Jedro

Sodišče lahko dovoli izvršbo zgolj za terjatev, ki ima podlago v izvršilnem naslovu, vendar pa to ne pomeni, da mora biti podana popolna identiteta izvršilnega naslova in predloga za izvršbo oziroma da bi se morali zneski v izvršilnem naslovu in v predlogu za izvršbo popolnoma ujemati. Zlasti pri sodbah delovnega sodišča je pogosto, da je obveznost v sodbi določena le opisno, vendar to ne pomeni, da je tak izrek sodbe delovnega sodišča neizvršljiv. V kolikor je opredelitev upnikove terjatve iz izvršilnega naslova določljiva oziroma določna, gre za izvršljiv izvršilni naslov.

Delavec po delovnopravni zakonodaji ne more biti upravičen do izplačila regresa za letni dopust v bruto znesku, temveč zgolj do ustreznega neto zneska. Glede na to, da je akontacija dohodnine pri regresu za letni dopust odmerjena zgolj v odstotku od bruto zneska, je imel dolžnik že v predlogu za izvršbo vse podatke o tem, kako je upnik izračunal višino neto zneska – gre zgolj za matematično operacijo.

Upnik razpolaga z izvršilnim naslovom in ima trditveno breme glede obstoja izvršilnega naslova, trditveno breme o domnevno napačnem izračunu višine neto zneska regresa pa je na dolžniku, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Dolžnik bi se do zatrjevane višine neto zneska regresa lahko izjasnil s predložitvijo svojega izračuna, česar pa ni storil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika z dne 30. 11. 2012 (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek dolžnika za povrnitev izvršilnih stroškov (II. točka izreka), ter mu naložilo, naj upniku povrne nadaljnje izvršilne stroške v višini 137,38 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sklep pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo dolžnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma spremembo sklepa v celoti. Odločitev sodišča o zavrnitvi ugovora je po prepričanju dolžnika nepravilna, saj predlog za izvršbo ni skladen z izvršilnim naslovom, kar izhaja tudi iz same obrazložitve v 8. točki izpodbijanega sklepa. Pove, da sodišče navaja terjatve, ki naj bi jih bil dolžnik dolžan plačati upniku na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 9. 2011 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 15. 3. 2012, pri čemer te terjatve (oziroma vse te terjatve) niso navedene v predlogu za izvršbo. Meni, da so ugovorne navedbe, da ni identitete med zahtevkom po sklepu o izvršbi in izvršilnima naslovoma, utemeljene. Sklicuje se na ugovorno trditev, da predlog za izvršbo ne vsebuje identifikacijskih podatkov upnika in dolžnika, v zvezi s čimer je v 11. točki izpodbijanega sklepa sodišče priznalo, da je šlo za kršitev določb ZIZ. Kot napačno in nepravilno graja povezovanje ugovornih razlogov s pritožbenimi razlogi in meni, da se za ugovorne razloge neutemeljeno zahteva, da izpolnjujejo pogoj oziroma predpostavke oziroma so v skladu z določbami ZPP v pritožbenih razlogih. Poudarja, da se utemeljenost ugovornih razlogov presoja po določbah ZIZ ter tako njihove utemeljenosti ali neutemeljenosti ni mogoče pogojevati ali vezati na pogoj za utemeljenost ali neutemeljenost pritožbenih razlogov v skladu z določbami ZPP. Kot edino relevantno izpostavlja, da je pri izdaji sklepa o izvršbi očitno prišlo do kršitve določb ZIZ in je tako sklep o izvršbi nezakonit, kot je to zatrjeval dolžnik v ugovoru. Meni, da bi sodišče moralo upniku naložiti tudi, da dopolni identifikacijske podatke o strankah postopka v skladu z določbo 16.a člena ZIZ, pri čemer opozarja na dejstvo, da upnik nikoli ni bil pozvan k temu ter tako stranki postopka po njegovem mnenju nikoli nista bili označeni v skladu z določbami ZIZ, zaradi česar je bil sklep o izvršbi izdan nezakonito in v nasprotju z določbami ZIZ. Pove, da ni mogoče spregledati dejstva, da sklep o dopolnitvi predloga za izvršbo in dopolnitev predloga za izvršbo s strani upnika dolžniku nikoli nista bila vročena. Dalje trdi, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da bi moral dolžnik (in ne upnik) obrazložiti pravilnost oziroma nepravilnost s strani upnika izračunanega neto zneska regresa. Pove, da iz izvršilnih naslovov izhaja le bruto znesek regresa, upnik pa s predlogom za izvršbo zahteva plačilo neto zneska regresa, katerega je izračunal, višine pa v predlogu za izvršbo ni obrazložil, ter tako dolžniku način izračuna oziroma zahtevana višina neto zneska regresa ne more biti znana, niti ni mogoče od njega pričakovati, da bi mu bila znana, saj je ni izračunal on, temveč upnik. Kot napačno graja stališče sodišča, da bi moral dolžnik obrazložiti način izračuna neto regresa, ki ga je izračunal upnik, saj mu ta način ne more biti znan. Trdi, da upnik svojega načina izračuna neto zneska regresa v predlogu za izvršbo ni obrazložil, po njegovem mnenju pa je nerelevantno, da je upnik svoj način izračuna neto zneska obrazložil v odgovoru na ugovor, torej po vložitvi ugovora dolžnika. Meni, da bi sodišče v skladu z načelom ZIZ o identiteti izvršilnih naslovov in predloga za izvršbo moralo preveriti, ali se zneski v izvršilnih naslovih in v predlogu za izvršbo popolnoma ujemajo, ter tako vsled dejstvu, da izvršilna naslova vsebujeta le bruto znesek, upnik pa zahteva plačilo neto zneska, katerega izračuna ne obrazloži, pri čemer je mogočih več izračunov neto zneska regresa po veljavni zakonodaji, tako s strani upnika navedeni neto znesek ni mogel biti preverjen in ga sodišče pri izdaji sklep o izvršbi očitno tudi ni preverilo. Glede na to ni mogoče trditi, da je izdani sklep o izvršbi zakonit, ali da je bilo spoštovano načelo o popolni identiteti izvršilnih naslovov s predlogom za izvršbo, kot je to navedel dolžnik v ugovoru. Dalje trdi, da ni mogoče sprejeti upnikove obrazložitve načina izračuna neto zneska regresa v odgovoru na ugovor, kot to napačno navaja sodišče v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Navaja, da upnik v odgovoru na ugovor navaja le določena dejstva, ki pa jih ne izkaže in ne dokaže (tako na primer, da naj bi dohodki upnika (regres) za leto 2008 padli v najnižji dohodninski razred). Meni, da ni mogoče slediti upnikovi razlagi izračuna neto zneska regresa, saj ta ni izkazan. Dalje trdi, da je stališče sodišča prve stopnje, da določbe ZIZ ne vsebujejo nobenih omejitev pri objektivni akumulaciji sredstev in predmetov izvršbe, v nasprotju z določbo 3. člena ZIZ, v skladu s katerim je izvršba lahko dovoljena in dopustna le v obsegu, ki zadošča za poplačilo terjatve upnika. Meni, da je predlagana in dovoljena izvršba na premičnine dolžnika ob dejstvu, da bi se lahko upnik v celoti poplačal že z izvršbo na denarna sredstva dolžnika pri organizaciji za plačilni promet, kar je dolžnik tudi dokazal, več kot očitno v nasprotju z določbo 3. člena ZIZ, kar je zatrjeval dolžnik tudi v ugovoru. V posledici navedenega dolžnik vlaga pritožbo tudi zoper odločitev sodišča o zavrnitvi zahteve dolžnika za povrnitev izvršilnih stroškov in zoper odločitev sodišča o stroških postopka, ki jih je naložilo dolžniku v povrnitev upniku. Kot napačno graja stališče sodišča prve stopnje, da je ob neutemeljenem ugovoru odgovor na ugovor upnika za postopek potreben. Meni, da v primeru, če odgovor na ugovor v ničemer ne pripomore k razjasnitvi predmetne zadeve, nikakor ni mogoče trditi, da bi bil potreben oziroma da bi bili stroški odgovora potrebni. Meni, da v predmetnem postopku odgovor na ugovor upnika ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi predmetne zadeve in ga kot takega ni mogoče označiti za potrebnega, niti označiti stroškov za potrebne. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka, zato je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

5. V skladu z določbo 17. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Sodišče tako lahko dovoli izvršbo zgolj za terjatev, ki ima podlago v izvršilnem naslovu, vendar pa to ne pomeni, da mora biti podana popolna identiteta izvršilnega naslova in predloga za izvršbo oziroma da bi se morali zneski v izvršilnem naslovu in v predlogu za izvršbo popolnoma ujemati. Zlasti pri sodbah delovnega sodišča je pogosto, da je obveznost v sodbi določena le opisno, vendar skladno z ustaljeno sodno prakso to ne pomeni, da je tak izrek sodbe delovnega sodišča neizvršljiv. V kolikor je opredelitev upnikove terjatve iz izvršilnega naslova določljiva oziroma določna, gre za izvršljiv izvršilni naslov. (1) V praksi se razlagi izrekov sodb – tudi in predvsem za namen njihove prisilne uveljavitve – ni mogoče izogniti. Izrek pravne odločbe je lahko zelo zgoščen in tudi tipiziran, tako da samo iz njega ni mogoče razbrati, v čem je njegov pomen, tako da ga je treba vselej povezati še z uvodom odločbe in z obrazložitvijo, v kateri je opisan konkretni dejanski stan skupno s pravno posledico in razlogi, ki ju utemeljujejo. Pravna odločitev, ki je vsebovana v izreku odločbe, je lahko v polnem obsegu dokončno pomensko določljiva šele v povezavi z odločbo kot celoto. (2) Tako ob dejstvu, da je v zvezi z izreki izvršilnih naslovov občasno (zlasti pri odločitvah delovnega sodišča) potrebna razlaga, popolna identiteta prisojenih terjatev v izvršilnem naslovu in izterjevanih terjatev v predlogu za izvršbo, ni mogoča. Podobno lahko velja tudi za notarski zapis kot izvršilni naslov.

6. V predmetni zadevi upnik izterjuje na podlagi izvršilnega naslova med drugim regres za letni dopust za leto 2008 v neto znesku, pri čemer v predlogu zatrjuje, da prisojeni bruto višini 665,00 EUR ustreza neto znesek 558,60 EUR. V preostanku izterjuje upnik zgolj neto zneske, tako da so v zvezi z večino terjatev dolžnikove navedbe o tem, da ni popolne identitete med zneski v izvršilnem naslovu in zneski v predlogu za izvršbo, neutemeljene.

7. Regres za letni dopust je prejemek iz delovnega razmerja, ki je določen v bruto višini, kar pomeni, da mora delodajalec obračunati delavcu regres v bruto višini, nato skladno z davčnimi predpisi plačati dohodnino, preostanek (neto znesek) pa izplačati delavcu. Delavec po delovnopravni zakonodaji ne more biti upravičen do izplačila regresa za letni dopust v bruto znesku, temveč zgolj do ustreznega neto zneska. Ne glede na to, da upnik lahko od dolžnika zahtevka zgolj izplačilo neto zneska, pa je dolžan dolžnik kot delodajalec pri izplačilu prejemka iz delovnega razmerja upoštevati veljavno zakonodajo. Dolg dolžnika tako v predmetni zadevi dejansko predstavlja bruto znesek regresa za letni dopust za leto 2008, kot izhaja iz točke I/1 sodbe z dne 7. 9. 2011 (listina A2), pri čemer bo moral akontacijo dohodnine plačati na ustrezni račun davčnega organa, preostali, tj. neto znesek regresa pa na račun dolžnika. Glede na to, da je akontacija dohodnine pri regresu za letni dopust odmerjena zgolj v odstotku od bruto zneska, je imel dolžnik že v predlogu za izvršbo vse podatke o tem, kako je upnik izračunal višino neto zneska – gre zgolj za matematično operacijo (558,60 EUR predstavlja 84 % od 665,00 EUR, kar pomeni, da je upnik na račun dohodnine predvidel 16-odstotno davčno stopnjo). Dolžnik kot delodajalec in gospodarski subjekt se ne more sklicevati na nepoznavanje pravnih pravil o obračunu plač oziroma drugih prejemkov iz naslova delovnega razmerja, saj je njihovo poznavanje zaobseženo v zahtevani skrbnosti, ki jo mora pri opravljanju svoje dejavnosti izkazovati.

8. Višje sodišče zgolj v pojasnilo dodaja, da je ugovornem postopku dopustno odpraviti nejasnosti oziroma pomanjkljivosti glede strukturiranja dolžnikovih obveznosti, kot izhajajo iz predloga za izvršbo. To upniku omogoča tretji odstavek 58. člena ZIZ, v skladu s katerim lahko v odgovoru na ugovor navede dejstva in predloži dokaze, na katerih je opiral predlog za izvršbo. (3)

9. Upnik razpolaga z izvršilnim naslovom in ima trditveno breme glede obstoja izvršilnega naslova, trditveno breme o domnevno napačnem izračunu višine neto zneska regresa pa je na dolžniku, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Dolžnik bi se do zatrjevane višine neto zneska regresa lahko izjasnil s predložitvijo svojega izračuna, česar pa ni storil (4). Dolžnik ne v ugovoru ne v pritožbi ni zatrjeval, da bi bil navedeni neto znesek napačno izračunan. Ob tem višje sodišče še pojasnjuje, da glede na dejstvo, da je dolžnikova obveznost iz izvršilnega naslova poravnava bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2008, je vseeno, ali poravna na račun davkov (akontacija dohodnine) višji znesek in posledično upniku izplača nižjega, ali obratno, saj njegova skupna obveznost v nobenem primeru ne more preseči navedenega bruto zneska. V kolikor bi namreč prišlo do situacije, da bi davčni organ presodil, da je davčna obveznost upnika v zvezi z izplačanim regresom za letni dopust za leto 2008 višja od 16 %, bi razliko v davčni obveznosti moral v vsakem primeru poravnati upnik in ne dolžnik, katerega položaj se s plačilom višje ali nižje davčne obveznosti sploh ne spreminja. Povedano drugače: ker je dolžnik po izvršilnem naslovu dolžan bruto znesek regresa za letni dopust za leto 2008 v višini 665,00 EUR, na njegov položaj ne vpliva, ali plača davčnemu organu 96,40 EUR in upniku 558,60 EUR, ali pa plača davčnemu organu več ter upniku ustrezno manj, seštevek obeh plačil pa je 665,00 EUR.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sklep o izvršbi nezakonit, ker v predlogu za izvršbo niso bili navedeni identifikacijski podatki upnika in dolžnika po 16.a členu ZIZ. Sama zase nenavedba vseh identifikacijskih podatkov upnika in dolžnika pomeni zgolj kršitev pravil o obliki predloga za izvršbo. Skladno z ustaljeno sodno prakso velja, da dejstvo, da je upnik v predlogu za izvršbo pozabil označiti matično ali davčno številko obeh strank v postopku, predstavlja le relativno bistveno kršitev določb postopka (5), sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da ta kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sklep o izvršbi, dolžnik pa v postopku nikoli ni trdil, da ne obstoji identiteta med strankami izvršilnega in pravdnega postopka.

11. Ker dolžnik v pritožbi ne navaja, v čem naj bi nevročitev sklepa o dopolnitvi predloga za izvršbo in upnikove dopolnitve predloga za izvršbo z navedbo imena sodnega izvršitelja dolžniku vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa o izvršbi oziroma izpodbijanega sklepa, tudi v zvezi s tem višje sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. Na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, tako da v tej smeri izpodbijanega sklepa ni preizkušalo.

12. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da izvršilno sodišče pri odločanju o ugovoru ne bi smelo upoštevati določbe 339. člena ZPP, saj je ta uvrščena v poglavje o pritožbi zoper sodbo. Skladno z določbo 15. člena ZIZ se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če ni v tem ali kakšnem drugem zakonu drugače določeno. Iz 9. člena ZIZ izhaja, da sta pravni sredstvi v izvršilnem postopku ugovor in pritožba, pri čemer ZIZ ne določa nobenih posebnosti v zvezi z uveljavljanjem kršitev določb postopka pri odločanju o ugovoru v primerjavi s pritožbo, tako da se 339. člen ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ smiselno uporablja tudi pri odločanju o ugovoru. Pritožba tudi zmotno meni, da določba 339. člena ZPP ureja pogoj za pritožbo, navedena določba namreč opredeljuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Neuporaba kakšne določbe zakona oziroma njena nepravilna uporaba pa pomeni bistveno kršitev določb izvršilnega postopka le, če bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe (sklepa), česar pa dolžnik ne v ugovoru in ne v pritožbi za očitane kršitve niti ne zatrjuje.

13. Tudi pritožbena navedba, da je izvršba, dovoljena na premičnine dolžnika, v nasprotju z določbo 3. člena ZIZ, ni utemeljena. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da izvršilna sredstva oziroma predmete v okviru možnosti z 30. člena ZIZ in prvega odstavka 32. člena izbere upnik, ZIZ pa ne vsebuje nobenih določb o vrstnem redu izbire izvršilnih sredstev ter omejitvi in možnosti izvršbe na posamezno sredstvo izvršbe. Višje sodišče dodaja, da je upnik „gospodar postopka“, veljavna zakonodaja pa ne vsebuje nobene določbe o omejitvi možnosti izvršbe na naslednje izvršilno sredstvo, tudi če je že zarubljena terjatev v višini izterjevane terjatve. Načelo sorazmernosti v izvršbi je varovano na drugačen način, in sicer z možnostjo dolžnika, da v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZIZ predlaga omejitev dovoljene izvršbe tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve oziroma s četrtim odstavkom istega člena, da lahko sodišče določi na predlog dolžnika za izvršbo drugo sredstvo namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, če zadošča za poplačilo terjatve. O smiselno podanem predlogu po tej določbi v ugovoru bo sodišče prve stopnje v skladu s stališčem, da ni pomemben naslov vloge, temveč njena vsebina (6), moralo v nadaljevanju izvršilnega postopka še odločiti. Ni pa podani predlog po drugem odstavku 34. člena ZIZ razlog, ki preprečuje izvršbo po 55. členu ZIZ.

14. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se ugovor dolžnika zavrne kot neutemeljen, je pravilna tudi odločitev o tem, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovora, prav tako pa je pravilno tudi stališče, da mora dolžnik upniku povrniti stroške odgovora na ugovor. Ker sodišče v primeru, če upnik v roku ne odgovori na ugovor, šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične (prvi odstavek 58. člena ZIZ), ni mogoče slediti zavzemanju pritožbe, da odgovor upnika na ugovor v predmetni zadevi ni bil potreben. Sodišče prve stopnje je tako pravilno naložilo dolžniku v plačilo stroške odgovora upnika na ugovor. Višini odmerjenih stroškov dolžnik ni izrecno ugovarjal, zato je sodišče napravilo le uradni preizkus in ker ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter peti odstavek 38. člena ZIZ).

(1) Primerjaj s sklepoma Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2041/2000 z dne 25. 4. 2001 in št. I Ip 3054/2011 z dne 9. 3. 2011, sklepom Višjega sodišča v Kopru št. Cp 305/1999 z dne 19. 10. 1999 in odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1004/2011 z dne 8. 11. 2012. (2) Primerjaj s cit. odločbo US.

(3) Primerjaj s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 387/2013 z dne 5. 6. 2013. (4) Primerjaj s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 624/2012 z dne 28. 3. 2012. (5) Primerjaj s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 2108/2012 z dne 22. 8. 2012. (6) Falsa nominatio non nocet; prim. Pravdni postopek zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 117; enako tudi Triva, Belajec, Dika, Građansko parnično procesno pravo, 6. izdaja, Narodne novine, Zagreb, 1986, stran 160.