Jedro

Ker tožena stranka sama v izpodbijani odločbi potrjuje, da je tožnik zaprosil za odobritev nujne brezplačne pravne pomoči, se je pri svoji odločitvi nepravilno oprla na 2. odstavek 26. člena v zvezi z 11. členom ZBPP, ko je odločila in zavrnila dodelitev redne brezplačne pravne pomoči. Besedilo 2. odstavka 26. člena ZBPP namreč ureja primere, ko prosilec v prošnji ne navede določene oblike pravne pomoči. Tožnik pa je v danem primeru v prošnji navedel, da gre za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči, zato bi tožena stranka morala odločati po 1. odstavku 36. člena ZBPP, pri odobritvi obsega brezplačne pravne pomoči pa bi lahko uporabila določilo 28. člena ZBPP.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp ... z dne 2. 11. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 26/2004 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZBPP). V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči za popravo oziroma spremembo tožbe, za kar poteče rok 9. 11. 2004, za nadaljnje zastopanje v postopku in za pravno svetovanje in zastopanje, vse to v pravdnem postopku zaradi neveljavnosti izročilne pogodbe. Tožena stranka je po preučitvi zadeve in po lastnem preudarku na podlagi 2. odstavka 26. člena v zvezi z 11. členom ZBPP odločila, da se lahko tožniku ob izpolnjevanju zakonskih pogojev dodeli redna brezplačna pravna pomoč. Tožena stranka je pri ugotavljanju lastnega dohodka tožnika vpogledala v podatke ZPIZ o dohodkih tožnika, prejetih za obdobje šestih koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je od aprila do septembra 2004, v katastrski dohodek in v odločbo o odmeri dohodnine. Lastni dohodek tožnika, ki se ugotavlja na podlagi 15. in 16. člena ZBPP, znaša 1.089.800,00 SIT, mesečni dohodek pa tako znaša 181.633,33 SIT in presega višino minimalne plače določene z zakonom, ki ureja minimalno plačo. Ta pa je določena v 6. členu Zakona o izvajanju dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju v obdobju 2004 do 2005 in znaša 117.500,00 SIT. Tožnik ne izpolnjuje dohodkovnega pogoja za dodelitev redne brezplačne pomoči, zato ostalih dveh pogojev ni ugotavljala, ker njegov mesečni dohodek (lastni dohodek) presega dohodkovni limit za 64.133,33 SIT.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pomoči, zato predlaga, da se odločba razveljavi in ugodi njegovi prošnji oziroma da se zadeva vrne v ponovno odločanje drugemu pristojnemu uradu ali novemu ministru za pravosodje. Tožnik navaja, da je tekel postopek v nasprotju s pravili Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04, v nadaljevanju: ZUP) in tožena stranka mu ni dala nobene možnosti, da bi se izjavil o njenih ugotovitvah. Tožena stranka vodi postopke po določilih Zakona o pravdnem postopku, vendar ni razpisala glavne obravnave, na kateri bi bilo potrebno ugotoviti pravilno dejansko stanje. Tožnik navaja, da ni mogel najeti pooblaščenca za popravo tožbenega zahtevka v zadevi II P 1845/2000, v kateri mu je bil postavljen rok za to dejanje do 9. 11. 2004. Zaprosil je za nujno brezplačno pravno pomoč, ker mu je postavljen rok za opravo tega dejanja in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, predložil pa je tudi obvestila banke o stanju na osebnem računu, iz katerega je razvidno, da mu banka dovoli mesečno dvigniti le 76.000,00 SIT. Hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker je nesporno razvidno, da bi bila s takšnim plačilom še dodatno ogrožena njegova denarna sredstva, s katerimi se preživlja. Naknadno pa je tožnik še navedel, da je tožena stranka že odločila s svojo odločbo št. Bpp ... z dne 9. 9. 2004 o redni brezplačni pravni pomoči v zadevi II P 1845/2000 in je bilo tako o redni pravni pomoči že odločeno. Tožnik prav tako navaja, da je tožena stranka samovoljno in nezakonito spremenila njegov zahtevek iz nujnega v rednega, kar ni dovoljeno. Prav tako navaja, da ni res, da se preživlja z denarnimi prejemki v višini 181.433,33 SIT, ker mu ostane na razpolago le okoli 76.000,00 SIT, ker mu ZPIZ nakazuje mesečno 94.421,00 SIT in ne presega cenzusa v višini minimalne plače. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bil tožniku 27. 10. 2004 nuden prvi pravni nasvet v skladu s 25. členom ZBPP in tako varovano načelo iz 9. člena ZUP. Navaja, da je odločbo tožnik prejel osebno 5. 11. 2004, torej pravočasno in pred potekom roka za popravo in dopolnitev tožbe v pravdnem postopku. Če bi tožena stranka najprej odločala o nujni brezplačni pravni pomoči v isti zadevi, bi moral tožnik ob istem dejanskem stanju in za isto obdobje neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v skladu s 36. členom v zvezi z 2. odstavkom 43. člena ZBPP. Tožena stranka bi na podlagi naknadno predložene dokumentacije v primeru ugodene nujne brezplačne pravne pomoči ugotovila, da bi bila odobritev nujne brezplačne pravne pomoči neutemeljena zaradi prekoračitve dohodkovnega pogoja, ki ne izkazuje socialne upravičenosti. Tožena stranka zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Iz prošnje tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči izhaja, da je vložil prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pomoči, in sicer zaradi poteka roka 9. 11. 2004, prošnjo pa je vložil 27. 10. 2004. Tako tožnik v tožbi, kot tožena stranka v izpodbijani odločbi, potrjujeta, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka pa je odločila, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči in se je pri tem oprla na 2. odstavek 26. člena v zvezi z 11. členom ZBPP.

