Jedro

Če je pritožbene trditve razumeti kot očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev in dokazov, ki sta jih pravdni stranki podajali v tem postopku pred prekinitvijo postopka in ki se nanašajo na predhodno vprašanje, to je ničnosti pogodbe z dne 05. 10. 1996, so takšni pritožbeni očitki neutemeljeni. V posledici učinka pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Pg 365/97, z dne 13. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 381/2005, je bilo prvostopenjsko sodišče na ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 05. 10. 1996 vezano, zato to vprašanje ni več predstavljalo predhodnega vprašanja, ki bi bilo predmet reševanja v okviru tega postopka.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka nad zneskom 6.697,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v točki 1., 2. in nespremenjenem delu 3. točke izreka potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 2.886,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo ničnost pogodbe, ki sta jo dne 18. 11. 1996 sklenili pravdni stranki v obliki notarskega zapisa pri notarki M. R. T. pod opr. št. SV 786/96 (1. točka izreka) in ničnost notarskega zapisa, sestavljenega pri notarki M. R. T. dne 18. 11. 1996 pod opr. št. SV 786/96 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 8.322,38 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper prvostopenjsko sodbo je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je delno utemeljena zgolj glede odločitve o stroških postopka, v preostalem delu pa je neutemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je kot odločilno za ugotovitev ničnosti pogodbe med pravdnima strankama z dne 18. 11. 1996 upoštevalo okoliščino, da je bila na podlagi pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 381/2005, z dne 07. 11. 2006 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Pg 365/97-103, z dne 13. 12. 2004, ugotovljena ničnost pogodbe o ureditvi medsebojnih odnosov v zvezi s skupnim vlaganjem, ki sta jo dne 05. 10. 1996 sklenili tožeča stranka in Z. d.d.. Pogodba, katere ničnost uveljavlja tožeča stranka v tem postopku, pa predstavlja pogodbo o nadomestni izpolnitvi, s katero sta pravdni stranki uredili način izpolnitve terjatve, ki je izhajala iz pogodbe o ureditvi medsebojnih odnosov v zvezi s skupnim vlaganjem, ki pa je bila na toženo stranko prenesena s pogodbo o prenosu terjatev z dne 05. 10. 1996 (priloga A2), sklenjena med Z. d.d. in toženo stranko. Na podlagi ugotovljene ničnosti pogodbe o ureditvi medsebojnih odnosov v zvezi s skupnim vlaganjem je prvostopenjsko sodišče sklepalo na ničnost pogodbe med pravdnima strankama z dne 18. 11. 1996, saj je zaradi ničnosti prve pogodbe neobstoječ predmet pogodbe o nadomestni izpolnitvi.

Edini konkretizirani očitki pritožnice v pritožbi, ki se tičejo morebitnih postopkovnih kršitev s strani prvostopenjskega sodišča, se nanašajo na kršitev materialno procesnega vodstva, v posledici česar naj bi za toženo stranko prvostopenjska sodba predstavljala sodbo presenečenja. V zvezi z materialnim procesnim vodstvom pritožnica sodišču očita zgolj, da naj ne bi upoštevalo vseh trditev in dokazov, ki sta jih stranki ponujali v okviru svojih vlog v postopku. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija pravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je vprašanje veljavnosti pogodbe o ureditvi medsebojnih odnosov v zvezi s skupnim vlaganjem z dne 05. 10. 1996 predstavljalo predhodno vprašanje za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke v tem postopku, v katerem je tožeča stranka uveljavljala ničnost pogodbe z dne 18. 11. 1996. Sodišče prve stopnje je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka s sklepom z dne 03. 10. 2002 prekinilo postopek do odločitve v postopku, v katerem se je obravnavalo vprašanje ničnosti pogodbe z dne 05. 10. 1996, ki je predstavljalo predhodno vprašanje tega postopka. Če je pritožbene trditve razumeti kot očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev in dokazov, ki sta jih pravdni stranki podajali v tem postopku pred prekinitvijo postopka in ki se nanašajo na predhodno vprašanje, to je ničnosti pogodbe z dne 05. 10. 1996, so takšni pritožbeni očitki neutemeljeni. V posledici učinka pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Pg 365/97, z dne 13. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 381/2005, je bilo prvostopenjsko sodišče na ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 05. 10. 1996 vezano, zato to vprašanje ni več predstavljalo predhodnega vprašanja, ki bi bilo predmet reševanja v okviru tega postopka.

Glede na pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče o zahtevku tožeče stranke odločalo kljub temu, da še ni bila rešena ustavna pritožba, ki jo je tožena stranka vložila zoper odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 65/2007, z dne 22. 04. 2006, s katero je le-to zavrnilo revizijo tožene stranke zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 381/2005, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vložitev navedenega pravnega sredstva tožene stranke ne predstavlja procesne ovire prvostopenjskemu sodišču za odločanje v tem postopku. Poleg tega pa je iz dostopne baze odločb Ustavnega sodišča razvidno, da je bila z odločbo Up-2113/08 z dne 13. 05. 2010 ustavna pritožba tožene stranke zavrnjena.

Tako se izkaže, da s pritožbo uveljavljane procesne kršitve prvostopenjskega sodišča niso podane. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pri tem ni ugotovilo morebitnih drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa pritožbeno sodišče pritrjuje tudi materialno pravnim razlogom prvostopenjskega sodišča, na podlagi katerih je le-to sklepalo na ničnost pogodbe o nadomestni izpolnitvi z dne 18. 11. 1996 v posledici ugotovljene ničnosti pogodbe o ureditvi medsebojnih odnosov v zvezi s skupnim vlaganjem z dne 05. 10. 1996. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Delno pa je utemeljena pritožba v delu, ki se tiče odločitve o stroških postopka, ki jih mora povrniti tožena stranka tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je odločitev v tem delu utemeljilo na predloženem stroškovniku tožeče stranke, pri čemer je specificirano opredelilo, katere stroške je tožeči stranki priznalo kot potrebne pravdne stroške. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu neobrazložena, ker ni pojasnjeno, zakaj so bili priznani stroški upravičeni. Pritožbeno sodišče se zato izrecno opredeljuje zgolj glede tistih priznanih stroškov tožeči stranki, za katere tožena stranka v pritožbi izrecno utemeljuje, da ne gre za potrebne stroške tožeče stranke. S tem v zvezi je neutemeljen pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče kot potrebnih pravdnih stroškov ne bi smelo tožeči stranki priznati stroškov za sestavo pripravljalne vloge z dne 18. 04. 2001. Gre namreč za vlogo, s katero je tožeča stranka odgovorila na vlogo tožene stranke z dne 03. 04. 2001. Utemeljena pa je pritožba, v kolikor se nanaša na priznane stroške za sestavo vloge z dne 27. 05. 2008, ki predstavlja predlog za nadaljevanje postopka. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožeča stranka navedeno vlogo predložila sodišču šele na naroku dne 14. 01. 2010, torej po tem, ko je sodišče že odločilo o nadaljevanju postopka. Pritožbeno sodišče zato soglaša s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno tožeči stranki priznalo stroške za sestavo te vloge v višini 1500 točk. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na priznane stroške za sestavo pripravljalne vloge z dne 13. 01. 2009. Z navedeno vlogo se tožeča stranka ni ukvarjala z vsebino spora, temveč le glede procesnega vprašanja nadaljevanja postopka. Sodišče prve stopnje bi zato to vlogo moralo upoštevati kot drugo vlogo po 4. točki tarifne številke 19 Odvetniške tarife (50 točk), kar pomeni, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki v zvezi s to vlogo priznalo previsoke stroške v višini 1450 točk. Upoštevaje navedeno, je sodišče prve stopnje tožeči stranki previsoko odmerilo pravdne stroške za sestavo pripravljalnih vlog z dne 27. 05. 2008, 13. 01. 2009 v višini 2950 točk, kar z 20 % DDV znaša 1.624,86 EUR. Pritožbeno sodišče je zato stroškovni del izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov, v kolikor presegajo znesek 6.697,52 EUR (8.322,38 EUR – 1.624,86 EUR).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela zgolj glede dela odločitve o stroških postopka, je dolžna povrniti nastale stroške pritožbenega postopka tožeči stranki, in sicer za sestavo odgovora na pritožbo (3750 točk), povečano za 20 % DDV (2.065,50 EUR) in plačano takso za odgovor na pritožbo (821,00 EUR).