Jedro

Pritožba utemeljeno izpostavlja, da izpodbijana odločitev o prekinitvi postopka ni materialnopravno pravilna že zato, ker sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču sploh ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja ter kakšnega takega predloga niti ne namerava podati.

Kljub temu velja nadalje pojasniti, da ima pritožnica prav tudi v delu, ko trdi, da okoliščine, da bo v reviziji, vloženi po sklepu o dopustitvi revizije presojano vprašanje: „Ali je pravilno stališče sodišča prve in druge stopnje, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice?“, ni moč umestiti v okvir določbe četrtega odstavka 206. člena ZPP. Namen prekinitve postopka po četrtem odstavku 206. člena ZPP je pridobitev razlage pravnega pravila. Vprašanje, na katerega bo (morebiti) odgovorjeno v revizijski zadevi, ali določeno dejstvo pomeni pravno relevantno vzročno zvezo, pomeni uporabo materialnega prava. Ta pa je le v rokah zakonitega sodnika, in ne senata Vrhovnega sodišča, ki odloča o reviziji v drugi zadevi, ter zato kot taka niti ne more upravičevati prekinitve postopka v predmetni zadevi.

Po pravici do sodnega varstva mora stranka imeti možnosti, da spor predloži sodišču in da sodišče o tem sporu meritorno odloči z zavezujočo odločitvijo. V kolikor se tekom posameznega postopka pojavijo okoliščine, ki bi to pravico lahko ogrozile, pravo ponuja vrsto rešitev kot so npr. materialno procesno vodstvo, prilagoditev strogosti trditvenega in dokaznega bremena, zapolnjevanje pravne praznine itd. Ker je uporaba teh instrumentov pogojena s pravili, za uporabo katerih je v vsaki posamezni zadevi potrebno ugotoviti konkretna relevantna dejstva, zgolj pavšalno in hipotetično sklicevanje na kompleksnost in zapletenost vprašanj v zadevah v zvezi s podrejenimi obveznicami, ter s tem povezano varovanje pravic strank, ne more imeti za posledico prekinitve postopka. Ne glede na to, kako kompleksna in zapletena so ta vprašanja, je namreč o njih potrebno odločiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi tožniki s tožbo, vloženo v letu 2016, od toženke (poslovne banke) zahtevajo odškodnino za škodo, nastalo zaradi izbrisa podrejenih obveznic X. 2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek prekinilo do odločitve o reviziji, vloženi po sklepu o dopustitvi revizije Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 520/2021 z dne 9. 2. 2022. Utemeljilo je, da je vzpostavljen položaj, ki spada v okvir določbe četrtega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) iz razloga, ker tožnik v predmetni zadevi zatrjuje, da je potrebno v okviru predhodnega vprašanja presojati nezakonitost in neustavnost odločbe Banke Slovenije, v revizijski zadevi pa bo Vrhovno sodišče odgovorilo, ali je presoja tega vprašanja pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice sploh potrebna. Pojasnilo je še, da posebnega predloga za izdajo svetovalnega mnenja Vrhovnemu sodišču ni podalo, ker bo stališče tega sodišča moč v obravnavani zadevi uporabiti že v smislu četrtega odstavka 206. člena ZPP.

3. Toženka s pravočasno pritožbo sklep izpodbija zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V četrtem odstavku 206. člena ZPP, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o prekinitvi, je določeno, da sodišče lahko odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. V predlogu navede dejansko in pravno ozadje zadeve. Vrhovno sodišče odloči, ali je predlog za izdajo svetovalnega mnenja dopusten. Za zavrnitev predloga za izdajo svetovalnega mnenja zadostuje splošno sklicevanje na neobstoj pogojev in zoper tak sklep ni pritožbe. Sodišče lahko da strankama možnost, da se o nameravani prekinitvi postopka izjavita. Če vrhovno sodišče predloga za izdajo svetovalnega mnenja ne zavrne, s sklepom izda svetovalno mnenje, v katerem poda razlago pravnega pravila. Svetovalna mnenja niso zavezujoča. 6. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da izpodbijana odločitev o prekinitvi postopka ni materialnopravno pravilna že zato, ker sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču sploh ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja ter kakšnega takega predloga niti ne namerava podati. Že zato niti ni potrebno presojati, ali so izpolnjene druge zahteve gornje določbe za prekinitev postopka.

7. Kljub temu velja nadalje pojasniti, da ima pritožnica prav tudi v delu, ko trdi, da okoliščine, da bo v reviziji, vloženi po sklepu o dopustitvi revizije presojano vprašanje: „Ali je pravilno stališče sodišča prve in druge stopnje, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice?“, ni moč umestiti v okvir določbe četrtega odstavka 206. člena ZPP. Sprva zato, ker je trditev tožnikov o nezakonitosti in neustavnosti odločbe Banke Slovenije v predmetni zadevi le eden od elementov, ki sestavljajo zatrjevano pravno relevantno vzročno zvezo med tožnikom nastalo škodo in toženkinim ravnanjem. Kot taka spada v ugotavljanje pravno relevantnega dejanskega stanja v predmetni zadevi. Nadalje pa zato, ker je namen prekinitve postopka po četrtem odstavku 206. člena ZPP pridobitev razlage pravnega pravila. Vprašanje, na katerega bo (morebiti) odgovorjeno v revizijski zadevi, ali določeno dejstvo pomeni pravno relevantno vzročno zvezo, pomeni uporabo materialnega prava. Ta pa je le v rokah zakonitega sodnika, in ne senata Vrhovnega sodišča1, ki odloča o reviziji v drugi zadevi, ter zato kot taka niti ne more upravičevati prekinitve postopka v predmetni zadevi.

8. Pritožbeno sodišče je že odločalo o prekinitvah postopka v zadevah, v katerih je od poslovnih bank zahtevana odškodnina za škodo, nastalo zaradi izbrisa podrejenih obveznic, tako pred kot po izdaji izpodbijanega sklepa. Nekatere odločitve izražajo naklonjenost k prekinitvi2, druge pa zavzemajo nasprotna stališča3. V predmetni zadevi prvostopno sodišče prekinitve postopka ni utemeljilo s kakšno od okoliščin kot je npr. enotnost sodne prakse, zapletenost vprašanj v zvezi s podrejenimi obveznicami, prekinitev postopkov zoper Banko Slovenije do odprave protiustavnosti, negotovost bodoče ureditve oškodovancev, nesorazmerna obremenitev strank itd. Kljub temu gre zaradi različnih v sodni praksi zavzetih stališč glede spornih prekinitev pojasniti, zakaj to pritožbeno sodišče, tudi poznavajoč nasprotna stališča, pritrjuje razlogom iz zadev, nenaklonjenih prekinitvi.

9. V zvezi s pravno varnostjo, na katero se sklicujeta obe stališči, pa tudi sodišče prve stopnje in pritožnica, gre najprej pojasniti, da pravna varnost pomeni, da se pravo v istovrstnih primerih uporablja enako in da se obe stranki v postopku enako obravnavata. Za dejansko in učinkovito sodno varstvo v postopku morajo torej sodišča pravo v istovrstnih primerih res uporabljati enako in enotno na vsem območju. Že zgoraj pa je bilo pojasnjeno, da sodnik ni vezan na pravno mnenje instančnega sodišča, saj pri odločanju sledi svojemu prepričanju in sodi po ustavi ter zakonu, pri čemer ni vezan niti na utrjeno sodno prakso. Prekinitev postopka do odločitve senata Vrhovnega sodišča iz razloga, da se bo na njeni podlagi v predmetni zadevi sprejela odločitev o potrebnosti presojanja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije, že iz načelnih razlogov ni dopustna, saj v svojem bistvu posega v sodniško neodvisnost in kot taka tudi v pravno varnost. 10. Nadalje prekinitve postopka ne more utemeljevati niti pravica do sodnega varstva. Po tej mora stranka imeti možnosti, da spor predloži sodišču in da sodišče o tem sporu meritorno odloči z zavezujočo odločitvijo. V kolikor se tekom posameznega postopka pojavijo okoliščine, ki bi to pravico lahko ogrozile, pravo ponuja vrsto rešitev kot so npr. materialno procesno vodstvo, prilagoditev strogosti trditvenega in dokaznega bremena, zapolnjevanje pravne praznine itd. Ker je uporaba teh instrumentov pogojena s pravili, za uporabo katerih je v vsaki posamezni zadevi potrebno ugotoviti konkretna relevantna dejstva, zgolj pavšalno in hipotetično sklicevanje na kompleksnost in zapletenost vprašanj v zadevah v zvezi s podrejenimi obveznicami, ter s tem povezano varovanje pravic strank, ne more imeti za posledico prekinitve postopka. Ne glede na to, kako kompleksna in zapletena so ta vprašanja, je namreč o njih potrebno odločiti4. Kakršnokoli neupravičeno odlašanje z odločitvijo pomeni poseg v pravico do poštenega sojenja, vendar mora tudi presoja upravičenosti odlašanja v vsaki zadevi temeljiti na konkretnih okoliščinah.

11. Iz gornjih razlogov je tako na dlani odgovor, da v predmetni zadevi odločitev o prekinitvi postopka do odločitve o konkretni reviziji ni materialnopravno pravilna. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 365. člena, 366. člen in peta alineja 358. člena ZPP). Razveljavitvi izpodbijanega sklepa brez vračanja zadeve v nov postopek botruje dejstvo, da je izpodbijani sklep nižje sodišče izdalo po uradni dolžnosti.

12. O stroških, ki so toženki nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II SM 1/2022 z dne 16. 3. 2022. 2 Glej npr. odločitve v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 149/2017, II Cp 1823/2017, I Cpg 82/2021, II Cp 358/2022,I Cp 678/2022, II Cp 1040/2022, II Cp 1804/2022, II Cp 1816/2022. 3 Glej npr. odločitve v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1674/2020, I Cp 123/2021, I Cp 145/2021, II Cp 933/2021, II Cp 1173/2021, II Cp 750/2022. 4 V času od vložitve tožbe dalje so bila nekatera vprašanja rešena oziroma je bila nakazana pot njihove rešitve (glede razlogov za izbris, ekonomskega bremena pri izbrisu kvalificiranih obveznic, postopkovnih jamstev...) v odločbah Ustavnega sodišča Republike Slovenije (U-I-295/13-260, U-I-4/20-66), sodbah Sodišča Evropske unije (C-526/14, C-45/21) ter v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (Pintar in drugi proti Sloveniji).