Jedro

Toženka tožnici ni bila dolžna ponuditi pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu. Bistveno je, da je toženka dokazala, da tožnici ni mogla zagotoviti dela na njenem delovnem mestu, saj je ukinila delovno mesto, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in tudi funkcijo pooblaščenega obdelovalca osebnih podatkov, ki jo je tožnica dejansko opravljala v okviru tega delovnega mesta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica prejela 5. 11. 2020, in za ugotovitev trajanja pogodbe o zaposlitvi do 6. 7. 2021; ter zahtevek, da je toženka dolžna tožnico za čas od 29. 6. 2021 do 6. 7. 2021 prijaviti v obvezna zavarovanja in ji za to obdobje izplačati plačo, ki bi je prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi; in zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati nadomestilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v višini 29.642,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. V pritožbi, vloženi po pooblaščencu, pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa vrne zadevo v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe. Trdi, da je dobila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi njenega večletnega nepretrganega bolniškega staleža. Toženki očita, da ni upoštevala osebne ocene vseh delavcev zaposlenih na tožničinem delovnem mestu – referent v komerciali V. Če bi toženka upoštevala osebne ocene vseh zaposlenih referentov v komerciali V, potem tožnice ne bi mogla odpustiti. Zakoniti zastopnik toženke je namreč trdil, da tožnica ni imela najslabše ocene v podjetju. Zato se je toženka sklicevala na funkcijo in tako zožila krog. Sodišču očita, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, kaj pomeni funkcija pooblaščenega obdelovalca podatkov, in da je slepo sledilo toženki, da se lahko med seboj primerjajo le tisti referenti v komerciali V, ki imajo takšno funkcijo.

3. Tožnica v laični pritožbi navaja, da je pri toženki poizkušala pridobiti sistemizacijo delovnih mest, a je bila njena prošnja zavrnjena. Zaposlena je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto referent v komerciali V. V tej pogodbi ni zahteve po opravljanju funkcije pooblaščenega obdelovalca osebnih podatkov. Toženka ji je odrejala drugo delo brez sklenitve ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Nadalje navaja, da je glede na pripovedi zaposlenih, da imajo veliko dela, pričakovala, da jo bo toženka poklicala na delo. V ravnanju toženke vidi trpinčenje in diskriminacijo. Trdi, da je bilo pri toženki veliko dela in da so bile v oddelku Nabave nove zaposlitve. Meni, da toženka ni predložila ustreznih dokazov, da so ji v času podaje izpodbijane odpovedi še vedno upadali prihodki, ki so bili posledica epidemije. Nadalje meni, da ni resnična trditev toženke, da tožničin bolniški stalež ni vplival na njeno osebno oceno. Zaradi objektivnih okoliščin ni imela možnosti doseči osebne ocene, kot so jo imeli možnost doseči sodelavci, ki niso bili v bolniškem staležu. 4. Toženka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba, vložena po tožničinem pooblaščencu, neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe; pritožba, ki jo je vložila tožnica sama, pa je nepopolna, saj ne vsebuje pritožbenih razlogov, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrže. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi določila prve alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Pravilno je ugotovilo, da je imela toženka za podajo odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi utemeljen poslovni razlog, in sicer ekonomski in organizacijski, ter da je izbiro tožnice kot presežne delavke1 opravila na podlagi objektivnega kriterija, to je primerjave ocen delovne uspešnosti.

8. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da toženka ni dokazala upada prihodkov v času podaje izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej ekonomskega poslovnega razloga. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 10. točki izpodbijane sodbe, je toženka to dokazala tako z izpovedbo njenega zakonitega zastopnika kot s številčnim in grafičnim prikazom poslovnih rezultatov (B29). Glede na to, da je toženka podala tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi iz poslovnega organizacijskega razloga, pa navedeno niti ni pomembno. Delodajalec se namreč lahko odloči za reorganizacijo tudi v primeru nespremenjenih poslovnih rezultatov in nespremenjenega obsega dela.

