Jedro

Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, ker je odločilo, da je treba uporabiti določilo pravilnika, ki je veljal ob izbiri, po katerem pa tožnica ni imela več boljših pogojev za izbiro, kot delavka, ki je bila izbrana.

Reviziji tožnice je revizijsko sodišče ugodilo, je ugotovilo, da je treba glede na besedilo novega pravilnika, uporabiti določilo starega pravilnika, ki je veljal ob razpisu.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se tako spremeni, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prva toženka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice in je razveljavilo sklep toženke Vzgojnovarstvene organizacije, s katerim je bila M.Ž. imenovana na dela in naloge pomočnice ravnateljice. Na pritožbo toženke Vzgojnovarstvene organizacije, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je zahtevek tožnice zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagala je, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da njenemu zahtevku ugodi. Navajala je, da sodišča druge stopnje ne bi smelo uporabiti pri svoji odločitvi pravilnika o delovnih razmerjih z dne 10.10.1990, ki ga je sprejel svet Vzgojnovarstvene organizacije v ožji sestavi, to je z glasovanjem delegatov delavcev vzgojnovarstvene organizacije, brez glasovanja delegatov staršev in delegatov družbene skupnosti. Ker pravilnik z dne 10.10.1990 ni začel veljati, veljavnost prejšnjega pravilnika ni prenehala, zato je še veljal peti odstavek 24. člena pravilnika z dne 20.4.1989. Po prvi alinei 95. člena statuta svet določa predlog statuta in sprejema druge samoupravne splošne akte, ki urejajo razmerja v vzgojnovarstveni organizaciji. Tudi razpisna komisija je bila sestavljena nepravilno. Razpisna komisija za imenovanje ravnatelja ali delavca s posebnimi pooblastili mora biti sestavljena iz predstavnikov delavcev, predstavnikov osnovne organizacije sindikata in predstavnikov družbene skupnosti, v obravnavanem primeru pa je vlogo razpisne komisije prevzela komisija za delovna razmerja, ki je bila sestavljena le iz delavcev vzgojnovarstvene organizacije.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženima strankama. Prva toženka je na revizijo odgovorila.

Prva tožena stranka je predlagala, da naj sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne. Navajala je, da se je štiriletno obdobje, za katerega je bila imenovana druga tožena stranka, že izteklo in da zato tožnica ne izkazuje pravnega interesa.

Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Razlogi zaradi katerih tožnica izpodbija sodbo sodišča druge stopnje niso podani, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti ugotovilo, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Po določilu 6. alinee 66. člena zakona o vzgoji in varstvu predšolskih otrok (ZVVPO-Uradni list SRS, št. 5/80, 8/90 in 12/91), ki je veljal v času izbire kandidatke za pomočnico ravnatelja Vzgojnovarstvene organizacije Podbrežje, soodločajo delegati družbene skupnosti v svetu, pri določanju predloga statuta in sprejemanju drugih samoupravnih splošnih aktov razen tistih, s katerimi se ureja delitev tistega dela dohodka, ki je namenjen osebni in skupni porabi, in medsebojna delovna razmerja. To določilo je povzeto tudi v 6. alinei 26. člena statuta Vzgojnovarstvene ustanove Podbrežje. Določilo prve alinee 95. člena statuta se zato lahko nanaša le na tiste samoupravne splošne akte, ki ne urejajo delovnih razmerij. Triinšestdeseti člen ZVVPD v prvem odstavku sicer določa, da vzgojnovarstveno organizacijo upravljajo delavci skupaj s starši, vendar v drugem odstavku določa, da o medsebojnih delovnih razmerjih delavcev vzgojnovarstvenih organizacij in o uporabi sredstev za osebno in skupno porabo odločajo delavci vzgojnovarstvene organizacije sami v skladu z zakonom. Glede na taka zakonska določila je pravilnik o delovnih razmerjih z dne 10.10.1990 zakonito sprejel svet v ožji sestavi, zato ta pravilnik velja. Po prvem odstavku 72. člena ZVVPD je razpisna komisija za imenovanje ravnatelja res sestavljena po predstavnikih, ki so navedeni v reviziji in je taka sestava povzeta v četrtem odstavku 105. člena statuta. Triindvajseti člen pravilnika o delovnih razmerjih ne določa, da mora biti sestavljena razpisna komisija tako, kot razpisna komisija za imenovanje ravnatelja, če pa bi tako določilo v pravilniku bilo, ne bi bilo veljavno, saj splošni akti, ki so ga sprejeli le delegati delavcev v svetu, ne more zavezovati k udeležbi v razpisni komisiji članov družbene skupnosti.

Materialno pravo je bilo nepravilno uporabljeno, ker je sodišče druge stopnje napačno razlagalo določilo 181. člena pravilnika o delovnih razmerjih, ki je bil sprejet 10.10.1990. Razpis je bil objavljen 16.10.1990, ko je še veljal stari pravilnik. Novi pravilnik je začel veljati 18.10.1990, potem, ko je bil objavljen. Stoenainosemdeseti člen pravilnika je v XI. poglavju, ki vsebuje prehodne in končne določbe. V drugem odstavku tega člena je določeno, da se končajo postopki, ki tečejo ob uveljavitvi tega pravilnika po določbah starega pravilnika, če s tem pravilnikom ni za delavca predvidena ugodnejša rešitev. Za drugo toženko je z novim pravilnikom predvidena ugodnejša rešitev, saj je izpuščeno besedilo petega odstavka 24. člena starega pravilnika, po katerem ima prednost pri izbiri kandidat z višjo stopnjo strokovne izobrazbe. To določilo ni v nasprotju z ZVVPD, ki v 38. členu alaternativno določa za opravljenje poklica v zgojno varstveni ustanovi srednjo ali višjo strokovno izobrazbo. Taka alternativna strokovna izobrazba je določena tudi v drugem odstavku 96. člena zakona o osnovni šoli (Uradni list SRS, št. 5/80 do 12/91) na katerega napotuje, ko gre za imenovanje ravnatelja, 73. člen ZVVPD. Iz zapisa seje sveta Vzgojnovarstvene organizacije z dne 22.11.1990, na kateri je bila imenovana druga toženka za pomočnico ravnateljice, je bilo ugotovljeno, da vseh pet kandidatk za to delovno mesto izpolnjuje razpisne pogoje, izpolnjuje jih tudi tožnica. Z imenovanjem druge toženke za pomočnico ravnateljice je bila oškodovana tožnica, saj je bil zanjo ugodnejši stari pravilnik, ki bi ga bilo treba uporabiti. Obe kandidatki bi morala prva toženka obravnavati enakopravno, zato bi bilo treba pri odločitvi o izbiri uporabiti stari pravilnik, saj za tožnico po novem pravilniku ni bila predvidena ugodnejša rešitev. Novi pravilnik, ki ne daje več prednosti pri izbiri delavcu z višjo stopnjo strokovne izborazbe, bi bilo glede vprašanja strokovne izobrazbe dovoljeno uporabiti le v primeru, če bi bil začet postopek v času, ko je novi pravilnik že veljal. Navedbe odgovora na revizjo, da pravni interes tožnice za vložitev revizije ni podan, ker se je štiriletno mandatno obdobje, za katero je bila na delovno mesto pomočnice ravnateljice imenovana druga toženka, že izteklo, niso utemeljene. Drugi odstavek 389. člena ZPP določa, da je revizija nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Tožnica pravni interes še vedno izkazuje, ker je odločba sodišča druge stopnje zanjo neugodna in ker bi lahko imela materialno pravne zahtevke do prvega toženca.

Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo.

Odgovor na revizijo ni bil potreben, zato je sodišče na podlagi določil prvega odstavka 155. člena ZPP sklenilo, da trpi prva toženka sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).