Jedro

Če ravnanje, ki predstavlja soprispevek tožeče stranke za nastanek škode, izhaja iz samih navedb v tožbi, zadostuje, da tožena stranka poda ugovor sokrivde tožeče stranke in ni potrebno, da ga podrobno konkretizira.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako, da spremenjena v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2,161.700 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2,144.000,00 SIT od 22.12.2003 do plačila, od zneska 4.500,00 SIT od 29.1.1998 do plačila in od zneska 13.200,00 SIT od 8.1.1997 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 356.986,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 77.000,00 SIT od 10.6.2003 do plačila in od zneska 279.986,00 SIT od 22.12.2003 do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo.

Presežni tožbeni zahtevek in sicer za plačilo 956.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2003 do plačila, se zavrne. " V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2,547.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2,530.000,00 SIT od 22.12.2003 do plačila, od zneska 4.500,00 SIT od 29.1.1998 do plačila in od zneska 13.200,00 SIT od 8.1.1997 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 419.075,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 77.000,00 SIT od 10.6.2003 do plačila in od zneska 342.075,00 SIT od 22.11.2003 do plačila. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo 570.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2003 do plačila pa je zavrnilo.

Zoper takšno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka je izpodbijala odločitev prvostopnega sodišča o višini odškodnine za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) ter predlagala ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da je prisojena odškodnina za strah prenizka, saj je doživljala hud primarni strah takoj po dogodku, ko je stopalo noge kar viselo, noga ji je otekla in pomodrela, trpela pa je tudi sekundarni strah. Za to obliko škode bi bila primerna odškodnina v zahtevanem znesku 300.000,00 SIT. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa meni, da prvostopno sodišče ni v zadostni meri vrednotilo ugotovljenih dejstev o vrsti poškodbe, da je bila potrebna operacija ter pojava Sudeckove atrofije kot zapleta pri zdravljenju, pri čemer je takšno stanje še vedno prisotno v obliki stalnih bolečin, ki se ob slabem vremenu in daljši hoji še okrepijo. Zaradi posledic poškodbe ne zmore več hoje v hribe, prej pa je veliko planinarila. Na hojo je vezana vsakodnevno, saj v službi opravlja terensko delo, pa tudi pri gospodinjskih opravilih mora hoditi. Pred nezgodo je z veseljem obdelovala vrt. Sodišče prve stopnje pa bi moralo upoštevati tudi, da so tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane tako zaradi omejene gibljivosti kot tudi zaradi bolečin ter dati večjo težo tožničini starosti.

Tožena stranka pa se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena ZPP) pritožila zoper temelj ter delno tudi zoper odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo (za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Glede temelja meni, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna, saj izvedeni dokazi ne dokazujejo nedvomno, da je bila tožnica poškodovana pri trčenju. Dokazila so si namreč v nasprotju, prvostopno sodišče pa ni zadostno argumentiralo, zakaj je verjelo tožnici. Izjave tožnice in njenega moža tekom tega pravdnega postopka, da je tožnica ob trčenju gledala proti morju, se razlikujejo od njunih navedb pred pravdo v odškodninskem zahtevku in v prijavi škodnega primera, kjer sta zatrjevala, da je tožnica odšla k prtljažniku in ga odprla, da bi v njem pustila torbico. Nelogična je tudi izpovedba tožničinega moža, da je zadetje začutil in zato ustavil avto, saj bi se takšen udarec moral tožnici poznati. Vprašanje je tudi, koliko je videla priča J. L., ki je bil oddaljen 10 metrov, vmes pa je bila cesta in velika gneča. Glede na naravo poškodbe pa je, kot ugotavlja izvedenec medicinske stroke, lahko do napačne obremenitve stopala prišlo zaradi padca kot posledice udarca vozila oziroma spodrsa. Poleg tega bi mož tožnice škodni dogodek moral prijaviti policiji, česar ni storil. Ponovno podredno ugovarja sokrivdo tožnice za nastalo škodo, ki izhaja iz njenega nepazljivega ravnanja, saj se ne bi smela zadrževati na parkirišču oziroma bi morala biti pozorna na vozila na njem, vedela je namreč, da mož vzvratno parkira in bi se morala umakniti. Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je navedla, da je odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem glede na ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti prisojena v previsokem znesku, primerna odškodnina za to obliko škode znaša 700.000,00 SIT. Tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje prisodilo previsoko, saj ima tožnica le lažje težave pri hoji v hrib, po stopnicah ter pri težjih fizičnih naporih ob katerih precej obremenjuje gleženj leve noge. Predlagala je, da sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pravdni stranki odgovora na pritožbo nasprotne stranke nista vložili.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena (glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), prav tako pa je delno utemeljena tudi pritožba tožene stranke in sicer glede temelja odškodninske odgovornosti .

O temelju tožbenega zahtevka: Pritožba tožene stranke neutemeljeno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o načinu poškodovanja tožnice. Razlogi sodišča prve stopnje o dokazni oceni izvedenih dokazov, tako vsakega posameznega, kot tudi vseh skupaj, so zelo obširni in jih tožena stranka z navedbami v pritožbi ne more uspešno izpodbiti. Prvostopno sodišče je namreč zelo natančno ocenilo izvedene dokaze in navedlo tudi, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključkov glede tega, na kakšen način se je tožnica poškodovala in takšno dokazno oceno sodišče druge stopnje sprejema kot prepričljivo. Na podlagi izpovedb prič B. R. in J. L., ki sta bila neposredna očividca dogodka in sta v celoti potrdila izpovedbo tožnice, predvsem pa ugotovitev izvedenca medicinske stroke dr. J. P., je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil vzrok za tožničin padec po stopnicah sunek vzvratno vozečega avtomobila, ki ga je vozil B. R. in s takšnim zaključkom se v celoti strinja tudi sodišče druge stopnje. Izvedenec medicinske stroke je kot strokovnjak glede na način nastanka njene poškodbe (skoraj s sigurnostjo) ugotovil, da je tožnica izgubila ravnotežje zaradi sunka vzvratno vozečega vozila, zaradi česar je stopila z levo nogo na nižjo ležečo stopnico, pri čemer je nepravilno obremenila stopalo in si posledično zlomila oba členka levega gležnja, kar izhaja iz dopolnitve izvedenskega mnenja na list. št. 59 spisa. Takšnih ugotovitev izvedenca, podanih v pisnem izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izpodbijala in predlagala neposrednega zaslišanja izvedenca oziroma določitve novega izvedenca, niti jih ne more izpodbiti sedaj v pritožbi s svojo interpretacijo njegovih ugotovitev, ko navaja, da je izvedenec ugotovil, da je poškodba lahko posledica tako udarca vozila kot tudi spodrsa. Izvedenec je namreč v dopolnitvi svojega izvedenskega mnenja (list. št. 58 in 59 spisa) natančno pojasnil mehanizem nastanka poškodbe pri tožnici, nato pa kot njen vzrok izrecno navedel sunek vozila, kar je ugotovil skoraj s sigurnostjo. Kot rečeno je imela tožena stranka možnost podati pripombe na ugotovitve izvedenca in predlagati dopolnitev dokaznega postopka v tej smeri, česar pa ni storila, zato s takšnimi pritožbenimi trditvami, ki nimajo podlage v ugotovitvah izvedenca, ne more biti uspešna. Sklicevanje tožene stranke na navedbe tožnice in B. R. pred začetkom pravdnega postopka (v odškodninskem zahtevku in prijavi škodnega primera) pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je v postopku na pritožbeni stopnji ni mogoče upoštevati (I. odstavek 337. člena ZPP), gre namreč za nova dejstva, ki jih tožena stranka navede prvič šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji. Kljub temu pa ji je pojasniti, da tudi sicer z njimi ne bi mogla izpodbiti dejanskih zaključkov prvostopnega sodišča, saj se njune navedbe v bistvenih okoliščinah za odločitev v tej zadevi, torej glede zadetja osebnega vozila kot vzroka za nastanek poškodbe, ne razlikujejo, ampak je podano le razhajanje o podrobnostih, ki pa za samo odločitev niso odločilne in zato ne omajajo verodostojnosti izpovedbe tožnice in priče R., potrjene z izpovedbo J. L. in tudi ugotovitvami izvedenca medicinske stroke. Tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija verodostojnost izpovedbe priče J. L., ki zaradi oddaljenosti od kraja škodnega dogodka in gneče naj ne bi mogel videti spornega dogodka, v katerem je prišlo do poškodbe tožnice, poda tožena stranka prvič šele v pritožbi, zato jih sodišče iz enakega razloga, kot je naveden zgoraj, ne sme upoštevati. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je bila navedena priča očividec škodnega dogodka, v kar sodišče druge stopnje kljub drugačnim pritožbenim navedbam ne dvomi, glede na njegov položaj, s katerega je videl dogajanje, ko je stal na drugi strani ceste in bil od mesta škodnega dogodka oddaljen le približno 10 metrov. Prav tako ni pritrditi nadaljnjim pritožbenim poskusom tožene stranke, da bi se rešila odgovornosti v konkretnem škodnem primeru z očitkom B. R., da bi moral nesrečo prijaviti policiji. Opustitev dolžne prijave zavarovanca tožene stranke, ki je povzročil nesrečo, namreč slednje ne oprosti dolžnosti povrniti tožnici nastalo škodo, za katero je odgovoren njen zavarovanec. Glede na navedeno je po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje o tem, da je tožnica zaradi zadetja z avtomobilom, ki ga je vzvratno vozil B. R., izgubila ravnotežje in si zlomila členka levega gležnja, pravilno, saj ima podlago v izpovedbah prič in tudi v ugotovitvah izvedenca medicinske stroke. Glede na takšne dejanske ugotovitve je materialnopravno pravilen tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je za škodni dogodek odgovoren voznik osebnega vozila kot imetnik nevarne stvari (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), ki je tudi kršil cestno prometne predpise in sicer 38. člen Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (UL SFRJ št. 50/88) s tem, ko se pri manevru vzvratnega parkiranja ni prepričal, da lahko to stori varno, torej brez nevarnosti za druge udeležence v prometu, kljub temu, da je vedel, da je tožnica izstopila iz vozila. Upoštevaje nesporno dejstvo, da je imel B. R. svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki, je podana odgovornost slednje povrniti tožnici škodo, ki ji je nastala.

Ima pa pritožba prav, da je tožnica s svojim ravnanjem delno sokriva za nastanek škodnega dogodka. Tožena stranka sicer šele v pritožbi konkretizira svoj ugovor sokrivde tožnice, ki ga je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki pa bi glede na glede na dejstva, ki jih ugotovilo, takšnemu ugovoru moralo ugoditi. Glede na zatrjevanja same tožnice o tem, kako je do nesreče prišlo, toženi stranki svojega ugovora ni bilo potrebno obširneje opredeliti. Že iz samih navedb tožnice namreč izhaja, da je izstopila iz osebnega vozila, ki ga je B. R. želel parkirati, nato pa je šla za avtomobil tako, da je stala na parkirnem prostoru v bližini parkirajočega avtomobila, s hrbtom obrnjena proti vozilu. Glede na tako ugotovljena dejstva, ki kažejo, da je tožnica vedela, da njen mož B. R. osebno vozilo parkira, pa je kljub temu stala na prostoru, namenjenem za parkiranje vozil in to za vozilom, v njegovi neposredni bližini ter bila celo obrnjena v drugo stran, je potrebno njeno ravnanje ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga v konkretnem primeru predstavlja III. odstavek 177. člena in 192. člen ZOR, šteti kot njen soprispevek k škodi, ki ji je nastala, kot utemeljeno navaja pritožba tožene stranke. Imetnik nevarne stvari je namreč deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo, takšen oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pa ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ker tožnica v konkretnem primeru, ko je med parkiranjem vozila, za kar je vedela, stala na parkirnem prostoru neposredno za parkirajočim vozilom, ni ravnala dovolj pazljivo, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, saj je s takšnim ravnanjem delno tudi sama kriva, da ji je škoda nastala (192. člen ZOR). V primerjavi z odgovornostjo voznika osebnega vozila kot imetnika nevarne stvari, odgovornost katerega je potrebno presojati strožje, je njen soprispevek k nastali škodi manjši in znaša 20 %.

O višini odškodnine: Pravna podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo je določena v 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče na podlagi teh določb prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen te odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče pa prisodi na zahtevo oškodovanca tudi odškodnino za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo ta trajala tudi v bodočnosti.

Sodišče prve stopnje je tožnici za prestane telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter bodoče telesne bolečine prisodilo vseh zahtevanih 1,500.000,00 SIT, kar tudi po presoji sodišča druge stopnje povsem ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Tožnica je utrpela zlom obeh členkov levega gležnja, zaradi česar je 6 dni trpela hude telesne bolečine, ki so bile trajno prisotne, nato pa so se ji še tri dni pojavljale občasno, skupno bolečinsko obdobje (najprej hudih, nato srednje hudih, ki so jim sledile lahke telesne bolečine) je trajalo več kot 10 tednov (72 dni). Med zdravljenjem je prestajala tudi številne neugodnosti, ki so bile zelo neprijetne, pri čemer izstopajo dvanajstdnevna hospitalizacija zaradi dveh operativnih posegov, pregledi pri specialistih (10 krat) in izbranem zdravniku, 7 RTG slikanj, opravljanje fizikalnih in vacusak terapij (skupno 61) ter 7 limfnih drenaž. Pri tožnici je namreč prišlo do redkega, vendar zelo neprijetnega zapleta v smislu Sudeckove atrofije kosti, ki je podaljšalo tako obdobje telesnih bolečin, ki jih je morala prestati, kot tudi povečalo številčnost in neprijetnost neugodnosti med zdravljenjem, ki je posledično trajalo kar 9 mesecev. V času zdravljenja je bilo zanjo neugodno tudi nošenje mavca, kar je trajajo 5 dni in uporaba bergel v obdobju 5 mesecev. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijane, izhaja, da tožnica še vedno čuti bolečine pri vremenskih spremembah, pri daljši hoji in tudi pri večji obremenitvi poškodovane noge. Kljub drugačnim pritožbenim navedbam tožene stranke, ki pa v tem delu sploh niso konkretizirane, tako denarna odškodnina za utrpelo škodo iz naslova prestanih in tudi bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 1,500.000,00 SIT glede na trajanje in intenzivnost prestanih telesnih bolečin, številnost nevšečnosti, ki so spremljanje zdravljenje poškodbe, predvsem pa bodočih telesnih bolečin v poškodovani nogi, upoštevaje starost tožnice, ki je bila ob škodnem dogodku stara šele 33 let, ni previsoko odmerjena. Ob upoštevanju sodne prakse glede višine odškodnine v podobnih primerih (objektivna pogojenost odškodnine) in glede na oškodovankino specifično doživljanje posegov v njeno telesno integriteto, s čemer je spoštovano načelo individualizacije, je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje določilo pravično denarno odškodnino za to obliko škode, zaradi česar je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

Za strah je tožnica zahtevala 300.000,00 SIT, prvostopno sodišče pa ji je prisodilo 180.000,00 SIT, kar je po presoji sodišča druge stopnje prav tako pravična denarna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode. V njej so namreč upoštevana vsa dejstva, na katera sedaj tožnica opozarja v pritožbi (strah v zvezi s škodnim dogodkom in zaskrbljenost za izid zdravljenja), v oceni primernosti zneska zadoščenja pa je prvostopno sodišče upoštevalo tudi vse kriterije iz 200. člena ZOR. Pri zapolnitvi tega pravnega standarda je bilo treba upoštevati tudi, da tožnica ni utrpela katastrofalne škode. Prisojena odškodnina je tako skladna s specifičnimi primeri obravnavanega škodnega dogodka (osebnost oškodovanke in način poškodovanja), kot tudi primerljiva z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse. Zaradi navedenega je tudi pritožba tožeče stranke v delu, kjer izpodbija dosojeno odškodnino za strah, neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje v tem delu zavrnilo.

Za duševne bolečine zaradi skaženosti je tožnica dobila vseh zahtevanih 100.000,00 SIT. Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča se tožena stranka ni izrecno pritožila, ker pa je v celoti izpodbijala temelj odškodninske odgovornosti, je sodišče druge stopnje opravilo uradni preizkus primernosti višine odškodnine iz tega naslova, ki je pokazal, da je prisojena odškodnina, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju tako objektivnega elementa te škode (brazgotini na obeh straneh levega gležnja v dolžini 5 in 7 centimetrov) in tudi subjektivne komponente v smislu duševnih bolečin, ki so posebej izražene poleti, povsem pravično zadoščenje in je usklajena z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse, ki sicer ni formalni pravni vir, jo je pa potrebno upoštevati zaradi zagotavljanja enakosti oškodovancev.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožnici od zahtevanih 1,200.000,00 SIT prisodilo odškodnino v znesku 750.000,00 SIT, kar pa je glede na omejitve, ki jih ima tožnica zaradi posledic škodnega dogodka, predvsem pa ob upoštevanju njene starosti, saj je bila ob škodnem dogodku stara 33 let, prenizka denarna odškodnina. Po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke so tožnici kot posledica ugotovljene poškodbe levega gležnja ostale lažje bolečine v predelu zloma, ki se pojavijo tako pri hoji navkreber in po stopnicah, pri težjih opravilih, kjer obremenjuje levo nogo ter tudi ob vremenskih spremembah, poleg tega pa je gibljivost njenega levega skočnega sklepa omejena, zaradi česar so njene splošne življenjske aktivnosti trajno zmanjšane za 5 %. V takšni višini ugotovljen odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je pri tožnici trajno in predvsem pa njena starost, opravičujejo prisojo višje denarne odškodnine. Primerno zadoščenje za ugotovljene škodne posledice tako predstavlja znesek 900.000,00 SIT, saj je tožnica zaradi škodnih posledic ovirana že pri sami hoji (navkreber in po stopnicah), pa tudi pri delu in aktivnostih v prostem času, pri čemer je potrebno večjo teži dati njeni mladosti, torej dejstvu, da bo vse omejitve trpela še razmeroma dolgo. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke v tem delu delno ugodilo in dosojeno odškodnino zaradi zmotne uporabe materialnega prava zvišalo iz 750.000,00 SIT na 900.000,00 SIT. Nasprotno pa je prav zaradi navedenih razlogov potrebno pritožbo tožene stranke, v delu, ki se nanaša na višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot neutemeljeno zavrniti.

Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 2,680.000,00 SIT in je v takšni višini pravična denarna odškodnina za škodo, ki jo je tožnica utrpela v obravnavanem škodnem dogodku. Glede na njen 20 % soprispevek k nastanku škode pa je upravičena do povrnitve škode v znesku 2,144.000,00 SIT.

Zaradi delne ugoditve pritožbi tožene stranke (glede temelja odgovornosti) in pritožbi tožeče stranke (glede višine odškodnine) ter spremembe izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje je spremenjen tudi uspeh pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je sodišče druge stopnje na podlagi II. odstavka 165. člena ZPP moralo poseči v stroškovno odločitev prvostopnega sodišča in jo ustrezno spremeniti. Po delni ugoditvi pritožbam se je uspeh tožnice pred sodiščem prve stopnje znižal iz 82 % na 68 %, uspeh tožene stranke pa se je povečal iz 18 % na 32 %. Tožeča stranka je tako upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, odvisnih od njenega uspeha v pravdi, v znesku 286.895,00 SIT (kolikor znaša 68 % od 421.904,00 SIT, kar so njeni po sodišču prve stopnje priznani potrebni stroški, odmera katerih ni pritožbeno izpodbijana), tožena stranka pa je upravičena do stroškov v znesku 6.909,00 SIT (32% od zneska potrebnih stroškov v višini 21.590,00 SIT, priznanih v izpodbijani sodbi prvostopnega sodišča). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tako tožena stranka dolžna plačati tožnici pravdne stroške v znesku 279.986,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2003 (dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje) do plačila ter tudi stroške izdelave izvedenskih mnenj v znesku 77.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2003 (dan plačila predujma) do plačila. Skupna obveznost tožene stranke glede povračila stroškov postopka, nastalih tožnici pred sodiščem prve stopnje, tako znaša 356.986,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Pravdni stranki sta s svojima pritožbama deloma uspeli in sicer je tožeča stranka, ki je izpodbijala višino odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v zavrnilnem delu (v skupnem znesku 570.000,00 SIT) uspela glede zneska 150.000,00 SIT, tožena stranka pa se je pritožila zoper celotno prisojeno odškodnino, saj je v celoti izpodbijala temelj svoje odgovornosti in uspela z znižanjem odškodnine iz zneska 2,530.000,00 SIT na znesek 2,161.700,00 SIT. Uspeh obeh strank v pritožbenem postopku je približno enak, zato na podlagi II. odstavka 154. člena ZPP vsaka krije svoje stroške v zvezi s pritožbo.