Jedro

Na tako imenovanih službenih stanovanjih, dobljenih po določilu 40. člena ZSR, so pridobile osebe, ki so opravljale določene službene dolžnosti, le pravico do začasne uporabe stanovanja in ne stanovanjske pravice. Pravico do nakupa drugega primernega stanovanja v smislu 2. odstavka 129. člena SZ pa so na podlagi določila 3. odstavka istega člena pridobile le osebe, ki jim je bila na službenih stanovanjih dodeljena stanovanjska pravica.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je toženka dolžna omogočiti tožniku namesto prodaje garsonjere v prvem nadstropju stanovanjske hiše v S. Koper, odkup drugega primernega stanovanja pod pogoji VIII. poglavja stanovanjskega zakona. Primarni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke pobijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo celoten tožnikov tožbeni zahtevek, razveljavilo pa je stroškovno odločbo sodišča prve stopnje in zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava in predlagal, da naj se sodba spremeni tako, da se ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. Po revizijskih izvajanjih stanovanjski zakon res omogoča odkup le tistih stanovanj, na katerih je bila dodeljena stanovanjska pravica, ne pa tudi službenih. Vendar pa določa 129. člen stanovanjskega zakona izjemo, ki jo sodišče druge stopnje napačno razlaga, očitno zaradi nenatančne dikcije 3. odstavka citiranega člena. V navedenem odstavku se izrecno omenja 40. člen ZSR, ki je določal uporabnikom zgolj pravico do začasne uporabe stanovanja. Omenjeni 3. odstavek 129. člena SZ pa je logična posledica 2. odstavka 63. člena ZSR, ki je določal, da nosilcu pravice začasne uporabe pripada drugo primerno stanovanje, kadar je prenehal opravljati službeno dolžnost ali pa zaradi upokojitve. Tožnik se je upokojil in zato ima pravico do odkupa drugega primernega stanovanja.

Na vročeno revizijo toženka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo sodbo sodišča druge stopnje v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala revizija, po uradni dolžnosti pa v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. V okviru takega preizkusa ni ugotovilo navedene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Po oceni revizijskega sodišča pa ni utemeljen niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje (po katerem je sporna garsonjera službeno stanovanje, ki ga je tožnik dobil od toženke v začasno uporabo po določbah 40. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, naprej ZSR), pravno pravilno presodilo, ko je zaključilo, da tožnik nima pravice do odkupa drugega primernega stanovanja po določbah 2. in 3. odstavka 129. člena SZ. Na tako imenovanih službenih stanovanjih, dobljenih po določilu 40. člena ZSR, so pridobile osebe, ki so opravljale določene službene dolžnosti, le pravico do začasne uporabe stanovanja in ne stanovanjske pravice. Pravico do nakupa drugega primernega stanovanja v smislu 2. odstavka 129. člena SZ pa so na podlagi določila 3. odstavka istega člena pridobile le osebe, ki jim je bila na službenih stanovanjih dodeljena stanovanjska pravica. Drugačno tolmačenje navedenih predpisov revidenta je pravno zmotno. Enaka ugotovitev pa velja tudi za njegovo tolmačenje določila 2. odstavka 63. člena ZSR, ki ga prav tako povezuje z 2. in 3. odstavkom 129. člena SZ. Revident pri tem prezre, da za uporabo tega določila stanovanjski zakon, na katerega opira tožbeni zahtevek, ne daje podlage.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji uveljavljene zmotne uporabe materialnega prava, niti ne kakšnih kršitev, ki bi jih moralo upoštevati na podlagi določila 386. člena ZPP, je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (člen 393. ZPP).