Jedro

Pritožnik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi, ker se v izreku izpodbijane sodbe, v enem od izvršitvenih dejanj opisanih pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, konkretno za datum 12. 7. 2020 obdolžencu očita prodaja heroina, v obrazložitvi pa se glede tega izvršitvenega ravnanja navaja kokain. Čeprav je potrebno pritrditi pritožbi, ko navaja, da navedeno predstavlja nasprotje med obrazložitvijo in izrekom, pa ob dejstvu, da je več kot očitno, da gre za isto izvršitveno ravnanje 12. 7. 2020 v W. ulici, pri čemer je v obrazložitvi sodbe navedeno, da je šlo za prodajo oziroma nakup 1/4 grama kokaina za 20,00 EUR, v izreku pa je navedeno (12. 7. 2020 ob 12.00 uri v W. ulici) prodaja 0,25 g, torej 1/4 grama heroina za znesek prav tako 20,00 EUR, ko gre torej zgolj za napačno poimenovanje prepovedane droge, navedeno ne predstavlja odločilnega dejstva. Oboje, tako heroin kot kokain sta prepovedani drogi in zgolj napaka v zapisu oziroma v poimenovanju prepovedane droge (pri isti količini in isti vrednosti) ne prestavlja bistvene kršitve določb ZKP, kot to v pritožbi zatrjuje pritožnik. Kot odločilna dejstva se namreč štejejo le tista dejstva oziroma okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je bila izrečena kazen eno leto in dva meseca zapora, v katero se všteje tudi čas pridržanja od 2. 12. 2020 od 20.40 ure do 3. 12. 2020 do 17.17 ure. Obdolžencu je bila odvzeta tudi prepovedana droga, kot je to podrobneje navedeno v izreku izpodbijane sodbe, odvzeta pa mu je bila tudi premoženjska korist, ki jo je obdolženec pridobil s kaznivim dejanjem, v skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb ZKP, odločitve o kazni ter zaradi odločitve o odvzemu premoženjske koristi pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Ker je pritožnik predlagal tudi, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče v skladu s 378. členom ZKP o seji obvestilo vse procesne udeležence. Vsi razen obdolženca, za katerega je njegov zagovornik povedal, da se seje ne bo udeležil, so na sejo tudi pristopili. Seja je bila tako opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v nenavzočnosti obdolženca.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da pritožba obdolženčevega zagovornika ni utemeljena.

4. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka je pritožnik uveljavljal z navedbami, da je sodišče, ki je verjelo izpovedbi priče B. B. spregledalo oz. ni ocenilo izpovedbe priče B. B. v preiskavi, na zaslišanju dne 19. 5. 2021, ko je izpovedal: „sedaj sem na terapiji od 1. 6. 2020 in droge več ne uživam.“ Glede na to, da se obdolžencu očita, da je tudi v obdobju, ko je bil na terapiji B. B. dvakrat tedensko prodajal heroin in kokain v različnih odmerkih, je navedeno po oceni pritožnika, v očitnem nasprotju z izpovedbo priče B. B..

5. Vendar s pritožbo ni mogoče soglašati, saj nima prav. Izpodbijana sodba namreč vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ustrezno so ocenjeni vsi relevantni dokazi, pravilno pa je ocenjena tudi izpovedba priče B. B. v delu, ki ga izpostavlja pritožba (točka 8 izpodbijane sodbe). V kolikor pa pritožnik ne soglaša z oceno prvostopnega sodišča, pa s tem ne uveljavlja v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. 6. V nadaljevanju pritožnik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi, ker se v izreku izpodbijane sodbe, v enem od izvršitvenih dejanj opisanih pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, konkretno za datum 12. 7. 2020 obdolžencu očita prodaja heroina, v obrazložitvi pa se glede tega izvršitvenega ravnanja navaja kokain. Čeprav je potrebno pritrditi pritožbi, ko navaja, da navedeno predstavlja nasprotje med obrazložitvijo in izrekom, pa ob dejstvu, da je več kot očitno, da gre za isto izvršitveno ravnanje 12. 7. 2020 v W. ulici ..., pri čemer je v obrazložitvi sodbe navedeno, da je šlo za prodajo oziroma nakup ¼ grama kokaina za 20,00 EUR, v izreku pa je navedeno (12. 7. 2020 ob 12.00 uri v W. ulici) prodaja 0,25 g, torej ¼ grama heroina za znesek prav tako 20,00 EUR, ko gre torej zgolj za napačno poimenovanje prepovedane droge, navedeno ne predstavlja odločilnega dejstva. Oboje, tako heroin kot kokain sta prepovedani drogi in zgolj napaka v zapisu oziroma v poimenovanju prepovedane droge (pri isti količini in isti vrednosti) ne prestavlja bistvene kršitve določb ZKP, kot to v pritožbi zatrjuje pritožnik. Kot odločilna dejstva se namreč štejejo le tista dejstva oziroma okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona.

7. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Dejansko stanje obravnavane zadeve je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor do obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe navedeno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče se tako v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne in ustrezne razloge prvostopne sodbe, in tako le še glede na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

8. Neutemeljena je pritožbena graja dokazne ocene prvostopnega sodišča izpovedbe priče B. B., ki bi naj na glavni obravnavi obdolženčevo prodajo droge prikazal kot skupno nabavo in uživanje prepovedanih drog več narkomanov, pri čemer naj obdolženec ne bi imel naloge prodajalca. V točki 8 izpodbijane sodbe je namreč prvostopno sodišče povzelo izpovedbo priče B. B., ki je tudi na glavni obravnavi podrobno opisal, kako je od obdolženca kupoval prepovedano drogo, pri čemer je posebej izpostavil, da je bil obdolženčeva redna stranka, saj je pri njem redno nabavljal drogo in od obdolženca nikoli ni dobil ničesar zastonj. Okoliščina, da se je priča skupaj z obdolžencem občasno tudi drogirala, pa tudi v ničemer ne spremeni dejstva, da je obdolženec priči prodajal drogo.

9. Pa tudi izpovedba priče B. B. v delu, ko je navajal: „sedaj sem na terapiji od 1. 6. 2020 in drog več ne uživam“, kar v pritožbi še posebej izpostavlja obdolženčev zagovornik, ne vzbuja nobenega dvoma v zaključke prvostopnega sodišča in povzeta izpovedba nikakor ne pomeni, da obdolženec v kritičnem času B. B. ni prodajal droge. Zaslišan na glavni obravnavi 31. 3. 2022 (list. št. 441) je namreč B. B. pojasnil, da je kljub začeti terapiji še vedno „malo bluzil“ in ni takoj prišel na čisto, kar pomeni, da je občasno še vedno jemal drogo. Ob navedenem pa se pritožbene trditve v smeri, da je sodišče spregledalo ta del B. B. izpovedbe, ki bi naj potrjevala, da B. B. od obdolženca ni kupoval drogo in da tudi sicer prvostopno sodišče ni pravilno ocenilo izpovedbo navedene priče, pokažejo kot neutemeljene.

10. Ob prepričljivih razlogih, navedenih v točkah 12 in 13, pa tudi ostalih izpodbijane sodbe, ko je prvostopno sodišče tehtno pojasnilo zakaj ni mogoče slediti na glavni obravnavi spremenjeni izpovedbi priče C. C., in ko je prvostopno sodišče tudi tehtno pojasnilo, zakaj ni mogoče verjeti C. C., da bi naj policisti njemu in ostalim pričam grozili (točka 12 izpodbijane sodbe), in ker ob že izpostavljenih izpovedbah prič, da je obdolženec prodajal drogo ter ob okoliščini, da je brezposelnemu obdolžencu, ki je prejemnik socialne pomoči bila zasežena droga tako ob pridržanju, kot tudi ob hišni preiskavi, ob načinu pakiranja le-te, ko je prvostopno sodišče tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj ni bilo verjeti Č. Č., da je bila vsa droga v stanovanju njena oziroma zakaj ni bilo verjeti obdolžencu, da je bila zasežena prepovedana droga za njegove lastne potrebe, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo vloženo zoper prvostopni krivdni izrek zavrniti kot neutemeljeno.