9. Pritožbene navedbe, da je pri toženki bilo in je še vedno veliko dela ter da na novo zaposluje, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi odločilno le delo oziroma potreba po delu, ki ga je pri toženki opravljala tožnica, in ne delo pri toženki na splošno oziroma potreba po delu na drugih delovnih mestih. Toženka namreč tožnici ni bila dolžna ponuditi pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu. Bistveno je, da je toženka dokazala, da tožnici ni mogla zagotoviti dela na njenem delovnem mestu, saj je ukinila delovno mesto, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in tudi funkcijo pooblaščenega obdelovalca osebnih podatkov, ki jo je tožnica dejansko opravljala v okviru tega delovnega mesta.

10. Ni utemeljena pritožbena navedba, da toženka pri odločitvi, kateremu delavcu naj odpove pogodbo o zaposlitvi, ni upoštevala osebne ocene uspešnosti vseh delavcev zaposlenih na delovnem mestu referent v komerciali V, na katerem je bila zaposlena tudi tožnica. Toženka je ukinila (eno) delovno mesto referent v komerciali V v Nabavni službi. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bila na tem delovnem mestu v Nabavni službi poleg tožnice zaposlena (le) še dva delavca, ki sta imela višjo oceno delovne uspešnosti od tožnice, pri čemer iz listin v spisu izhaja, da je izmed njih le tožnica opravljala funkcijo pooblaščenega obdelovalca osebnih podatkov, torej funkcijo, ki jo je toženka ukinila (posledično pa je ukinila tudi delovno mesto referent v komerciali V). Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo toženki, da se lahko primerjajo le tisti referenti v komerciali V, ki imajo takšno funkcijo. Toženka je namreč primerjala vse zaposlene na delovnem mestu referent v komerciali V v Nabavni službi, ne glede na funkcijo pooblaščenega obdelovalca osebnih podatkov. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je imela toženka zunaj Nabavne službe zaposlenega le še enega referenta v komerciali V, in sicer v Marketingu in prodaji, kar pa ni odločilno, saj je toženka ukinila tudi to delovno mesto. Prav tako niso bistvene pritožbene navedbe, da v tožničini pogodbi o zaposlitvi, ki jo je sklenila za delovno mesto referent v komerciali V, ni navedene zahteve po opravljanju funkcije pooblaščenega obdelovalca osebnih podatkov, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica dejansko opravljala dela oziroma funkcijo pooblaščenega obdelovalca osebnih podatkov, česar tožnica nikoli ni zanikala.

11. Pritožbena navedba, da je tožnica prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi dalj časa trajajočega bolniškega staleža, torej zaradi diskriminatornega razloga, ni utemeljena. Kot rečeno, je toženka dokazala tako obstoj utemeljenega poslovnega razloga kot tudi, da je opravila izbiro tožnice kot presežne delavke na podlagi objektivnega kriterija - primerjave ocen delovne uspešnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožničina odsotnost zaradi bolniškega staleža ni imela vpliva na oceno delovne uspešnosti in na odpoved pogodbe o zaposlitvi (točka 20 obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženka je pri izbiri presežnih delavcev upoštevala ocene iz leta 2019 (leta pred podajo izpodbijane odpovedi), ko je tožnica zaradi bolniškega staleža delo opravljala v polovičnem delovnem času, zato je bila skladno s toženkinim Pravilnikom o osebni oceni in kolektivni stimulaciji za leto 2019 tudi ocenjena. Posledično niso relevantne pritožbene navedbe, da so tisti delavci, ki so več kot polovico delovnih dni na bolniški odsotnosti in ki zato skladno z navedenim Pravilnikom obdržijo staro oceno, v neenakopravnem položaju.

12. Preostale tožničine pritožbene navedbe pa za odločitev o pravilnosti izpodbijane sodbe niso odločilnega pomena, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 V tožničinem primeru je šlo za individualni odpust.