Jedro

Po ustaljeni sodni praksi je uradno dejanje lahko samo dejanje, ki ga izvršijo uradne osebe (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njenih nalog (objektivni kriterij). Za uradna dejanja je tako šteti predvsem oblastvena ravnanja uradnih oseb.

Poseg policistov ob ugotovljenih okoliščinah zaradi njihove opreme in števila ni bil prekomeren. Policisti so ob intervenciji za obvladovanje množice uporabili najmilejša prisilna sredstva, in sicer solzivec, palico za odrivanje ter sredstva za vklepanje in vezanje, zato njihovega ravnanja ni mogoče oceniti kot prekomerno uporabo sile.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 16. 5. 2014 V. K., A. K., B. K., P. K., C. K. in D. K. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenima V. K. in A. K. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je V. K. določilo kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, A. K. pa je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Sodišče je ostalim obsojencem izreklo zaporno kazen in sicer B. K. kazen eno leto in tri mesece zapora, P. K. kazen eno leto zapora, C. K. kazen eno leto in en mesec zapora, D. K. pa kazen eno leto in štiri mesece zapora. Odločilo je, da je obsojeni B. K. dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso, ostale obsojence pa je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 30. 9. 2015 pritožbe obsojenega B. K. ter zagovornikov obsojenih P. K., C. K. in D. K. zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojeni B. K. dolžan plačati sodno takso, ostale obsojence pa je plačila sodne takse oprostilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega D. K. pravočasno, dne 2. 2. 2016, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (te kršitve zagovornik v zahtevi ne obrazlaga), kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe in razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenca oprosti obtožbe za obravnavano dejanje, podredno pa predlaga razveljavitev prvo ali drugostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 10. 3. 2016, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Po oceni vrhovne državne tožilke zagovornik z navedbami o nezakoniti in nesorazmerni policijski intervenciji po vsebini izraža nestrinjanje z zaključki sodišč prve in druge stopnje, s čemer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da sta obe sodišči zavzeli in obrazložili stališče do vseh ugovorov, ki jih je zagovornik navajal tudi v pritožbi. Vrhovna državna tožilka navedbe zagovornika, da obsojenčevo ravnanje ni konkretizirano, saj Zakon o policiji (v nadaljevanju ZPol) vklepanja ali varovanja postopka ne določa kot nalogo policije, ocenjuje kot neutemeljene. Določba prvega odstavka 3. člena ZPol kot nalogo policije med drugim določa vzdrževanje javnega reda, preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov. V obravnavani zadevi so policisti opravljali uradna dejanja, ki so določena v ZPol. V 30. členu ZPol so določena pooblastila, ki policistom omogočajo izvedbo zakonsko določenih nalog. Policisti imajo pooblastilo za vklepanje oseb, policisti, ki so v konkretnem primeru varovali postopek, pa so pomagali pri izvedbi uradnih dejanj, kar je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Po oceni vrhovne državne tožilke trditve zagovornika, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe neenakopravno obravnavalo stranke postopka, niso utemeljene. Vrhovna državna tožilka navaja, da je obramba na predobravnavnem naroku predlagala zaslišanje prič L. K., L. B. in M. B., prvi dve priči sta bili zaslišani, predlog za zaslišanje tretje pa je zagovornik umaknil. Zagovornik je vse ostale dokazne predloge podal na naroku za glavno obravnavo dne 11. 4. 2014, pri čemer ni obrazložil, zakaj jih ni podal na predobravnavnem naroku. Sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo, štelo je, da so predlagani dokazi nerelevantni, zato izvedba teh dokazov ne bi doprinesla k razčiščevanju dejanskega stanja, ki je ugotovljeno v zadostni meri. Vrhovna državna tožilka navaja, da je sodišče skladno s sodno prakso presodilo relevantnost podanih dokaznih predlogov in ocenilo, da za razsojo zadeve niso pomembni, zato navedbam zagovornika, da je bila obramba v slabšem položaju in da je podana kršitev pravice do obrambe, ni mogoče pritrditi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 22. 3. 2016 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Zagovornik kot poglavitno kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Navaja, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni konkretizirano, katerim uradnim osebam (policistom) in katero uradno dejanje naj bi obsojenec preprečil. Po navedbah zagovornika policijska intervencija v romskem naselju ni bila utemeljena in zakonita. V obravnavanem primeru so policisti v romskem naselju posredovali zaradi kršitve javnega reda in miru. Zagovornik navaja tretji odstavek 3. člena v času storitve očitanega kaznivega dejanja veljavnega Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol), po katerem za obravnavanje prekrškov, kar predstavlja kršitev javnega reda in miru, ni določeno formiranje posebne intervencijske skupine. Ker je na rojstnodnevno zabavo brez razloga prišla posebna intervencijska skupina policije, je šlo za prekoračitev policijskih pooblastil ter za neprimerno in neustrezno ravnanje policistov.

