Jedro

Določba 3. odstavka 12. člena ZKP poleg težkih gmotnih razmer, ki bi obdolžencu onemogočale zagotoviti si zagovornika, določa še, da mora obdolženec zahtevati formalno obrambo - od sodišča mora torej zahtevati, da mu postavi zagovornika, ker si ga sam glede na svoje slabo finančno stanje ne more privoščiti. Ker v konkretnem primeru te zahteve ni podal, sodišče o postavitvi zagovornika v interesu pravičnosti ni bilo dolžno odločati.

Izrek

Zahteva obsojenega M.X. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a v zvezi s členom 95/4 ZKP se obsojenca oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku z izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

M.X. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 08.09.2000 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ v zvezi s členom 26 KZ (V.F. in B.A. pa storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ). To sodbo pa je potrdilo Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 16.11.2000. Dne 04.01.2001 pa je obsojeni M.X. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker je sodišče prve stopnje prekršilo pravico obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravičnost izpodbijane sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v pisnem odgovoru, podanem v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), menila, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni M.X. v zahtevi za obnovo navaja, da je sodišče kršilo pravico do obrambe s strokovno pomočjo zagovornika s tem, da mu ga kljub njegovim slabim gmotnim razmeram ni postavilo po uradni dolžnosti. Ta kršitev pa je po mnenju obsojenca vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Te navedbe pa, kot rečeno, niso utemeljene.

Vloga zagovornika v kazenskem postopku je sicer pomembna, predvsem če hočemo obdolžencu zagotoviti vlogo subjekta v kazenskem postopku in ne zgolj objekta oziroma predmeta dokazovanja, o katerem je potrebno ugotoviti materialno resnico. Prisotnost zagovornika omogoča učinkovito uresničevanje pravice do obrambe. Tako že 29. člen Ustave Republike Slovenije (Ustave) med pravna jamstva v kazenskem postopku uvršča tudi pravico obdolženca, da se brani s pomočjo zagovornika, enako pa določa tudi 12. člen Zakona o kazenskem postopku (načela formalne obrambe). Iz navedenih določil torej izhaja dolžnost sodišča, da se obdolženca pouči o tej pravici, od njegove volje pa je odvisno, ali bo imel zagovornika ali ne (fakultativna formalna obramba). Poleg te fakultativne obrambe, do katere je obdolženec upravičen v vseh fazah postopka, pa zakon določa tudi obligatorno formalno obrambo. To narekujejo posebne lastnosti obdolženca, teža kaznivega dejanja ali pa obdolženčeva nenavzočnost (člen 70 ter 307/3 in 4 ZKP). V obravnavanem primeru pogoji, ki jih za obligatorno formalno obrambo predvideva zakon, niso podani, saj je bil obdolženec sojen v navzočnosti, spoznan je bil za krivega storitve kaznivega dejanja, za katerega je zakon predpisoval kazen zapora do treh let, prav tako pa pri njem niso podane lastnosti, ki jih predvideva 1. odstavek 70. člena ZKP. Prav tako sodišče v postopku pred izdajo odločbe tudi ni kršilo določila 3. odstavka 12. člena ZKP, kar nadalje uveljavlja obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ta določba namreč poleg težkih gmotnih razmer, ki bi obdolžencu onemogočale zagotoviti si zagovornika, določa še, da mora obdolženec zahtevati formalno obrambo oziroma zahtevati od sodišča, da mu postavi zagovornika, ker si ga sam glede na svoje slabo finančno stanje ne more privoščiti. Šele na tako zahtevo bi potem sodišče obdolžencu zagovornika postavilo, v kolikor bi zaključilo, da je postavitev zagovornika v interesu pravičnosti. Ker pa je, kot je razvidno iz podatkov v spisu (stran 25, 77 in 79), obdolženec potem, ko je bil pravilno opozorjen na pravico do zagovornika, izjavil, da se bo zagovarjal sam in to svojo izjavo potrdil tudi z lastnoročnim podpisom, torej ni nastopila situacija, ki jo predvideva 3. odstavek 12. člena ZKP, oziroma sodišče o postavitvi zagovornika v interesu pravičnosti ni bilo dolžno odločati, hkrati pa mu ga, kot rečeno, tudi ni bilo dolžno postaviti, saj ne gre za primere, kjer zakon predvideva obvezno obrambo.

Ker torej sodišče ni kršilo določb Zakona o kazenskem postopku oziroma ni kršilo pravice obdolženca do obvezne obrambe, kar bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb tega zakona in ne pravice do fakultativne obrambe, kar bi pomeni relativno kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP, je bilo potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih v postopku z izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP.