Jedro

Zahtevek, kot ga uveljavlja tožeča stranka, je sicer izražen v denarju, vendar to ne pomeni, da je odškodninski ali obogatitveni, kot to meni tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo podlago uveljavljanega zahtevka - temelji na določilu 39. čl. ZTLR, ki ureja zahtevke lastnika stvari do nedobrovernega posestnika in obratno. Tak zahtevek zastara v treh letih od dneva izročitve stvari (40. čl. ZTLR). Ker toženec nepremičnine še vedno ni izročil lastniku, lastnikov zahtevek zoper njega tudi ni mogel zastarati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 45.150,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici kot dedinji I.G. plačati 756.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.11.1997 dalje do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 289.623,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2001 dalje do plačila. S popravnim sklepom z dne 18.1.2001 je izrek popravilo tako, da je glede stroškov sklenilo, da je te dolžna povrniti tožena stranka oziroma dedinja M.G. tožniku I.B.. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj v stroškovnem izreku obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe. V obrazložitvi je namreč sodišče potem, ko je sicer pravilno odmerilo višino pravdnih stroškov ter izvršilo pobotanje, navedlo, da je "tožeča stranka dolžna plačati tožencu pravdne stroške v znesku 289.623,00 SIT," v izreku pa je navedeno, da jih mora toženec povrniti tožnici. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za škodo, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi nemožnosti obdelave nepremičnine vl. št. x k.o. K. in tožnik je dejansko vložil tožbo zaradi plačila 5.000.000,00 SIT. Tožeča stranka torej lahko pod pogojem, da je kakorkoli oškodovana, zahteva odškodnino le za zadnja tri leta pred vložitvijo tožbe in ne za celih 10 let. Tako je evidentno pravno nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da toženčev ugovor zastaranja ni utemeljen, ker je treba v konkretnem primeru uporabiti 39. in 40. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Nepremičnino ima v svoji dejanski lasti in posesti ter uživanju vse od 26.1.1975 dalje, ko je bila z M.I. sklenjena kupoprodajna pogodba, s katero je kupil in prodajalki pošteno plačal nepremičnino. Sodišče prve stopnje tudi nepravilno ni ugodilo toženčevemu predlogu za prekinitev pravdnega postopka do pravnomočne rešitve zadeve Okrajnega sodišča v B. zaradi ugotovitve lastninske pravice. Tako je že samo razsodilo v navedeni pravdni zadevi. Res sta obe pravdni stranki ugovarjali izvedenskemu mnenju M.S., ne drži pa, da ni nobena stranka predlagala drugega izvedenca. Z dopisom z dne 18.5.2000 je namreč sporočil sodišču, da predlaga in se strinja s tem, da novo izvedensko mnenje izdela S.D., vendar pa pozneje sodišče v tej smeri ni nič ukrenilo niti pozvalo nikogar k založitvi predujma za izvedenca. Predlagani izvedenec je namreč strokovnjak za vinogradniško področje in vinarstvo, izvedenka M.S. pa je strokovnjak za področje kmetijske stroke in zato njeno mnenje ni v celoti takšno, kot bi moralo biti, čeprav ga je ne glede na to toženec v pretežnem delu sprejemal. Ponovno pa opozarja, da je izvedenka očitno nepravilno navedla število trt v vinogradu (približno za 1000 trt), potem pa tudi dohodek in stroški ne morejo biti takšni, kot so v mnenju M.S.. Toženčev vinograd je sedaj star 35 let in že zato dohodek ne more biti takšen, kot misli sodišče prve stopnje. Pri vsem tem ima vpliv nadmorska višina, zaradi česar grozdje ne dozori in je praktično neuporabno, kar je razvidno tudi iz izjave v pravdnem spisu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru na pritožbo navedla, da pritožba ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka uveljavlja le v zvezi s stroškovnim izrekom. Zakaj uveljavljana kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana, bo obrazloženo kasneje, na tem mestu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti ta niti druge postopkovne kršitve iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora po 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, niso podane. Sodišče prve stopnje pa tudi ni kršilo določil o prekinitvi pravdnega postopka. Kot ugotavlja v sodbi in izhaja iz priloženih spisov, je bilo že odločeno o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini vl. št. x k.o. K. na podlagi pravnega posla od prodajalke I.. Toženčevo vztrajanje, da je dejanski lastnik, ker je I. plačal kupnino in prevzel vinograd v posest, zato ne more biti upoštevno. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ni potrebna prekinitev tega pravdnega postopka zaradi odločitve o pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, kar tožena uveljavlja v postopku pred Okrajnim sodiščem v B.. Sodišče prve stopnje je to vprašanje kot predhodno rešilo samo in zato odreditev prekinitve ni bila potrebna (1. tč. 1. odst. 206. čl. ZPP). Zahtevek, kot ga uveljavlja tožeča stranka, je sicer izražen v denarju, vendar to ne pomeni, da je odškodninski, kot to meni tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo podlago uveljavljanega zahtevka - ta je v določilu 39. čl. ZTLR, ki ureja zahtevke lastnika stvari do nedobrovernega posestnika in obratno. Nedobroverni posestnik je po tem določilu dolžan izročiti lastniku stvari vse plodove (1. odst.) oziroma vrednost obranih plodov, ki jih je porabil, odtujil ali uničil, kot tudi tistih, ki jih je opustil pobrati (2. odst.), od lastnika pa lahko zahteva le povrnitev potrebnih stroškov, ki bi jih imel tudi lastnik, če bi bila stvar pri lastniku (4. odst.), koristnih stroškov pa samo, če so koristni osebno za lastnika (5. odst.). Znesek, ki ga je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo in prisodilo sodišče prve stopnje, namreč predstavlja ravno vrednost plodov zmanjšano za stroške nedoborovernega posestnika. Tak zahtevek zastara v treh letih od dneva izročitve stvari (40. čl. ZTLR). Ker toženec nepremičnine še vedno ni izročil lastniku, lastnikov zahtevek zoper njega tudi ni mogel zastarati. Sodišče prve stopnje je torej pravilno odločilo o uveljavljanem ugovoru zastaranja in pritožba tako neutemeljeno graja to odločitev. Tožena stranka pa nadalje tudi neutemeljeno izpodbija v sodbi prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, temelječe na podanem izvedenskem mnenju M.S.. Temu mnenju sta ugovarjali obe pravdni stranki, dopolnitev oziroma mnenje novega izvedenca pa je predlagala tožeča stranka, s čimer se je tožena zgolj strinjala. Tožeča stranka je bila tudi pozvana na plačilo predujma za stroške, ki bodo predvidoma nastali z izvedbo tega dokaza. Ker tega ni plačala, je sodišče prve stopnje razpisalo narok za dne 21.9.2000, na katerem pa je tožeča stranka navedla, da ne vztraja pri postavitvi novega izvedenca, s čimer je ta svoj dokazni predlog umaknila, in predlagala odločitev na podlagi podanega izvedenskega mnenja ter tudi tožbeni zahtevek skrčila na znesek, ki ga je ugotovila izvedenka S.. Tožena stranka, ki je bila sicer prisotna na tem in naslednjem naroku, ko je bila znova odprta glavna obravnava, sama ni predlagala izvedbe dokaza, ki ga je tožeča stranka umaknila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na podlagi dotlej navedenih dejstev in izvedenih dokazov. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje mnenju izvedenke M.S. ugovarjala, ker naj bi izvedenka nepravilno štela, da je v vinogradu 3.000 trt, dejansko pa jih je le 1.933, sicer pa je načelno njeno mnenje sprejemala. Glede na določilo 1. odst. 337. čl. ZPP je zato neupoštevna njena pritožbena graja izvedenskega mnenja, ker bi naj izvedenka ne bila strokovnjakinja za vinogradniško področje in vinarstvo temveč za področje kmetijske stroke, pri čemer pa svojih pomislekov v strokovnost podanega mnenja sploh ne pojasni. V zvezi z zatrjevanim nepravilnim upoštevanjem števila 3.000 trt za izračun prihodka in stroškov pa je svoje mnenje dopolnila sama izvedenka S. in pojasnila, da število trt na njen izračun praktično ne vpliva, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev oprlo tudi na to dopolnitev. Pri vsem tem pa ne gre spregledati tudi, da se v tem postopku ugotavlja vrednost plodov za desetletno obdobje, za katerega ni mogoče natančno ugotoviti števila trt. Izvedenka je svoje mnenje podala na podlagi ogleda vinograda, pri čemer je bila seznanjena tudi z njegovo lego, starostjo in drugimi okoliščinami, kar sedaj v pritožbi izpostavlja tožena stranka kot razlog za nižji pridelek grozdja in vina. Končno pa je neutemeljena tudi graja odločitve o stroških. V sodbi je res nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, vendar je očitno prišlo do pisne pomote v zapisu stranke (328. čl. ZPP), katero je sodišče prve stopnje nato skušalo odpraviti s popravnim sklepom z dne 18.1.2002. V tem sklepu je zapisalo, da je stroške v višini, navedeni v izreku sodbe, dolžna povrniti tožena stranka oziroma dedinja M.G. tožniku I.B.. Čeprav je prišlo do nove napake v oznaki tožene in tožeče stranke (kot tožnik je namreč nastopal I.G. oziroma sedaj dedinja M.G., kot toženec pa I.B. in ne obratno), pa vendarle zapis osebnih imen izrek sklepa (skupaj z obrazložitvijo) pojasni tako, da mu ni mogoče očitati kršitve 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Stroške v višini 289.623,00 SIT je namreč dolžna povrniti tožeča stranka M.G. tožencu I.B., medtem ko same odmere stroškov tožena stranka ne izpodbija. Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP). O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določila 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP. Tožena stranka je tako tožeči dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo in takse zanj, medtem ko ostali priglašeni stroški (posvet, poročilo in prejem odločbe) niso potrebni in so tudi že zajeti v stroške same sestave vloge.