlaga za vključitev v zavarovanje, delovno razmerje. Sklenitev delovnega razmerja namreč vpliva na pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti.

Po stališču pritožbenega sodišča je za odločitev o zadevi glede pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti odločilen predpis, ki je veljal v času, ko je bila izdana odločba, ki je bila predmet obnove postopka. Kot izhaja iz prehodnih in končnih določb Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010), se je navedeni predpis začel uporabljati 1. 1. 2011. V 2. odstavku 180. člena pa je bilo določeno, da zavarovanec, ki je pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti do začetka uporabe tega zakona, zadrži te pravice v obsegu in trajanju po določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 107/06 – uradno prečiščeno besedilo). ZUTD v 1. alinei 1. odstavka 65. člena določa, da zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila z dnem ko sklene pogodbo o zaposlitvi, razen v primerih iz 66. člena tega zakona. V bistvu enako določbo pa vsebuje tudi ZZZPB. Tako je bilo v 1. alinei 32. člena ZZZPB določeno, da zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila, če sklene pogodbo o zaposlitvi za delo s polnim delovnim časom, pa tudi če je ugotovljeno da dela ali je zaposlen na črno.

V predmetni zadevi ni bila sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi (priča je izpovedala, da je bil pripravljen pisni predlog, ki pa s strani tožnika ni bil podpisan). V tem primeru je glede obstoja delovnega razmerja odločilno ali so obstajali elementi delovnega razmerja. ZDR namreč v 1. odstavku 4. člena določa, da je delovno razmerje, razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V 16. členu je določeno, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen, oziroma če pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela, se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas (2. odstavek 10. člena ZDR).

Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da so bili podani vsi elementi delovnega razmerja, kar pomeni, da je v spornem obdobju obstajalo delovno razmerje in na podlagi tega delovnega razmerja je tožnikov delodajalec (G.G. s.p.) tožnika tudi vključil v obvezno zavarovanje. Tožnik je sicer v svojih navedbah in pa tudi zaslišan kot stranka v postopku zanikal, da bi za G.G. opravljal kakršnokoli delo. Iz njegove izpovedbe izhaja, da ni opravil niti ene ure niti en dan, kaj šele daljše obdobje. V podpis ni prejel pogodbe o zaposlitvi, niti mu ni bila ponujena, prav tako ni prejel nobenega obračuna plače niti nikakršnega denarnega nadomestila. V nasprotju s tem pa je zaslišani G.G. izpovedal, da je tožnik delal pri njemu. Opravil je tri vožnje v tujino, s tem da take vožnje trajajo po teden dni. Pripravljen je bil osnutek pogodbe, vendar pa pogodbe tožnik ni podpisal. Iz izpovedbe nadalje izhaja, da je priča tožniku plačala za opravljeno delo. Gre za prepričljivo izpovedbo, ki je potrjena tudi z naknadno predloženimi dokazi, ki jih je priča poslala sodišču. Navedene dokaze podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Pisni dokazi se nedvomno nanašajo na tožnika in izkazujejo, da je tožnik v spornem obdobju delal za G.G. s.p.. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je na listinski dokumentaciji, ki jo citira sodišče prve stopnje tožnikov podpis. Tožnik tega ni zanikal niti v pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2012, niti na glavni obravnavi dne 28. 6. 2012. Sodišče torej ni imelo nobenega razloga, da bi vprašanje ali je na teh listinah tožnikov podpis, razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca, kot to šele sedaj v pritožbi uveljavlja tožnik. Celotno zadevo je namreč potrebno presojati ne samo z vidika listinske dokumentacije, ki je bila s strani priče predložena sodišču, temveč tudi glede na izpovedbo priče zaslišane na glavni obravnavi. Iz njene izpovedbe prepričljivo izhaja, da je tožnik za pričo opravljal delo, tako v decembru 2009 kot tudi v januarju 2010 in za to delo tudi dobil plačilo. Tudi sam pooblaščenec je tožnika med drugim vprašal, ali se je priča, preden je tožnika poslala na pot prepričala, če je tožnik zdravstveno sposoben opravljati delo voznika tovornjaka, kar pomeni, da je tožnik opravljal delo. Vse to pa kaže na to, da je bila tožnikova izpovedba na glavni obravnavi dne 9. 2. 2012, kjer je izpovedal, da za pričo ni nikoli vozil niti ene ure niti en dan, kaj šele daljše obdobje, neprepričljiva. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da je neverodostojna izpovedba zaslišane priče, temveč je tudi po stališču pritožbenega sodišča, neverodostojna izpovedba tožnika zaslišanega kot stranka v postopku. Za odločitev v zadevi tudi ni odločilno, kdaj je delodajalec tožnika prijavil v zavarovanje temveč, ali so obstajali elementi delovnega razmerja. Kot je bilo to že pojasnjeno, iz prepričljive izpovedbe zaslišane priče in pa iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik za G.G. s.p. v mesecu decembru 2009 in v mesecu januarju 2010 opravil vožnje v tujino, za te vožnje je prejel plačilo, delo pa je opravljal osebno, nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Upoštevaje že citirano določbo 2. odstavka 10. člena ZDR se v primeru, če čas trajanja ni pisno določen šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.