Jedro

V regresni pravdi med solidarnima dolžnikoma ni mogoče presojati s sodbo ugotovljene solidarne odgovornosti pravdnih strank brez ustreznega upoštevanja razlogov za ugotovljeno soodgovornost toženca, saj se v navedenem postopku tožencu svoje odgovornosti ni uspelo ekskulpirati, oz. povedano drugače: v konkretni pravdi ni več mogoče ponovno razpravljati o dejanski in pravni podlagi sprejete pravnomočne odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.386,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2012 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za glavnico 21.478,50 EUR in del zamudnih obresti) je zavrnilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna v roku petnajstih dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 956,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz razloga napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Toženec se strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo prvo sodišče, vendar pa meni, da bi moralo prvo sodišče že zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke tožbeni zahtevek zavrniti. Iz ugotovitev prvega sodišča je moč zaključiti, da krivda v sferi toženca ni dokazana, zato mu plačila odškodnine ni mogoče naložiti. V konkretnem primeru bi moralo prvo sodišče upoštevati določila delovnopravne zakonodaje glede odškodninske odgovornosti delavca. Toženec ni ravnal namenoma ali iz iz hude malomarnosti, kar je potrdil tudi izvedenec M. Ž.

3. Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg3228/2008 z dne 2. 7. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 794/2009 z dne 14. 12. 2010 razsojeno, da sta pravdni stranki iz te pravde solidarno dolžni družbi D., d.o.o., plačati odškodnino v višini 50.301,14 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Del tega zneska, to je do limitirane višine je oškodovani družbi plačala Zavarovalnica ..., pri kateri je imela tožeča stranka zavarovano svojo odgovornost, razliko do celotnega zneska pa je oškodovani družbi plačala tožeča stranka, in sicer skupaj znesek 47.730,00 EUR (del na račun glavnice, del na račun zamudnih obresti). Od toženca je zato v tem pravdnem sporu zahtevala povrnitev polovice tega zneska, torej 23.865,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

6. V navedenem gospodarskem sporu je družba D., d.o.o. terjala solidarno plačilo odškodnine od svojega delavca P. T. in od družbe S., d.d. v zvezi s škodnim dogodkom tatvine, do katere je prišlo na parkirišču pred ..., v času, ko je njen delavec P. T. odnesel gotovino, potrebno za polnjenje bankomatov, do bankomata, ki se je nahajal v navedenem nakupovalnem središču, delavec družbe S. pa ga je pri tem spremljal kot varnostnik; medtem ko sta oba zapustila vozilo, je bilo iz vozila odtujena gotovina v višini 197.397,40 EUR.

7. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je solidarna odgovornost pravdnih strank iz predmetne pravde v zgoraj navedenem gospodarskem sporu temeljila na pravilu, da za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, odgovarjajo vsi povzročitelji solidarno (prvi odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Nadalje je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da razsojena solidarna odgovornost pravdnih strank pomeni, da je bilo ravnanje obeh pravdnih strank že ugotovljeno za protipravno, da je bila prepoznana njuna krivdna odgovornost in vzročna zveza med njunim ravnanjem in škodo. Popolnoma pravilno je tudi nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pravnomočno sodbo o solidarni odškodninski odgovornosti pravdnih strank razumeti tako, da vsaka od strank nosi nek delež odgovornosti, kajti v nasprotnem primeru njune solidarne odgovornosti ne bi bilo. Tudi iz sodne prakse, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje izhaja, da z ugovorom, da toženec za škodo sploh ne odgovarja, ni mogoče uspeti, saj gre v konkretnem primeru lahko le še za porazdelitev bremena med obe, proti oškodovancu solidarno odgovorni osebi. Kljub pravilnemu materialnopravnemu izhodišču pa je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da je tožeča stranka izključno odgovorna za tisti del škode, ki jo je pravdnima strankama že določilo sodišče v zgoraj navedenem gospodarskem sporu (50 % celotno nastale škode).

8. Res se pravnomočnost sodbe ne nanaša na ugotovitve o pravnorelevantnih dejstvih in na stališča sodišča o pravnih vprašanjih, ki so navedena v obrazložitvi sodbe. Vendar pa v konkretnem primeru, torej v regresni pravdi med solidarnima dolžnikoma, ni mogoče presojati s sodbo ugotovljene solidarne odgovornosti pravdnih strank brez ustreznega upoštevanja razlogov za ugotovljeno soodgovornost toženca, saj se v navedenem postopku tožencu svoje odgovornosti ni uspelo ekskulpirati, oz. povedano drugače: v konkretni pravdi ni več mogoče ponovno razpravljati o dejanski in pravni podlagi sprejete pravnomočne odločitve. Ugotovljena soodgovornost toženca je bila namreč posledica ugotovitve sodišča, da je bilo tožencu znano, da opravlja prevoze gotovine z običajnim osebnim avtomobilom, brez posebne opreme, katerega ključi so bili dostopni širšemu krogu ljudi, vendar je kljub temu v avtu, ki se je nahajal na nezavarovanem javnem parkirišču pustil gotovino v vrednosti preko 197.000,00 EUR in skupaj z varnostnikom odšel v stavbo, iz katere niti on niti varnostnik avtomobila nista imela v svojem vidnem polju. Takšno ravnanje je sodišče ocenilo kot hudo malomarno in to tudi v primeru, če bi toženec imel navodilo delodajalca, da v avtomobilu prenaša denar za več bankomatov hkrati.

9. Solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (prvi odstavek 188. člena OZ). Koliko znaša delež vsakega posameznega dolžnika, določi sodišče glede na težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja (drugi odstavek 188. člena OZ).

10. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je varnostnik običajno spremljal toženca na poti od avtomobila do bankomata, hkrati pa je imel na vidiku tudi avto, v katerem je bil preostali denar; to je lahko izvedel tako, da je toženec avto vedno parkiral zraven bankomata. Na dan škodnega dogodka pa so bile okoliščine drugačne, saj je bil konkretni bankomat v notranjosti stavbe in avtomobila ni bilo mogoče parkirati neposredno pred vhodom v stavbo oziroma najbližje bankomatu, ker je bil del parkirišča zaradi izvajanja gradbenih del zaprt. Varnostnik torej ne bi mogel stati v neposredni bližini avtomobila in imeti hkrati na očeh toženca, ki je šel z denarjem do bankomata. To je bilo potencialno nevarna situacija, ko varnostnik tožeče stranke očitno ni mogel hkrati paziti tako na denar v avtu, kot na denar, ki ga je toženec nesel v bankomat. 11. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila skrb in odgovornost za varovanje v navedeni neobičajni in potencialno nevarni situaciji prvenstveno na strani spremljajočega varnostnika, ki bi lahko in je bil tudi dolžan zagotoviti bolj ustrezno varovanje in je z opustitvijo take skrbnosti v bistvenem delu prispeval k nastanku škode.

12. Res je bila naloga toženca, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da kot voznik in tehnik po naročilu svojega delodajalca le vzdržuje in polni bankomate, vendar pa že samo dejstvo, da je toženec na parkirišču v povsem običajnem osebnem avtomobilu, brez kakršnekoli posodobitve za večjo varnost, celo brez običajnega alarma, z običajnimi stekli, vozilo tudi ni bilo blindirano (kovinsko ojačana vrata in ni imelo notranjega sefa), pustil gotovino v vrednosti preko 197.000,00 EUR, pri tem pa niti on, niti varnostnik, ko sta vstopala v stavbo, nista imela navedenega avtomobila na vidiku, gre po mnenju pritožbenega sodišča za takšno ravnanje, ki ne dosega standarda ravnanja običajno skrbnega človeka s povsem povprečnimi lastnostmi. Od slehernega običajno skrbnega človeka je namreč pričakovati, da ne bi pustil gotovine v tako visoki vrednosti brez nadzora v nezavarovanem avtomobilu. Toženec bi moral svojega delodajalca opozoriti na nezmožnost nadzora nad denarjem ob izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti oziroma bi moral denar razvoziti najprej v ostale bankomate in nazadnje napolniti sporni bankomat tako, da v avtomobilu ne bi bilo več denarja.

13. Ker je odgovornost tožeče stranke glede na ugotovljene kršitve (glej 6. do 10. stran obrazložitve sodbe), kot strokovnjaka za varovanje nedvomno večja, je po oceni pritožbenega delež odgovornosti tožeče stranke glede na celoto 45 %, delež tožene stranke glede na celoto pa 5 % (preostali delež odgovornosti 50 % je že pravnomočno prisojen družbi D. d.o.o.). Ker je do limitirane višine del dosojene odškodnine oškodovancu že plačala Zavarovalnica …, pri kateri je imela tožeča stranka zavarovano svojo odgovornost, je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 2.386,50 EUR, kar je tudi, kljub materialno pravno napačnemu stališču, tožeči stranki prisodilo sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP krije svoje stroške pritožbenega postopka.