Jedro

O poslovni praksi med strankama glede roka izpolnitve ni mogoče govoriti, če se je začela oblikovati šele s prvim izpodbijanim dejanjem, pač pa je običajnost roka izpolnitve mogoče presojati le na podlagi dolgotrajnejše in ustaljene poslovne prakse med strankama, ki sega v čas pred izpodbojnim obdobjem.

Če poslovodstvo družbe znanja poslovnofinančne stroke nima, si mora zagotoviti ustrezno strokovno pomoč zunanjih izvajalcev računovodskih in finančnih storitev. Toženec torej s svojo obrambo, da stanja insolventnosti iz poslovnih izkazov ni sposoben prepoznati, ne more uspeti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da glasi: „V razmerju med tožnikom L. d.d., - v stečaju in tožencem A. d.o.o. se razveljavi: - učinek tožnikove sklenitve verižne kompenzacije z dne 27. 6. 2008 po dokumentu št. 524, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu št. 108/07 v skupnem znesku 845,71 EUR; - učinek tožnikove sklenitve verižne kompenzacije z dne 27. 6. 2008 po dokumentu št. 523, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 108/07, 195/08 in 1/2008, v skupnem znesku 3.923,13 EUR; - učinek tožnikove sklenitve verižne kompenzacije z dne 29. 1. 2009 po dokumentu št. 39, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu št. 672/08, v skupnem znesku 509,81 EUR; - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 15. 4. 2009 v dokumentu številka 29 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu št. 672/08, v skupnem znesku 105,31 EUR.

Toženec mora v 15-tih dneh plačati tožniku na njegov račun št. IBAN SI 56 x denarni znesek 5.383,96 EUR.

Toženec je dolžan vrniti tožniku pravdne stroške v znesku 604,76 EUR v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu sodbe dalje do plačila.“

II. V preostalem delu (glede zahtevka na plačilo zamudnih obresti) se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 317,00 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev učinkov pravnih dejanj sklenitve dveh verižnih kompenzacij z dne 27. 6. 2008, verižne kompenzacije z dne 29. 1. 2009 in nakazila denarnega zneska z dne 15. 4. 2009 ter na plačilo 5.383,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2009 dalje do plačila. Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 723,08 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje ali pa spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in stroškovno posledico.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da ni izpolnjen niti objektivni (1. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP), niti subjektivni pogoj izpodbijanja (2. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP). Objektivni pogoj že zato ne, ker tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazala, da ni prejela sočasne oziroma vzajemne izpolnitve, zaradi česar sodišče zaključuje, da ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti njenega premoženja, plačilo tožeče stranke toženi stranki z zamudo, ki jo je tožena stranka tolerirala, verižne kompenzacije in nakazilo pa pomenijo med strankama običajen način plačila. Subjektivni pogoj izpodbijanja pa po presoji prvostopenjskega sodišča ni podan, ker so bile tri verižne kompenzacije med strankama običajen način plačila, da je prišlo do njihove sklenitve na podlagi dogovarjanja med strankama in da je na podlagi takega dogovora vedno možna tudi nadomestna izpolnitev, sklicujoč se pri tem na 283. člen OZ, ter da tožena stranka ni mogla vedeti za insolventnost tožnika, saj kot majhno tiskarsko podjetje ni mogla redno spremljati finančnih podatkov tožeče stranke.

6. Pritožbeno sodišče s takim razlogovanjem ne soglaša, očitek prvostopenjskega sodišča o nezatrjevanju in nedokazovanju dejstva, da tožeča stranka ni prejela sočasne izpolnitve tožene stranke pa je protispisen.

7. Tožeča stranka je objektivni pogoj izpodbojnosti v tožbi navedenih pravnih dejanj utemeljila tako na dejstvu zmanjšanja premoženja – bodoče stečajne mase zaradi njih, torej na prvi alineji 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, zaradi česar bo prišlo v stečajnem postopku do zmanjšanja poplačila ostalih upnikov (točka 5a tožbene naracije), kot tudi na zakonski domnevi iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP z navedbo, da je tožnik svoj del izpolnitve opravil po predhodni izpolnitvi toženca, pri čemer nobena izpolnitev ni bila opravljena v običajnem roku (III. točka pripravljalne vloge z dne 15. 6. 2010). Tožeča stranka je torej izrecno trdila, da do sočasnosti izpolnitve obeh pravdnih strank v nobenem primeru izpodbijanja pravnih dejanj tožnika ni prišlo. Izrecno je že v tožbi navajala, da je tožnik svoje obveznosti do toženca izpolnjeval z zamudo (točka 3 v zvezi s točko 5b tožbene naracije). Glede na to, da je navedene zamude in dejstvo nesočasnosti izpolnitve potrdila tudi tožena stranka (v 1. točki odgovora na tožbo in v 3. točki (list. št. 33) pripravljalne vloge z dne 2. 7. 2010), gre torej za med strankama nesporno dejstvo, ki ga zato tožeči stranki ni treba dokazovati (1. odstavek 214. člena ZPP). Čim pa je tako, je podana zakonska domneva iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP o obstoju objektivnega pogoja iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

8. To domnevo po drugem odstavku 272. člena ZFPPIPP upnik lahko izpodbije, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki pa po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. Tožena stranka je zgolj pavšalno navajala, da tri do pet mesečne zamude pri izpolnjevanju obveznosti v Sloveniji niso nič posebnega in so celo stalnica poslovnih razmerij v pravnem prometu v Republiki Sloveniji in da so bile tudi zamude pri plačilih tožeče stranke v celotnem poslovanju s toženo stranko povsem običajne. S tem pa ne more uspešno izpodbiti zgoraj navedene zakonske domneve obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti pravnih dejanj tožnika, ki so predmet tožbenega zahtevka. Tožena stranka namreč sama zatrjuje, da je s tožečo stranko poslovno sodelovala od leta 2008 do leta 2009 in da je bila prvi poslovni dogodek opravljena storitev, za katero je izdala račun 108-07 dne 29. 2. 2008, ki ga je prejela plačanega z izpodbijano verižno kompenzacijo. Glede na tako dejansko stanje zato ni mogoče govoriti o ustaljeni poslovni praksi med strankama glede običajnega roka izpolnitve, ki bi zaobsegel tudi zamude plačil tožeče stranke v obravnavanih primerih. Pritožbeno sodišče je namreč že zavzelo stališče (v sodbi in sklepu I Cpg 930/2011), da o poslovni praksi med strankama glede roka izpolnitve ni mogoče govoriti, če se je začela oblikovati šele s prvim izpodbijanim dejanjem, pač pa je običajnost roka izpolnitve mogoče presojati le na podlagi dolgotrajnejše in ustaljene poslovne prakse med strankama, ki sega v čas pred izpodbojnim obdobjem iz 269. člena ZFPPIPP. Zmotno je zato stališče prvostopenjskega sodišča, da ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbijanja, ker je tožena stranka tolerirala plačila z zamudo, izpodbijane verižne kompenzacije in nakazilo pa pomenijo med strankama običajen način plačila, pri čemer pritožnik utemeljeno opozarja, da običajen način plačila ni relevanten za presojo obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti, pač pa le običajen rok izpolnitve. Ob povedanem se izkaže, da je objektivni pogoj izpodbijanja pravnih dejanj tožnika podan.

9. Zgoraj povedano glede običajnega roka izpolnitve velja tudi za običajen način izpolnitve. Tudi slednjega ni mogoče presojati skozi poslovno prakso med strankama, ki se je oblikovala šele v izpodbojnem obdobju. Tožena stranka zato s trditvijo, da je šlo pri sklenitvi verižnih kompenzacij za običajen način izpolnitve, ne more uspeti. Tožeča stranka je subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, torej dolžnost tožene stranke, da bi morala vedeti za tožnikovo insolventnost v času izpolnitve obveznosti tožnika s sedaj izpodbijanimi pravnimi dejanji, gradila na dejstvu tožnikove večmesečne zamude z izpolnitvijo obveznosti, kar je običajno prvi zunanji znak insolventnosti in ob potrebni skrbnosti toženčevi obveznosti spremljanja na spletnih straneh Ajpesa objavljenih poslovnih rezultatov tožeče stranke – izkazov poslovnega izida in bilance stanja, iz katerih je bila vse od leta 2002 razvidna insolventnost tožnika. Pritožbeno sodišče ne more slediti obrambi toženca, da kot majhno tiskarsko podjetje ni moglo redno spremljati poslovnih in finančnih rezultatov svojih poslovnih partnerjev in kot laik na področju branja finančnih poročil tudi ne bi razbrala, da je bila tožeča stranka v času poslovanja med strankama že insolventna in ji je prvostopenjsko sodišče zmotno sledilo.

10. Pritožnik namreč utemeljeno opozarja, da določbe ZFPPIPP glede finančnega poslovanja družbe ne izključujejo majhnih gospodarskih subjektov ali laikov od obveznosti glede vodenja poslov in spoštovanja pravil poslovnofinančne stroke. S takim pritožbenim razlogovanjem pritožbeno sodišče soglaša. Po prvem odstavku 27. člena ZFPPIPP se drugo poglavje o finančnem poslovanju družb in drugih pravnih oseb uporablja za vse gospodarske družbe, pa celo tudi za podjetnika. Po drugem odstavku 28. člena ZFPPIPP pa mora poslovodstvo pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna. Če mora torej poslovodstvo družbe zaznati oziroma prepoznati stanje insolventnosti lastne družbe in v primeru nastopa insolventnosti izvesti ukrepe finančnega prestrukturiranja (35. člen ZFPPIPP), mora to stanje insolventnosti iz objavljenih poslovnih izkazov prepoznati tudi pri drugih družbah. Če poslovodstvo družbe znanja poslovnofinančne stroke nima, si mora pač zagotoviti ustrezno strokovno pomoč zunanjih izvajalcev računovodskih in finančnih storitev. Toženec torej s svojo obrambo, da stanja insolventnosti iz poslovnih izkazov ni sposoben prepoznati, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da bi toženec moral vedeti za insolventnost tožeče stranke, o obstoju katere že v času, ko so bila izpodbijana pravna dejanja storjena, niti ne oporeka, torej je izpolnjen tudi subjektivni pogoj izpodbijanja iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

11. Materialnopravno povsem zgrešeno pa je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da poslovni subjekti, ko vstopajo v nova poslovna razmerja, sprejemajo tveganja neplačila, ne sprejemajo pa tveganja vrnitve prejetega plačila. S tem namreč negira določbe ZFPPIPP o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika in pravne posledice uspešnega izpodbijanja iz 278. člena ZFPPIPP.

12. Ker je tožena stranka na podlagi izpodbitih pravnih dejanj prejela 5.383,96 EUR, mora tožniku navedeni znesek vrniti (2. odstavek 278. člena ZFPPIPP). Skladno s prvim in drugim odstavkom 313. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče določilo toženi stranki tudi 15-dnevni rok za izpolnitev denarne obveznosti.

13. Ob povedanem je zato pritožbeno sodišče v pretežni meri utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v obsegu, kot je razvidno iz dispozitiva te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

14. V preostalem delu pritožba ni utemeljena.

15. Po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 278. člena ZFPPIPP mora oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje storjeno, stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, pri čemer pravne posledice izpodbitega pravnega dejanja nastanejo, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja. Tako se pokaže, da z vrnitveno obveznostjo tožena stranka doslej še ni v zamudi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo, kolikor se nanaša na odločitev o zavrnitvi plačila zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v pretežnem delu uspela, glede neuspelega dela za zamudne obresti pa ji posebni stroški niso nastali, ji je po prvem odstavku 154. člena ZPP tožena stranka dolžna povrniti stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka. Stroški prvostopenjskega postopka so sodna taksa za postopek 267,00 EUR, poštni stroški, fotokopirni stroški in administrativni stroški za tožbo in šest pripravljalnih vlog skupno 320,00 EUR, potni stroški za udeležbo na dveh narokih na relaciji Škofja Loka-Kranj-Škofja Loka 2x 24 kilometrov (po 0,37 EUR za kilometer) 17,76 EUR, skupno torej 604,76 EUR. Stroški pritožbenega postopka pa so 267,00 EUR sodne takse za pritožbo in 50,00 EUR administrativnih stroškov.