Jedro

Trditveno in dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženki kot uporabnici. Ne gre za uporabo zakonske domneve, po kateri bi se vsi fonogrami šteli za primerne starosti in vrste, da bi bilo za njihovo predvajanje potrebno plačilo, ki po navedbah pritožnice iz zakona ne izhaja. Gre za materialno trditveno in dokazno breme tožnice, ki ga v konkretnem primeru opredeljujeta citirani določbi prvega in tretjega odstavka 130. člena ZASP. Temu je tožnica zadostila. Uporabnik sicer lahko ugovarja, da je predvajal zgolj fonograme, ki niso bili izdani v komercialne namene ali takšne, na katerih so pravice proizvajalcev fonogramov prenehal, za kar pa je na njem trditveno in dokazno breme.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo zneska 150,15 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice v višini 124,67 EUR (III. točka izreka). Presodilo je, da je toženka v skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) in Skupnega sporazuma za ureditev pogojev uporabe in plačevanja nadomestil iz naslova javne priobčitve fonogramov na področju dejavnosti gostinskih obratov (dejavnost strežbe jedi in pijač), obratovalnic, delavnic, frizerskih in kozmetičnih salonov ter nastanitvenih obratov (Ur. l. RS št. 167/2021, v nadaljevanju: SS) dolžna tožnici plačati nadomestilo za uporabo fonogramov za predvajanje oziroma javno priobčevanje komercialnih fonogramov v svoji enoti „A.“. Glede na dejavnost bara, površino do 50 m2 in obratovalni čas do 24. ure ter ob upoštevanju revalorizacije je določilo nadomestilo za javno priobčitev fonogramov 24,82 EUR mesečno za april, maj in junij 2023 ter 25,23 EUR mesečno za julij, avgust in september 2023. Za preostalo obdobje (februar in marec 2023) tožnica po presoji sodišča prve stopnje ni upravičena do nadomestila, saj ni izkazala (pravilno: dokazala), da bi se tudi pred mesecem aprilom 2023 predvajala glasba oziroma javnosti priobčevali fonogrami. Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek za 20 % pribitek iz 6. člena SS in vtoževani DDV.

2.Proti ugodilnemu delu (I. točka izreka) in odločitvi o stroških postopka (III. točka izreka) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je kolektivna organizacija, ki na podlagi določil ZKUASP in dovoljenja Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL) kolektivno upravlja z avtorski sorodnimi pravicami na objavljenih fonogramih. V tem postopku zahteva plačilo nadomestila iz 130. člena ZASP zaradi javnega priobčevanja komercialnih fonogramov v gostinskem obratu toženke v obdobju februar-september 2023. Prvi odstavek 130. člena ZASP določa, da če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko priobčitve javnosti, je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo. Skladno s tretjim odstavkom 130. člena ZASP se za namen tega člena fonogrami, ki so bili dani na voljo javnosti na način, ki omogoča posameznikom dostop do njih s kraja in v času, ki ju sami izberejo, štejejo kot fonogrami, ki so bili izdani v komercialne namene.

6.Toženka v pritožbi neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica zadostila svojemu dokaznemu breme glede predvajanja glasbe v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje je jasno in prepričljivo obrazložilo, da je tožnica z zapisnikoma o terenskih kontrolah z dne 12. 4. 2023 in 17. 7. 2023, katerima sta priložena posnetka zaslona iz aplikacije Shazam in izstavljena računa toženke, ter video posnetkom na elektronskem CD nosilcu dokazala javno predvajanje fonogramov v gostinskem lokalu toženke. Zato ne drži pavšalni pritožbeni očitek o napačni in neprepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje.

7.Toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoje ugovore o pomanjkljivi trditveni podlagi, ker tožnica ni navedla, kakšna je bila vsebina fonogramov ter kateri in koliko stari fonogrami so se predvajali. Sodišče prve stopnje je toženki pravilno pojasnilo, da ob ugotovljenem dejstvu, da je toženka javno predvajala fonograme, ni potrebno, da bi tožnica morala navesti vsebino fonogramov in njihovo starost oziroma kakšna glasba se je predvajala. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je trditveno in dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, na toženki kot uporabnici.

7.Ne gre za uporabo zakonske domneve, po kateri bi se vsi fonogrami šteli za primerne starosti in vrste, da bi bilo za njihovo predvajanje potrebno plačilo, ki po navedbah pritožnice iz zakona ne izhaja. Gre za materialno trditveno in dokazno breme tožnice, ki ga v konkretnem primeru opredeljujeta citirani določbi prvega in tretjega odstavka 130. člena ZASP. Temu je tožnica zadostila. Uporabnik sicer lahko ugovarja, da je predvajal zgolj fonograme, ki niso bili izdani v komercialne namene ali takšne, na katerih so pravice proizvajalcev fonogramov prenehale (132. člen ZASP), za kar pa je na njem trditveno in dokazno breme (212. člen ZPP). Vendar v konkretnem primeru toženka o tem ni podala nobenih konkretnih navedb in ne dokazov. Toženka se samo pavšalno sklicuje na časovne omejitve trajanja pravic proizvajalcev fonogramov po 132. člen ZASP, ni pa podala nobenih konkretnih trditev in ne predlagala dokazov, da bi sodišče to lahko preverilo. To ne pomeni dokazovanja negativnega dejstva, ampak dokazovanje lastnosti fonograma.

7.Ravno tako ne zadoščajo pavšalne in nedokazane trditve toženke, da bi glasbo lahko predvajal tudi kakšen gost na telefonu ali pa bi prihajala iz sosednjih prostorov. S takšnimi pavšalnimi ugovori, brez konkretnih navedb in dokazov, toženka ne more uspeti. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo nadomestila po prvem odstavku 130. člena ZASP zgolj za lokal (notranji prostor), so nerelevantne pritožbene navedbe toženke, ki se nanašajo na teraso. Nadomestila za predvajanje glasbe na terasi toženke za vtoževano obdobje tožnica niti ni zahtevala.

8.Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka (353. člen ZPP).

9.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.

---------------

1Prim. sodbo VSL II Cp 2270/2012 z dne 5. 6. 2013.

2Tako tudi sodba in sklep VSL I Cp 997/2016 z dne 14. 9. 2016 glede trditvenega in dokaznega bremena o nekomercialnosti fonograma.