Jedro

Za tožbo zoper sklep, s katerim je zavrnjena zahteva za izločitev upravne osebe, ni podana pristojnost socialnega sodišča, ampak je stvarno pristojno upravno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tem postopku in da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena stvarno pristojnemu Upravnemu sodišču v Ljubljani.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica in sodišču predlaga, da glede na vztrajno kršenje procesnih pravil s strani uradne osebe, katere izločitev predlaga, njeni zahtevi za izločitev ugodi in o sporu v razumnem roku meritorno odloči. Meni, da sklep ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu in bi sodišče njeno tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006 s spremembami), zavrglo. Meni, da je v postopku predlagane izločitve prišlo do ignoriranja načela o pravici do dvostopenjskega odločanja v upravnem postopku. Meni, da jo je predhodni organ pravilno poučil, da ima pravico sprožiti socialni spor. V socialnem sporu poleg sklepa izpodbija tudi dva posamična upravna akta, ki ju je izdal nosilec javnega pooblastila. Uradna oseba H.Š. vztrajno krši postopkovna pravila, kljub sporoma, ki se vodita pod opr. št. Ps 2164/201 in Ps 2434/2010 in je potrebno v bodočih postopkih s področja socialnih pomoči določiti drugo uradno osebo za vodenje postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je v skladu s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče je ZPP uporabljalo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Socialno sodišče je pristojno samo za odločanje v sporih, za katero je tako določeno v 7. členu ZDSS-1. Izločitev uradne osebe ni zadeva, o kateri bi bilo pristojno socialno sodišče po 7. členu ZDSS-1. Izločitev uradne osebe ne predstavlja nobeno od socialnih pravic, vsebovanih v 7. členu ZDSS-1. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ni pristojno za odločanje v tem primeru in se je na podlagi 1. odstavka 19. člena ZPP izreklo za stvarno nepristojno v tej zadevi.

O zakonitostih dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil, odloča sodišče v upravnem sporu, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo stvarno pristojnemu Upravnemu sodišču v Ljubljani.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.