Jedro

Kot dejansko prebivanje na območju Slovenije v smislu 1. odstavka 40. člena je mogoče šteti le tisto dejansko prebivanje v Sloveniji, ki je tudi zakonito.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 23.6.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se vlogi prvotožnika S.K. za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi, ker so podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I). V obrazložitvi navaja, da je prvotožnik bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja z elementi nasilja in tudi obravnavan zaradi storjenih prekrškov zoper JRM. Na tej podlagi je ocenila, da bi njegov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red. Ker prvotožnik ni pridobil državljanstva, niso izpolnjeni pogoji iz 14. člena zakona za sprejem v državljanstvo njegove ml. hčerke S.K. Tožnika v tožbi navajata, da sta vlogo za sprejem v državljanstvo vložila 20.11.1991, ko ni veljal 3. odstavek 40. člena zakona. Zato menita, da bi tožena stranka morala upoštevati pogoje iz 1. odstavka 40. člena, ki so veljali ob vložitvi vloge in ugoditi njuni vlogi. Kasnejše dopolnitve zakona, ki veljajo od 14.12.1991 dalje in njihova uporaba, pomeni retroaktivno veljavnost zakona. Tudi če bi bila vloga vložena po 14.12.1991, je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, saj napačno tolmači pojem javnega reda po zakonu o državljanstvu. Zakon javni red v 8. točki 1. odstavka 10. člena povezuje z varnostjo ali obrambo države in ne gre za javni red v smislu zakona o prekrških zoper JRM, ampak gre za temelje ustavne ureditve. Sprejem tožnika v državljanstvo gotovo ne more ogroziti temeljev ustavne ureditve, čeprav je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja po 56. členu KZ, katero je storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Dejstvo, da je bil že obravnavan za prekrške zoper JRM, prav tako ne predstavlja nevarnosti za javni red. Ker ni bilo razlogov za zavrnitev prošnje S. K., je nepravilna tudi odločitev glede ml. S.K.. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožena stranka je sporno odločbo za prvotožnika oprla na 3. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), po kateri se lahko vloga za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrne osebi, ki izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 40. člena, tudi v primeru, če bi njen sprejem predstavljal nevarnost za javni red (8. točka 1. odstavka 10. člena zakona). Ali prvotožnik izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 40. člena zakona tj., da je imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji na dan 23.12.1990 in da dejansko tukaj živi, tožena stranka v izpodbijani odločbi ne ugotavlja, ampak samo citira zakonsko določbo, zato v tem delu izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. O navedeni bistveni dejanski okoliščini je tožena stranka izvajala dokaze, iz katerih izhaja, da prvotožnik na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča nikoli ni živel, na naslovu, kjer je dejansko živel, pa ni prijavljen. To je pri zaslišanju izrecno izpovedal tudi prvotožnik. Zato je vprašljivo, ali prvotožnik izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 40. člena zakona. Kot dejansko življenje v Republiki Sloveniji na podlagi 1. odstavka 40. člena citiranega zakona je namreč po mnenju sodišča mogoče šteti le tisto dejansko prebivanje na območju Slovenije, ki je tudi zakonito. Že izvedene dokaze o tej okoliščini bo zato tožena stranka morala oceniti in po potrebi izvesti še druge dokaze. Če bo ugotovila, da prvotožnik ne izpolnjuje pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona, že iz tega razloga ne more pridobiti državljanstva na tej pravni podlagi, ne glede na eventuelni obstoj razlogov iz 3. odstavka 40. člena zakona. Pri tem tožeča stranka utemeljeno opozarja, da zgolj obravnavanje pred sodnikom za prekrške (in ne tudi kaznovanje), še ne predstavlja nevarnosti za javni red. Toda nevarnosti za javni red v smislu 8. točke 10. člena zakona ne predstavljajo samo takšna dejanja prosilca, ki ogrožajo temelje ustavne ureditve, kot to meni tožeča stranka, ampak tudi tista, ki v širšem smislu ogrožajo javni red.

Ob vložitvi vloge za pridobitev državljanstva določba 3. odstavka 40. člena zakona res še ni veljala. Toda to ne pomeni, da se je uporabila z učinkom za nazaj. Ta dopolnitev zakona je začela veljati z dnem objave v uradnem listu; to je 14.12.1991. Čeprav je tožnik vložil vlogo za pridobitev državljanstva pred 14.12.1991, to ne pomeni, da se je z uporabo te določbe poseglo v njegove pridobljene pravice. Zakon o državljanstvu v 15. členu namreč jasno določa, da postane prosilec za državljanstvo po 40. členu zakona državljan Republike Slovenije šele z dnem, ko mu je vročena odločba o pridobitvi državljanstva. Odločba o tem, da se tožnikovi vlogi ne ugodi, pa je bila izdana 23.6.1993 in mu je bila po lastnih navedbah vročena 20.8.1993. Sporna odločba torej temelji na zakonski določbi, ki je začela veljati pred iztekom upravnega postopka in glede na že citirano določbo 15. člena zakona take uporabe ni mogoče šteti za retroaktivno uporabo zakona.

Dejansko stanje je torej pomanjkljivo ugotovljeno in kršena so bila tudi pravila postopka, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Navedeni zakon je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).