Jedro

V konkretnem primeru ni sporno, da tožnica zoper sporno odločbo ni vložila pritožbe, čeprav je vsebovala ustrezen pravni pouk. To pomeni, da tožnica ni uveljavljala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku in niti sodnega varstva pravic. Že zaradi tega dejstva, torej zaradi tožničine opustitve primerne skrbnosti varovanja svojih pravic, ni mogoče toženima strankama očitati protipravnega ravnanja kljub temu, da je pri odločanju v letu 2005 veljalo stališče, da se dodatek za nego otroka in dodatek za pomoč in postrežbo izključujeta, kasneje pa je bila praksa pri uporabi materialnega prava spremenjena. Stranka, ki s posamičnim upravnim aktom ni zadovoljna, lahko skladno s pravnim poukom in ob primerni skrbnosti vloži redno pravno sredstvo in na to zoper drugostopenjsko odločbo v upravnem postopku še izpodbojno tožbo pred pristojnim sodiščem. V kolikor bi tožnica postopala na naveden način, bi lahko v takem sporu dosegla presojo, enako zadevi Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, in sicer, da se dodatek za pomoč in postrežbo in dodatek za nego otroka ne izključujeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo in sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni v roku 15 dni tožeči stranki iz naslova utrpele materialne škode nerazdelno plačati denarno odškodnino v znesku 5.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do prenehanja obveznosti. Obenem je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh plačati prvi toženi stranki 514,54 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je odločitev sodišča v nasprotju z odločitvijo in razlogi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012, ko je ta sodba opozorila predvsem tudi na nezakonitost akta upravnega organa, če je upravni organ posegel v pravico upravičenca za nazaj, pri tem pa se citirana sodba sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 216/2010, ki razsodi, da lahko odločba, ki poseže v pravnomočno urejeno razmerje, velja le za naprej, saj bi sicer posegli v inštitut pravnomočnosti. Poudarja, da ji je bila z odločbo drugotožene stranke št. ... z dne 13. 3. 2014 nezakonito ukinjena pravica iz naslova dodatka za nego otroka. Dodatek za nego otroka je drugotožena stranka tožnici ukinila v letu 2014, to je v času, ko sodišče nesporno ugotavlja, da je že bila pridobljena prva sodna odločitev o stališču razlage 142. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 103/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Vztraja, da drugotožena stranka za ukinitev dodatka za nego otroka ni imela zakonite podlage. Materialno pravo je bilo v času izdaje sporne odločbe o ukinitvi dodatka za nego otroka jasno in nedvoumno. V času ukinitvene odločbe dvoma o razlogovanju oziroma zakonski interpretaciji določbe 142. člena ZPIZ-1 ni bilo več, saj je vsak dvom o izključevanju obeh socialnovarstvenih dajatev že odpravila sodba Psp 92/2012. Njen primer je drugačen od primerov drugih staršev slepih otrok, saj je drugotožena stranka tožnici dodatek za nego otroka ukinila v času, ko je že obstajala razlaga 142. člena ZPIZ-1 in je tako obstajala tudi dolžnost prvotožene stranke, da kot država skrbi za vsakršno morebitno odpravo nejasnosti in dvomov pri uporabi 142. člena ZPIZ-1. Toženi stranki sta napram tožnici tako s svojim ravnanjem hudo posegli v njeno zakonito pravico do dodatka za nego otroka, ki ji je pripadal tudi v času izdaje ukinitvene odločbe v letu 2014, njuna kršitev in poseg v pravico tožnice pa predstavlja grobo in nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava, saj sta toženi stranki v letu 2014 razpolagali z razlogovanjem sporne določbe 142. člena ZPIZ-1. Drugotoženi stranki je pri vodenju postopka in pri izdaji odločbe z dne 13. 3. 2014 očitati kvalificirano stopnjo napačnosti pri izdaji upravnega akta. Konkretno se drugotoženi stranki lahko očita kršitev materialnega zakona z nerazumnim odstopanjem od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse. V okviru izvajanja dokaznega postopka bi za razjasnitev dejanskega stanja sodišče moralo ugoditi dokazom tožnice, ki jih je predlagala. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj tožnice v postopku ni zaslišalo. Takšna kršitev predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj gre za kršitev načela kontradiktornosti postopka. Razlogi sodbe v delu, da tožnica zoper ukinitveno odločbo ni izkoristila pravnih sredstev, so nedokazani in pavšalni, saj sodišče v zvezi s tem ni zaslišalo tožnice, ki bi edina vedela povedati, zakaj se ni pritožila. Dobila je pouk, da ji pravica do dodatka za nego otroka ne pripada več. To po njenem pomeni, da je drugotožena stranka pri izdajanju ukinitvene odločbe ravnala protipravno, saj ji je dodatek za nego otroka odvzela enostransko, samovoljno in oblastno in zgolj z ustno obrazložitvijo, da ji ta pravica zaradi vzpostavitve pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, do katere je upravičen njen sin, ne pripada več. Takšno protipravno ravnanje drugotožene stranke je tudi v letu 2014 dopuščala prvotožena stranka, ki tudi po datumu 22. 3. 2012 ni prav z nobenim primernim ukrepom posegla na področje izvajanja materialnega prava dveh zakonov, za katera se sedaj zatrjuje, da je njuno izvajanje nejasno, čeprav posega na področja socialnovarstvenih dajatev. Vztraja, da ravnanje prvotožene stranke predstavlja protipravno ravnanje. Prvotožena stranka nikoli sama ne bi odpravila krivice, ki je tožnici nastala v letu 2014. Tudi to dejstvo dokazljivo izhaja iz dokaznega postopka. Šele vložitev njene zahteve za ponovno uveljavitev pravice za nego otroka v letu 2015 je odpravila krivico, ki je nastala tožnici zaradi protipravnega ravnanja toženih strank. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi kriterijev po sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 5/2014 ugotoviti kvalificirano stopnjo napačnosti upravnega akta, s tem pa tudi protipravno ravnanje toženih strank.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka nasprotuje pritožbenim razlogom. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 160/2018 z dne 28. 6. 2018 in na obvestilo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. IX R 3/2019 z dne 31. 1. 2019, iz katerega je razvidno, da je bil predlog za dopustitev revizije zoper citirano sodbo pritožbenega sodišča zavrnjen. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

6. Ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bi bila podana, če bi o odločilnih dejstvih obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Izpodbijana sodba takšnih nasprotij ne vsebuje.

7. Do kršitev določb postopka in posledično do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa ni prišlo niti zaradi zavrnitve zaslišanja tožnice. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije sicer načelno izhaja tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa ni neomejena. Obravnavani dokazni predlog je utemeljeno zavrnjen, saj so za to sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 187. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnitev zaslišanja tožnice (točka 17 obrazložitve) ustrezno utemeljilo v izpodbijani sodbi. Iz navedenih razlogov so morala zatrjevanja v smeri kršitve načela kontradiktornosti ostati brezuspešna.

9. V obravnavanem primeru tožnica vtožuje plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 5.600,00 EUR. Gre za škodo v višini neizplačanih mesečnih zneskov dodatka za nego otroka v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 10. 2015, ki je bil tožnici zaradi otrokove upravičenosti do dodatka za pomoč in postrežbo ukinjen s 1. 1. 2014 in ji pred 1. 11. 2015 kljub stališču pritožbenega sodišča, da ti dve pravici nista izključujoči, naknadno ni bil priznan.

10. Po odločbi z dne 30. 3. 2005 je bila tožnica upravičena do dodatka za nego otroka, z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 13. 3. 2014 pa je bilo odločeno, da od 1. 1. 2014 dalje do tega dodatka ni več upravičena. Na podlagi tožničine zahteve za priznanje dodatka za nego otroka, je bil ta dodatek z odločbo z dne 16. 11. 2015 ponovno priznan in sicer za čas od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2021. Po 26. členu Ustave Republike Slovenije ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Glede na prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Up-124/14, U-I-45/14) je potrebno ob presoji vsebine in obsega te pravice upoštevati, da je odgovornost države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročajo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, specifična oblika odgovornosti. Izhaja iz posebnega položaja države nasproti subjektom (državljanom), pravnim osebam pa tudi drugim osebam, ki so na njenem ozemlju. Država vstopa v to pravno razmerje vertikalno, pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, zavezuje pa jo ustavna prepoved protipravnega oblastnega ravnanja. Sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, prilagojenega značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti.

11. Splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, so urejena v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju: OZ). Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (148. člen OZ). Za odškodninsko odgovornost morajo biti izpolnjene kumulativno predpisane štiri predpisane predpostavke in sicer nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza ter odgovornost povzročitelja. Če vse štiri niso izpolnjene sočasno oziroma, če le ena od teh predpostavk ni izpolnjena, odškodninska odgovornost ni podana.

12. V obravnavani zadevi tudi po stališču pritožbenega sodišča ni izpolnjen dejanski stan iz 131. člena v zvezi s 148. členom OZ. Tako prvo kot drugotoženi stranki pri izdaji odločbe z dne 13. 3. 2014 in postopanju po zavzetem stališču pritožbenega sodišča, da obravnavani pravici nista izključujoči, ni mogoče očitati protipravnosti v smislu odškodninske odgovornosti.

13. Sodišče prve stopnje s sklicevanjem na izoblikovano sodno prakso pravilno razloguje, da ugotovitve nezakonitosti upravnega akta ni mogoče povsem enačiti s protipravnostjo v smislu civilnopravne odškodninske odgovornosti nosilcev oblasti. Čeprav nujni, ni pa zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka, temveč je ravnanje protipravno le, če gre za kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma za kršitev, ki je zavestna, namerna in očitna. To je v primeru, če gre za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljanje sodne prakse, neuporabo jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisov v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Vsaka zmotna uporaba materialnopravnega predpisa ali kršitev procesnega prava še ne pomeni protipravnosti iz naslova civilnega delikta. Potrebna je kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Da bi bilo mogoče ravnanje toženih strank šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Brez razumnega razloga bi moralo odstopati od običajne metode dela ali potrebne skrbnosti.

14. Za konkreten primer to pomeni, da je Center za socialno delo pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje potrebno šteti za protipravno v smislu standarda za odškodninsko odgovornost. 15. V konkretnem primeru ni sporno, da tožnica zoper odločbo z dne 13. 3. 2014 ni vložila pritožbe, čeprav je citirana odločba vsebovala ustrezen pravni pouk. To pomeni, da tožnica ni uveljavljala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku in niti sodnega varstva pravic. Že zaradi tega dejstva, torej zaradi tožničine opustitve primerne skrbnosti varovanja svojih pravic, ni mogoče toženima strankama očitati protipravnega ravnanja kljub temu, da je pri odločanju v letu 2005 veljalo stališče, da se dodatek za nego otroka in dodatek za pomoč in postrežbo izključujeta, kasneje pa je bila praksa pri uporabi materialnega prava spremenjena. Stranka, ki s posamičnim upravnim aktom ni zadovoljna, lahko skladno s pravnim poukom in ob primerni skrbnosti vloži redno pravno sredstvo in na to zoper drugostopenjsko odločbo v upravnem postopku še izpodbojno tožbo pred pristojnim sodiščem. V kolikor bi tožnica postopala na naveden način, bi lahko v takem sporu dosegla presojo, enako zadevi Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, in sicer, da se dodatek za pomoč in postrežbo in dodatek za nego otroka ne izključujeta.

16. Stališče, da zadeva Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 za razsojo predmetne zadeve pravno ni relevantna, je pritožbeno sodišče že zavzelo v istovrstnih zadevah, kot je obravnavana, in sicer Psp 160/2018, Psp 316/2018. Prav tako pa je sodišče zavzelo tudi stališče, da ukinitivena odločba sama po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja. Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita drugotoženi stranki nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse.

17. Ker tožnica protipravnosti ravnanja toženih strank ni dokazala, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo že po temelju, ne da bi ugotavljalo ostale predpostavke odškodninske odgovornosti. Glede na sodno prakso II Ips 114/2007 pa tudi, če bi bila protipravnost ravnanja podana, posledica opustitve uveljavljanja pravnih sredstev, pomeni pretrganje vzročne zveze med ravnanjem in škodo tako, da tudi v tem primeru ne bi bile izpolnjene vse procesne predpostavke za odškodninsko odgovornost. 18. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Čeprav tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožena stranka svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.