7. Navedbe zagovornika, da v konkretnem primeru uradno dejanje ni bilo zakonito, zato ni podan zakonski znak uradnega dejanja(1) , niso utemeljene. KZ-1 uradnega dejanja ne definira, opredeljuje pa pojem uradne osebe (prvi odstavek 99. člena KZ-1)(2). Po ustaljeni sodni praksi(3) je uradno dejanje lahko samo dejanje, ki ga izvršijo uradne osebe (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njenih nalog (objektivni kriterij). Za uradna dejanja je tako šteti predvsem oblastvena ravnanja uradnih oseb. Določilo 3. člena v času storitve očitanega kaznivega dejanja veljavnega ZPol določa, da so naloge policistov (uradnih oseb) tudi varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi; preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov; vzdrževanje javnega reda; nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet itd.. Pri opravljanju nalog smejo policisti sicer opozarjati, ukazovati, ugotavljati identiteto in izvesti identifikacijski postopek, opraviti prepoznavo po fotografijah, varnostno preverjati osebe, izvajati prikrito evidentiranje ali namensko kontrolo, vabiti, opraviti varnostni pregled, opraviti pregled osebe, prepovedati gibanje, prepovedati približevanje določeni osebi, kraju ali območju, opraviti protiteroristični pregled prostorov, objektov, naprav in območij, prijeti in privesti osebo, pridržati osebo, odrediti strožji policijski nadzor, zaseči predmete, vstopiti v tuje stanovanje in v tuje prostore, uporabiti prevozna in komunikacijska sredstva, uporabiti prisilna sredstva ter uporabiti druga pooblastila, določena v zakonih (29. in 33. člen ZPol).

8. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec sodeloval v skupini, ki je s skupnim delovanjem policistom poskusila preprečiti opravo njihove naloge, natančneje preiskovanje prekrška in odkrivanje ter prijetje storilca prekrška (t. i. naloge javne varnosti). V opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je prav tako poimensko navedenih osem (od sicer dvanajstih policistov), ki so bili prisotni na kraju storitve obravnavanega kaznivega dejanja in ki so opravljali uradno dejanje. Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da je do tretje intervencije prišlo predvsem zaradi streljanja, ob katerem so bili policisti tudi po presoji Vrhovnega sodišča zaradi preprečitve nadaljnjega kršenja javnega reda in miru dolžni posredovati. Sodišči sta ugotovili, da je šlo za večje število udeležencev rojstnodnevne zabave v romskem naselju v Gazicah, kjer je bil prisoten alkohol, zato so policisti ob vstopu v naselje in za obvladovanje množice (ki že pred tem ni upoštevala policijskih odredb) morali uporabiti ustrezno opremo ter se zavarovati pred morebitno nevarnostjo ob intervenciji. Vrhovno sodišče pritrjuje oceni sodišč, da poseg policistov ob ugotovljenih okoliščinah zaradi njihove opreme in števila ni bil prekomeren. Policisti so ob intervenciji za obvladovanje množice uporabili najmilejša prisilna sredstva, in sicer solzivec, palico za odrivanje ter sredstva za vklepanje in vezanje, zato njihovega ravnanja ni mogoče oceniti kot prekomerno uporabo sile (točka 18 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 20 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Po presoji Vrhovnega sodišča dejstvo, da je bila na kraj kršitve javnega reda in miru poslana posebna intervencijska skupina policije, ki ima enake naloge (prvi odstavek 3. člena ZPol) kot ostale policijske skupine oziroma enote, samo po sebi ne more predstavljati prekoračitve policijskih pooblastil. Zagovornik v zahtevi ni natančneje oziroma podrobneje pojasnil, zakaj naj bi prihod posebne intervencijske skupine na kraj storitve prekrška predstavljal prekoračitev policijskih pooblastil, zato gre za nekonkretizirane navedbe, do katerih se Vrhovno sodišče ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal, da naloge policije v zvezi z vodenjem in odločanjem v postopku o prekršku izvajajo policijske postaje in tiste notranje organizacijske enote generalne policijske uprave in policijskih uprav, katerih pooblaščene uradne osebe vodijo ter odločajo v hitrem postopku pred prekrškovnim organom (tretji odstavek 3. člena ZPol). Navedbe, ki se nanašajo na kršitev tretjega odstavka 3. člena ZPol predstavljajo nove navedbe, ki bi jih bilo v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati le, če bi bile predhodno neuspešno uveljavljane s pritožbo ali če jih v pritožbi ni bilo mogoče uveljavljati. Vložnik navedenih očitkov v v pritožbi ni niti omenil. Ker zagovornik v pritožbi navedene kršitve ni uveljavljal, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa vložnik ni navedel, da kršitve ni bilo mogoče uveljavljati s pritožbo, je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uveljavljati (peti odstavek 420. člena ZKP).

10. Zagovornik navaja, da sta sodišči z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe za zaslišanje policistov D. C., B. K., M. T., I. K. in A. S. ter članov ekipe nujne medicinske pomoči dr. N. G., M. J. in I. H., posegli v ustavno zagotovljeno pravico obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS), ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo presoja, katere dokaze bo izvedlo ter kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora po instrukcijski maksimi skrbeti za to, da se zadeva vsestransko razčisti in se dožene resnica o stvari, sme pa odvrniti tisto, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari. Po drugi strani pa ima obdolženec kot procesni subjekt v postopku pravico do izjave, ki zajema pravico do navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki so mu v korist (22. člen in 3. alineja 29. člena URS ter tretji odstavek 16. člena in četrti odstavek 329. člena ZKP). Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS ni sprejemljivo, da si sodišče ustvari sodbo samo na podlagi dokazov, ki obdolženca obremenjujejo in še preden sliši dokaze, ki bi ga utegnili razbremeniti. Sklep o ugoditvi ali zavrnitvi dokaznega predloga je sklep procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen, zato ga lahko sodišče tudi spremeni, vendar pa takšna odločitev sodišča ne sme biti samovoljna oziroma arbitrarna, saj bi lahko pomenila kršitev 22. člena URS(4). Takšen sklep mora biti premišljen in utemeljen z merili, sprejetimi v ustavnosodni praksi(5). Sodišče v skladu z navedenim ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki se bodo nanašali na pravno relevantna dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, zavrnilo pa bo dokaz v primerih, če je očitno, da ne more biti uspešen, na primer, ko gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, ali je predlagan dokaz za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano (pri čemer se praviloma ne bo smelo spustiti v vnaprejšnjo dokazno oceno), ali ko bo ocenilo, da je bil dokazni predlog podan le z namenom zavlačevanja (na primer dokazovanje z velikim številom prič in podobno)(6).

11. Sodišči sta predlog za zaslišanje policistov C., K. in T. utemeljeno zavrnili, ko sta presodili, da bi zaslišanje teh prič v obravnavanem primeru, ko je bilo dejansko stanje v zadostni meri ugotovljeno z listinskimi dokazi ter z ostalimi skladnimi in verodostojnimi izpovedbami policistov, predstavljalo zgolj zavlačevanje postopka. Sodišči sta glede zaslišanja policistov S. in K. ter članov ekipe nujne medicinske pomoči pojasnili, da so vse predlagane priče na kraj storitve kaznivega dejanja prišle naknadno, torej po tem, ko so se policisti iz naselja umaknili in so obsojenci prenehali izvrševati obravnavano kaznivo dejanje, zato o obravnavanem dogodku ne bi mogle izpovedati ničesar (točka 6 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 23 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje); njihovo zaslišanje je tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotovitev okoliščin storitve kaznivega dejanja nerelevantno. Zagovornik s temi navedbami izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišč, s čemer po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe (tretja alineja 29. člena URS) z navedbo, da je sodišče prve stopnje neenakopravno obravnavalo stranki postopka, saj je zavrnilo večino dokaznih predlogov obrambe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik ni konkretno navedel, v čem naj bi bila kršitev, zato so njegove navedbe glede kršitve pravice do obrambe pavšalne. Vrhovno sodišče takšnih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

12. Zagovornik z navedbami, 1) da bi morali sodišči prve in druge stopnje ugotoviti, ali so obsojenci s svojim ravnanjem sodelovali v skupini z namenom preprečitve uradnega dejanja, 2) da glasba na rojstnodnevni zabavi ni neobičajna, 3) da prijava druge kršitve javnega reda in miru ni bila upravičena, 4) da prvi policijski intervenciji nista bili neuspešni, 5) da je šlo za policijsko provokacijo, 6) da v postopku ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je prišlo do streljanja, 7) da izpovedbe oškodovancev (policistov) niso verodostojne, 8) da obsojenčeva vloga ni takšna, kot se mu očita v opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje in 9) da obsojenec ni preprečil uradnega dejanja, po vsebini izraža nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da bi bilo zaradi plačila sodne takse ogroženo vzdrževanje obsojenca in oseb, ki jih je obsojenec dolžan vzdrževati, zato je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

(1) Mag. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 740 in 751. (2) Uradna oseba po KZ-1 je (med drugim) lahko oseba, ki pri državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti ali pri drugi osebi javnega prava opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi.

(3) Npr. sodba VSRS I Ips 62103/2012-1105 z dne 12. 12. 201

5.

(4) Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 323/2004 z dne 2. 3. 2006. (5) Odločba Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995. (6) Tako tudi sodba VSRS I Ips 240/2009 z dne 23. 9. 2010.