Jedro

Neizvršitev pravnomočne sodne odločbe pomeni samovoljno ravnanje, pa čeprav ima upnik na podlagi izvršilnega naslova pravico predlagati prisilno izvršbo po zakonu o izvršbi in zavarovanju.

Po 3. odst. 83. čl. ZTPDR mora poslovodni organ pravnomočno sodno odločbo, izdano v postopku za varstvo pravic delavcev, izvršiti v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena, sicer stori s tem hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero se mu obligatorno izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki prepovedalo obremenitev ali odtujitev stanovanja v K., v neto izmeri 57,25 m/2, v 2. nadstropju stanovanjske hiše, na parc. št. 253/1 in 253/3 k.o. S., v zavarovanje denarne terjatve tožnika M.G. iz Sečovelj. Začasna odredba se dostavi v vednost RS-DURS Davčna uprava K., izpostava K., stopi pa v veljavo takoj in velja še 30 dni po pravnomočnosti odločitve v tem delovnem sporu.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP, ker v konkretnem primeru niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa pravilno ugotavlja, da tožnik z ničemer ne dokazuje obstoja pogojev po 2. odst. 270. člena ZIZ, vendar vseeno predlogu nekritično sledi s pojasnilom, da teh pogojev ni potrebno dokazovati, če tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpi le neznatno škodo. Vse navedbe tožnika glede subjektivnega ravnanja tožene stranke, s katerim naj bi otežila uveljavitev tožnikove terjatve so po mnenju pritožnika v celoti neosnovane. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep o izdaji začasne odredbe razveljavi ter predlog za njeno izdajo kot neutemeljen zavrne.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Po mnenju pritožnika so pogoji za izdajo začasne odredbe še bolj utemeljeni kot v letu 1994, ko je naslovno sodišče izdalo sklep o začasni odredbi s prepovedjo odtujitve predmetnega stanovanja, katerega je s sklepom Pdp 1685/94 z dne 28.7.1994 potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče. Zaradi neizvršitve pravnomočne sodne odločbe obstaja utemeljen sum, da je odgovorna oseba tožene stranke storila tudi kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev, zaradi česar je tožnik podal tudi že kazensko ovadbo. Samovoljno ravnanje tožene stranke je več kot očitno, saj kljub pravnomočni sodbi tožnika ne prizna niti osnovnih pravic iz socialnega zavarovanja, temveč vlaga sredstva v vodenje nesmiselnih postopkov.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči je v 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), saj sodišče lahko po uradni dolžnosti med postopkom ali na predlog izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Tožnik je v spornem primeru predlagal izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, ki se po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98) lahko izda, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, upnik pa ni dolžan dokazovati te nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da je izpolnjen prvi pogoj po 270. členu citiranega zakona in sicer, da je izkazana verjetnost terjatve, drugega kumulativno določenega pogoja po 270. členu pa po oceni prvostopenjskega sodišča ni potrebno ugotavljati, saj se je postavilo na stališče, da bo tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Zato nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ni potrebno izkazati.

Pritožbeno sodišče je pri presoji ali obstajajo zakoniti pogoji za izdajo začasne odredbe v konkretnem individualnem delovnem sporu izhajalo iz 19. člena ZDSS. Prvenstveno je potrebno ugotoviti ali obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe po citirani določbi zakona, torej ali je mogoče toženčevo ravnanje opredeliti kot samovoljo. Kot izhaja iz tožbenih navedb in kot tudi iz že prej pravnomočno končanega spora opr.št. Pd 583/94, z dne 23.5.1997 v zvezi s sodbo VDSS opr.št. Pdp 1211/97, z dne 29.10.1998, tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 11.11.1993 in mu še traja. Tožena stranka ni prostovoljno izvršila pravnomočne sodne odločbe, poleg tega pa je tožnik s predmetno tožbo uveljavljal tudi izpadlo plačo za čas od aprila 1997 do vključno novembra 1998, ko mu je bila vročena citirana pravnomočna sodna odločba. Dejstvo je, da ne gre v konkretnem sporu zgolj za verjetnost terjatve, za katero tožnik zahteva zavarovanje svoje denarne terjatve, ampak gre že za pravnomočno priznano oz. v tem konkretnem primeru terjatev, ki mu posledično sledi iz pravnomočno razsojene zadeve, saj je s sodbo pravnomočno ugotovljeno, da je tožnik upravičen do mesečne neto plače v višini 130.000,00 SIT.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je v ravnanju tožene stranke podana samovolja, zato so tudi podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Za samovoljo gre namreč tedaj, če si nekdo sam vzame pravico, za katero misli, da mu gre oz., če gre za očitno protipravno in nezakonito ravnanje oz., če gre za grobo kršitev predpisov, ni pa že vsaka nezakonita odločitev tudi že samovolja. Neizvršitev pravnomočne sodne odločbe, iz katere pravzaprav izhaja tudi utemeljenost zahtevka v tem individualnem delovnem sporu, v katerem tožnik ponovno predlaga izdajo začasne odredbe, pomeni samovoljno ravnanje, pa čeprav ima upnik na podlagi izvršilnega naslova pravico predlagati prisilno izvršbo po zakonu o izvršbi in zavarovanju. Po še veljavnem 3. odst. 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije mora poslovodni organ pravnomočno sodno odločbo, izdano v postopku za varstvo pravic delavcev izvršiti v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena. Če poslovodni organ ali pooblaščeni delavec ne izvrši sodne odločbe v tem roku, stori po 4. odst. 83. člena ZTPDR s tem hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se mu izreče (obligatorno) najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. S tem je zakonodajalec zaostril odgovornost za izvršitev pravnomočnih sodnih odločb, saj je celo določil storitev hujše kršitve delovne obveznosti, ki je določena že po samem zakonu, zato je ni potrebno še posebej opredeljevati v splošnem aktu oz. kolektivni pogodbi, v smislu 3. odst. 58. člena ZTPDR. Glede na navedeno strožjo določeno odgovornost za izvrševanje pravnomočnih sodnih odločb izdanih v postopku varstva pravic, pritožbeno sodišče zaključuje, da je potrebno ravnanje tožene stranke opredeliti kot samovoljo, zato je tudi v spornem primeru podana pravna podlaga za izdajo začasne odredbe. Poleg tega pa tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da bo tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo, zato ni potrebno verjetno izkazati nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena oz. precej otežena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.