Ker tožena stranka sama v izpodbijani odločbi potrjuje, da je tožnik zaprosil za odobritev nujne brezplačne pravne pomoči, se je pri svoji odločitvi nepravilno oprla na 2. odstavek 26. člena v zvezi z 11. členom ZBPP, ko je odločila in zavrnila dodelitev redne brezplačne pravne pomoči. Besedilo 2. odstavka 26. člena ZBPP namreč ureja primere, ko prosilec v prošnji ne navede določene oblike pravne pomoči. Ker pa je tožnik v danem primeru v prošnji navedel, da gre za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči, bi tožena stranka morala odločati po 1. odstavku 36. člena ZBPP, pri odobritvi obsega brezplačne pravne pomoči pa bi lahko uporabila določilo 28. člena ZBPP.

Tožena stranka pa je na podlagi 13. člena ZBPP obravnavala finančni položaj tožnika in ugotavljala mesečni dohodek tožnika (lastni dohodek, 2. odstavek 13. člena ZBPP). Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla podatke ZPIZ-a o bruto pokojninah v šestih koledarskih mesecih pred vložitvijo prošnje. Iz predloženega upravnega spisa pa izhaja, da je ZPIZ posredoval podatke za čas od 1. 4. 2004 do 30. 9. 2004 in da je bilo tožniku nakazano nadomestilo v bruto višini 1.089.800,00 SIT oziroma nadomestilo v neto višini 685.486,50 SIT (dopis z dne 12. 11. 2004), prav tako pa je v spisu potrdilo z dne 6. 10. 2004, ki potrjuje, da je bila v istem časovnem obdobju tožniku nakazana pokojnina v bruto višini 848.954,00 SIT oziroma pokojnina v neto višini 685.486,50 SIT. Tožnik pa je v spis predložil tudi mesečna obvestila ZPIZ za mesec julij, avgust in september 2004, ki potrjujejo, da je prejemal na mesec 114.247,71 SIT iz naslova nadomestila iz invalidskega zavarovanja. Ob dejstvu, da tožnik v tožbi zatrjuje, da lahko na mesec dvigne le 76.000,00 SIT, iz mesečnih obvestil ZPIZ-a pa je razvidno, da ima odtegljaje od mesečnega prejemka zaradi administrativne prepovedi, sodne prepovedi in stroške odtegovanja, in ob dejstvu, da so podatki o mesečnih nakazilih ZPIZ različni, je ostalo dejansko stanje v zvezi z ugotavljanjem lastnega dohodka tožnika nepopolno ugotovljeno.

V ponovljenem postopku mora tožena stranka odločiti o vlogi tožnika kot o prošnji za nujno brezplačno pravno pomoč, pri tem upoštevati določilo 133. člena ZUP (ki se uporablja na podlagi 2. odstavka 34. člena ZBPP). V zvezi z ugotavljanjem lastnega dohodka, v kolikor bo to potrebno po določilih ZBPP, pa mora tožena stranka ugotoviti pravilne mesečne prejemke glede na tri različne podatke ZPIZ-a oziroma preko ZPIZ-a ugotoviti zakaj je prišlo do razhajanj v njihovih podatkih in o zadevi ponovno odločiti.

Prosilec vloži prošnjo za brezplačno pravno pomoč pri pristojnem sodišču ali na okrajnem sodišču, na območju katerega ima stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež (1. odstavek 34. člena ZBPP), o odobritvi brezplačne pravne pomoči pa odloča predsednik okrožnega sodišča oziroma predsednik specializiranega sodišča prve stopnje (pristojni organ za Bpp, 3. odstavek 2. člena ZBPP), zoper odločbo oziroma sklep pristojnega organa za Bpp pa je mogoč le upravni spor (4. odstavek 34. člena ZBPP), zato ni mogoče slediti predlogu tožnika, da se zadeva vrne v ponovno odločanje drugemu pristojnemu organu ali pa ministru za pravosodje, ker to na podlagi citiranih določil ni mogoče. Tožnik tudi ugovarja, da ni bila razpisana ustna obravnava. Upoštevaje določilo 154. člena ZUP lahko uradna oseba po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev stvari. Ker v danem primeru ne gre za nobeno izmed zadev, v katerih mora biti razpisana ustna obravnava (v stvareh v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence) tudi po presoji sodišča toženi stranki ni bilo potrebno razpisati ustne obravnave, ker je tožnik predložil listine, ki jih mora priložiti prošnji za nujno brezplačno pravno pomoč, prav tako pa je tožena stranka sama pridobila še dodatne podatke. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

K 2. točki izreka: Sodišče je ugodilo predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Na podlagi podatkov o njegovih mesečnih prejemkih preko ZPIZ-a, ki se nahajajo v upravnem spisu, sodišče zaključuje, da bi lahko s plačilom sodnih taks bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja.