Jedro

Izpodbojnost je manjša napaka kot ničnost, zato je mogoče šteti, da zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe obsega zahtevek na njeno razveljavitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo izročilno pogodbo, ki je bila sklenjena med A.P. in D.P. dne 24.12.1986 v Ljubljani in sodno overjena dne 11.2.1997 pri Temeljnem sodišču v Ljubljani, enoti v Ljubljani. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Drugemu tožencu je naložilo, da tožniku izstavi za zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere se bo pri vl. št. 66 k.o. ponovno vknjižila lastninska pravica na ime A.P. in to v 15 dneh, ker jo bo sicer nadomestila sodba. Tožencema je naložilo, da tožniku nerazdelno povrneta pravdne stroške v znesku 62.235,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.12.1999 do plačila. Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je prvostopenjsko sodišče razsojalo o zahtevku, ki v zadevi ni bil postavljen. Pri zahtevku na ugotovitev ničnosti in zahtevku na razveljavitev gre za različna pravna temelja, ki terjata različne ugotovitve (med drugim tudi roke), zato ni mogoče razsojati o zahtevku, ki nikoli ni bil postavljen. Sodišče bi moralo zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe zavrniti kot neutemeljenega. O zahtevku na razveljavitev pogodbe pa stranki sploh nista bili zaslišani. V postopku ni bilo ugotovljeno, da naj bi bila nepremičnina vl. št. 66 k.o. skupno premoženje. Trditev prvostopenjskega sodišča v razlogih sodbe je torej brez pravne in dejanske podlage. Nepremičnina predstavlja posebno premoženje toženke A.P.. Po naši zakonodaji je premoženje, ki ga v času trajanja zakonske zveze pridobi eden izmed zakoncev, vendar ne z delom, njegovo posebno premoženje. Lastnik posebnega premoženja pa po določbi 1. odst. 51. člena ZZZDR s takim premoženjem samostojno upravlja in z njim razpolaga. Lahko pa ga seveda po dogovoru prepusti drugemu zakoncu v upravo, razpolaganje in uživanje. Premoženje, ki ga je prva toženka dobila od svoje tete, je njeno posebno premoženje. Z izročilno pogodbo, ga je podarila sinu, ki je do nje prevzel določene obveznosti. Drugi toženec te obveznosti izpolnjuje že od leta 1987. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj ni izvedlo predlaganih dokazov. V nepremičnino je vlagal drugi toženec, ki je bil službeno v Libiji od leta 1978 do 1981 in je denar pošiljal materi, ki je gradila svojo nepremičnino. Tožnik ni niti z delom niti s sredstvi pripomogel k ustvaritvi premoženja, ki je že obstajalo. Za vlaganja ima tožnik kvečjemu obligacijskopravni zahtevek. Ni dokazov o temelju, o dejstvu, da naj bi nepremičnina predstavljala skupno premoženje. Nepremičnina je bila pridobljena z darilno pogodbo, v kolikor je bila oplemenitena, pa je bila zaradi dodatnih vlaganj s strani toženke in njenih dveh otrok. Sodišče ni zavzelo stališča do trditve tožene stranke, da je drugi toženec soustvarjal opremenitenje nepremičnine in njenega prizidka. Tri leta je v Libiji služil denar, ki ga je vložil v nepremičnino. Iz tega naslova je sam lastnik nepremičnine, zato mu je mati celotno nepremičnino izročila, saj mu je ljuba, ker jo je ustvarjal. Ker sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja je kršilo določbe materialnega zakona, predvsem 1. odst. 51. člena ZZZDR. Tožnik ni predložil niti enega dokumenta, ki bi dokazoval, da je doprinesel k gradnji. Tožena stranka se v celoti sklicuje tudi na svojo pritožbo z dne 14.12.1994, ki jo ponovno prilaga v izogib ponavljanju. Pritožba je bila poslana nasprotni stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala. Pritožba ni utemeljena. S tem, ko je sodišče prve stopnje v okviru tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe le-to razveljavilo, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo, ni prekršilo določil pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 29.9.1999 zapisalo, da je izpodbojnost manjša napaka kot ničnost in da je mogoče šteti, da zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe obsega tudi zahtevek na njeno razveljavitev. Pri tem je bil upoštevan tudi prekluzivni rok iz 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, saj je bila tožba na razveljavitev izročilne pogodbe z dne 24.12.1986 vložena že 10.7.1987. Prvostopenjsko sodišče pa ni storilo niti katere od, po uradni dolžnosti, upoštevnih bistvenih kršitev pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču, t.j. upoštevanju določb 2. odst. 51. člena in 1. odst. 52. člena v zvezi s 54. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je življenjska skupnost med tožnikom in prvo toženko trajala do leta 1986. Izpovedbi tožnika in prve toženke, v obravnavanem postopku in v pravdnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. P 312/87, sta za naparvljeni zaključek nudili zanesljivo podlago. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče zanesljivo ugotovilo, da je zakonska skupnost med tožnikom in prvo toženko trajala še po letu 1972, ko je tožnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze. Čeprav sodišče ni vpogledalo razveznega spisa, pa je to odločilno okoliščino ugotovilo na osnovi upoštevanja izpovedb pravdnih strank. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila stara zidanica, ki je bila zajeta v darilni pogodbi prve toženke s teto, podrta in zgrajen nov objekt, stanovanjska hiša. Brez utemeljene podlage je pritožbena trditev, da je šlo le za "plemenitenje obstoječega premoženja. Izvedeni dokazi so sodišču prve stopnje omogočili tudi nadaljnji prepričljiv zaključek o tem, da je bila hiša, ki je predmet izročilne pogodbe, rezultat skupnega dela tožnika in prve toženke kot zakoncev. Že sama izjava prve toženke je sodišču prve stopnje zadoščala za napravljeni zaključek, da je zgrajeni objekt tudi posledica vloženega dela in sredstev tožnika. Okoliščina, da tožnik ni z listinami izkazal stroškov, ni odločilnega pomena, saj sodišče pri odločanju o tem, katera dejstva šteje za dokazana, ni vezano na dokazna pravila (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je tožnik na ustvarjenem premoženju pridobil lastninsko pravico originarno, neodvisno od volje prvotoženke, že na podlagi dejstva obstoječe zakonske skupnosti z njo in dejstva, da je bilo premoženje pridobljeno s skupnim delom in sredstvi zakoncev. Za opredelitev določenega premoženja kot skupnega res ne zadošča sam obstoj zakonske skupnosti, ampak je potrebna še ugotovitev, da je bilo premoženje pridobljeno z delom v času obstoja zakonske skupnosti. Tem zahtevam pa je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno. Ni tudi pomembno, kakšni so bili motivi tožnika, da je vlagal svoja sredstva v nepremičnino, ki je bila, po podatkih zemljiške knjige, last prve toženke. Tudi če bi držala trditev tožene stranke, da je v hišo vlagal tudi drugotoženec, s tem tožnik ni bil izključen pri pridobitvi lastninske pravice na originaren način, na podlagi zakona. Po ugotovitvi, da je bilo premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske skupnosti med tožnikom in prvo toženko in po neprerekani ugotovitvi, da tožnik, za razpolaganje s premoženjem z izročilno pogodbo, ni podal potrebnega soglasja, je sodišče prve stopnje imelo v določbi 1. odst. 52. člena ZZZDR materialnopravno podlago za ugoditev zahtevku na razveljavitev sklenjene izročilne pogodbe (primerjaj pravno mnenje, sprejeto na Občni seji Vrhovnega sodišča RS 22. in 23.6.1993, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS I/93). Na odločitev ne more imeti nobenega vpliva pritožbena trditev o tem, da je drugi toženec že izpolnjeval obveznosti iz sklenjene izročilne pogodbe. Po navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija. Ker tudi niso podani tisti, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo, ker ni utemeljena in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je povzelo in odgovorilo le na tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena glede na upoštevano materialnopravno podlago (1. odst. 360. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbe obsega tudi odločitev o pritožbenih stroških. Temelji na določbi 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP in je posledica dejstva, da tožena stranka s pritožbo ni uspela.