11. Odločbo o kazenski sankciji pritožnik graja z navedbami, da je prvostopno sodišče pri odmeri kazni v celoti sledilo predlogu tožilstva in je obdolžencu izrečena zaporna kazen, glede na celotno količino mamil, katerih prodajo bi naj izvršil, previsoka. Neutemeljeni pa so tudi zaključki prvostopnega sodišča, ki pri odmeri kazni obdolžencu ni našlo olajševalnih okoliščin. V primeru, če bi obdolženec resnično preprodajal mamila, kot mu je bilo to očitano, glede na to, da je obdolženec narkoman, torej ni klasičen „diler“, saj eventualni dobiček, ustvarjen s preprodajo mamil, porabi za zadovoljitev lastnih, nujnih potreb po mamilih. Navedena obdolženčeva stiska pa je po oceni pritožnika vsekakor tehtna olajševalna okoliščina, ki je prvostopno sodišče neutemeljeno ni upoštevalo pri odmeri kazni.

12. Preizkus odločbe o kazenski sankciji pa je pokazal, da je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije (49. člen KZ-1) in je ob upoštevanju obdolženčeve izjemno obsežne predkaznovanosti tudi za istovrstna kazniva dejanja, ko je več kot očitno, da nanj niti dosedaj izrečene kazenske sankcije niso toliko vplivale, da bi ga odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj, izreklo prej premilo, kot prestrogo kazensko sankcijo. Izreklo mu je namreč kazen le nekaj nad spodnjo mejo za to kaznivo dejanje zagrožene kazni, tako da obdolžencu na prvi stopnji izrečene kazni nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist, za kar se zavzema pritožba. Olajševalna okoliščina, ki jo v pritožbi izpostavlja zagovornik pa tudi nima takšne teže, da bi lahko kakorkoli vplivala na višino obdolžencu izrečene zaporne kazni.

13. Odločbo o odvzemu premoženjske koristi obdolžencu pritožba graja z navedbami, da izračun premoženjske koristi ni točen, saj je sodišče med drugim upoštevalo tudi prodajo mamil B. B. za obdobje, za katerega je B. B. navajal, da droge ni več užival oziroma je bil na odvajanju. Poleg tega je obdolženec prejemnik denarno socialne pomoči, ki je gotovo ne bi prejemal, če bi pri njem obstajala premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem v višini, kot je to navedeno v izpodbijani sodbi.

14. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo v delu, ko je odgovarjalo na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve, je obdolženec prepovedane droge B. B. prodajal tudi v časovnem obdobju, ki ga izpostavlja pritožnik, zato pritožbene trditve v tej smeri ne morejo biti uspešne. Pa tudi dejstvo, da je obdolženec prejemnik denarne socialne pomoči obdolženca več kot očitno ni odvračalo od preprodaje drog, kot je to sicer že opisano, zato tudi ta okoliščina ne more predstavljati razloga za spremembo odločbe o odvzemu premoženjske koristi obdolžencu. Ob prepričljivih razlogih, ki jih je v tej smeri (točka 22 izpodbijane sodbe) navedlo že prvostopno sodišče namreč ne more biti prav nobenega dvoma, da si je obdolženec z v izreku izpodbijane sodbe opisanimi ravnanji pridobil premoženjsko korist v navedeni višini.

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Iz istih razlogov, kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca, ki je tudi sicer brez premoženja in rednih sredstev za preživljanje in bo moral na prestajanje zaporne kazni, oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka.