Jedro

Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve pravno odločilnih dejstev nižjih sodišč, zato jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Iz ugotovljenih pravno relevantnih dejstev pa je razvidno, da je imel tožnik - tudi po 18.7.1991 - status aktivnega pripadnika bivše JA in sicer vse do dneva razrešitve, to je 31.10.1991. Zato ostanejo neupoštevne vse revizijske navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, da naj bi bil tožnik po 18.7.1991 na dejanski razpolagi. Prav tako so pravno nepomembne navedbe o tožnikovem prizadevanju za čimprejšnjo upokojitev in motivi, ki so ga vodili k opravljanju dolžnosti paznika v vojaškem zaporu v času po 18.7.1991.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke in ji priznalo pravico do izplačevanja akontacije vojaške predčasne pokojnine od 1.11.1991 dalje. Sodišče druge stopnje je na pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta, spremenilo prvostopno sodbo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da V.R. ne izpolnjuje v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanih pogojev, da je bil že 18.7.1991 nepretrgoma na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnik pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V njej navaja tako kot ves čas postopka, da je res opravljal krajši čas po 18.7.1991 dolžnosti paznika v vojaških zaporih, saj je moral skrbeti za varstvo in prehrano zapornikov. Za upokojitev se je odločil že pred agresijo na Republiko Slovenijo, kar je ustno tudi izrazil svojim nadrejenim, pisno pa je to storil, ko mu je bilo omogočeno. V vojašnici je zato čakal na izdajo pismene odločbe, to pa pomeni, da je bil v procesu upokojitve že pred 18.7.1991. Ko je bil 5.8.1991 ukinjen vojaški zapor, je bil na dejanski razpolagi. Vseh teh dejanskih okoliščin pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo, zato je njegova odločitev materialnopravno zmotna. Zato predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba spremeni tako, da se njegovemu zahtevku ugodi.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji kot izrednem pravnem sredstvu, če je vložena zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, mora revident navesti katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 385. člena ZPP naj bi bila podana. Revizijsko sodišče namreč preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (396. čalena ZPP). Tožnik v reviziji ni navedel, katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija, naj bi nižji sodišči v postopku storili. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo preizkusiti, ni pa ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti.

Po 3. odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato izpodbijanje sodbe druge stopnje iz tega revizijskega razloga ni dopustno.

Revizijski očitek, da je bilo ob zavrnitvi zahtevka tožnika zaradi ugotovitve obstoja zakonitih ovir za pridobitev pravice do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine, materialno pravo zmotno uporabljeno, ni utemeljen. Tudi revizijska zahteva, da se tožniku prizna v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju odlok) predpisani status kot pogoj za pridobitev pravice, ni sprejemljiva. Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve pravno odločilnih dejstev nižjih sodišč, zato jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Iz ugotovljenih pravno relevantnih dejstev pa je razvidno, da je imel tožnik - tudi po 18.7.1991 - status aktivnega pripadnika bivše JA in sicer vse do dneva razrešitve, to je 31.10.1991. Zato ostanejo neupoštevne vse revizijske navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, da naj bi bil tožnik po 18.7.1991 na dejanski razpolagi. Prav tako so pravno nepomembne navedbe o tožnikovem prizadevanju za čimprejšnjo upokojitev in motivi, ki so ga vodili k opravljanju dolžnosti paznika v vojaškem zaporu v času po 18.7.1991. Revizijsko sodišče opravi preizkus uporabljenega materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP).

V obravnavanem primeru je revizijsko sodišče zato smelo presojati le, ali je sodišče druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je, da je odločitev, s katero je spremenilo sodbo prvostopnega sodišča tako, da je tožnikov zahtevek na izplačilo akontacije predčasne pokojnine zavrnilo in vzdržalo v veljavi odločitev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Ljubljani, zakonita in pravilna. Po ugotovitvah drugostopnega sodišča tožnik ni izpolnjeval statusnega pogoja z 2. alinee 1. odstavka 2. člena odloka, predpisanega za priznanje uveljavljanja pravice. Zato tudi po presoji revizijskega sodišča za ugoditev tožbenemu zahtevku ni podana materialnopravna podlaga.

Ker revizijska trditev, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno zaradi opisanih razlogov ni utemeljena, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temeljijo odločitve revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list št. 1/91-1 in 45/I/94).