Jedro

Predlog začasne odredbe, ki tožencu nalaga, naj tožnici pošlje ključ, ki odpira ključavnico vhodnih vrat spornega stanovanja, je po vsebini enak tožbenemu zahtevku, s katerim tožnica terja od toženca izročitev ključa istega stanovanja. Tožnica bi torej z začasno odredbo dejansko že dosegla sodno varstvo, ki ga uveljavlja v pravdi. Takšna začasna odredba dopustna le izjemoma, kadar je treba na tak način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Poleg tega pogoja pa bi morala tožnica verjetno izkazati še, da bo posledice izdane začasne odredbe za toženca mogoče odpraviti oziroma vzpostaviti prejšnje stanje, če bi se v pravdi izkazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (glede zavarovanja z izročitvijo ključa) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog za zavarovanje z začasno odredbo, po kateri bi moral toženec pod pretnjo denarne kazni v roku 24 ur tožnici poslati ključ, ki odpira ključavnico vhodnih vrat stanovanja št. 13 v četrtem nadstropju na L.. Z istim sklepom je sodišče zavrnilo predlagani zaporni nalog za toženca, če bi še motil tožničino posest in ji onemogočal uporabo njene solastnine.

2.Tožnica je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki jo je nato pravočasno še dopolnila. Izpodbija samo odločitev o zavrnitvi predlaganega zavarovanja z izročitvijo ključa. Pri tem se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Poudarja, da je lastnica stanovanja, ki ga zdaj v celoti zaseda toženec. Ta je samski in ne rabi več 8 m2 za svoje bivanje. Tudi najemnine tožnici ne plačuje. Tožnici s tem onemogoča preživetje in zaslužek. Stanovanje bi lahko oddajala v najem, v njem pa bi lahko tudi poučevala glasbo. Poleg tega toženec povzroča tožnici nepotrebne potne stroške. Sodišče ga pri tem celo podpira in mu daje potuho. Tožnici neupravičeno očita, da ni takoj prevzela sodnih pisanj. V resnici je tožnica upoštevala vse zakonske roke. Odvetnika, ki bi jo zastopal, ni mogla dobiti. Zaradi toženčevega ravnanja je ostala na cesti. Ker je nezaposlena, revna in lačna, takoj potrebuje ključ stanovanja. Čeprav je toženčeva žrtev, sodišče ne razume njene stiske. Izpodbijani sklep krši njeno ustavno pravico do dela in stanovanja. Sodišče ni opravilo poizvedb pri vseh policijskih postajah, kjer imajo podatke o toženčevih grožnjah in nasilju nad tožnico in njenim pokojnim možem. Opozarja na sume kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil toženec. Sicer pa je sodišču predlagala pričo, katere identitete ne more razkriti. Gre za njenega sedanjega spremljevalca, s katerim se je uprla toženčevemu nasilju. Namesto, da bi sodišče njenemu predlogu ugodilo, je v izpodbijanem sklepu njene navedbe označilo kot zmedene. Predlaga prednostno obravnavo pritožbe.

3.Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je kot verjetno privzelo tožničino trditev, da vse do toženčevega motilnega dejanja ni opustila posesti spornega stanovanja. Njen predlog za izdajo začasne odredbe je kljub temu zavrnilo, ker tožnica ni izkazala, da ji brez zavarovanja grozi težko nadomestljiva škoda.

6.Pritožbeni preizkus je pokazal, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Predlog začasne odredbe, ki tožencu nalaga, naj tožnici pošlje ključ, ki odpira ključavnico vhodnih vrat spornega stanovanja, je po vsebini enak tožbenemu zahtevku, s katerim tožnica terja od toženca izročitev ključa istega stanovanja. Tožnica bi torej z začasno odredbo dejansko že dosegla sodno varstvo, ki ga uveljavlja v pravdi. Kot ji je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je takšna začasna odredba dopustna le izjemoma, kadar je treba na tak način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Poleg tega pogoja pa bi morala tožnica verjetno izkazati še, da bo posledice izdane začasne odredbe za toženca mogoče odpraviti oziroma vzpostaviti prejšnje stanje, če bi se v pravdi izkazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tožnica ni zmogla dokaznega bremena niti glede prvega zahtevanega pogoja. Iz njenih trditev je mogoče povzeti, da ima poleg spornega stanovanja bivališče tudi na naslovu, navedenem v tožbi. Tožnica torej ni brez stanovanja oziroma pogojev za svoje bivanje, zato iz tega razloga začasna odredba ni potrebna. Ker v spornem stanovanju doslej ni opravljala pridobitne dejavnosti, niti ga ni oddajala v najem, se ne more uspešno sklicevati niti na izgubljeni dobiček, ki bi ga iz tega naslova morebiti lahko dosegla. Predvsem pa ne gre za škodo, ki bi jo bilo težko ali nemogoče nadomestiti, kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Potni stroški in stroški za vzdrževanje avtomobila, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi, niso nekaj neobičajnega in glede na kraj tožničinega bivanja tudi ne morejo biti tako visoki, da bi bila tožnica samo zato upravičena do začasnega sodnega varstva. Trditve o svoji gmotni in socialni stiski bo morala tožnica nasloviti na institucije socialnega varstva. Predlagana začasna odredba pa tudi ni primerno sredstvo za zavarovanje pred toženčevim nasiljem. Nasprotno, če bi tožnica po prejemu ključev ponovno začela uporabljati sporno stanovanje skupaj s tožencem, bi se zatrjevanemu nasilju celo spet izpostavila. Odveč je zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo predlaganih poizvedb pri policiji, ki je v preteklosti že obravnavala konflikte med pravdnima strankama.

7.Sodišče prve stopnje je torej na podlagi dejstev, ki jih je predstavila tožnica v svojih vlogah, pravilno ugotovilo dejansko stanje, relevantno za odločitev o začasni odredbi. Na tej podlagi je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožničin predlog zavrnilo. Ker v tožničinem primeru niso izpolnjeni vsi pogoji za zavarovanje terjatve, kot jih določa drugi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (1) (ZIZ), je pretiran pritožbeni očitek o domnevni kršitvi tožničinih ustavnih pravic. Ostale pritožbene trditve pa za odločitev o pritožbi niso bile pomembne, zato nanje ni treba odgovarjati.

8.Sodišče druge stopnje je po navedenem tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (2) v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(1) Uradni list RS, št. 51/1998-14/2012

(2) Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008