Jedro

Tožeča stranka ima zakonsko pravico, katere sodno varstvo ureja tretji odstavek 34. člena ZVOP-1. Sodno varstvo je zagotovljeno v upravnem sporu, v katerem pa na prvi stopnji odloča upravno sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi (I. točka izreka sklepa) ter pojasnilo, da se bo po pravnomočnosti tega sklepa (tj. sklepa iz I. točke izreka) zadeva odstopila Upravnemu sodišču Republike Slovenije kot stvarno pristojnemu sodišču za nadaljnji postopek (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper citirani sklep je iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožbo vložila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Toženi stranki naj naloži povrnitev stroškov postopka, vključno s stroški postopka z rednim pravnim sredstvom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 8-dnevnega roka po dnevu izdaje odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila, pod izvršbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v obrazložitvi sklepa z dne 21. 12. 2016, je predmet zahtevka v tem sporu posredovanje identifikacijskih podatkov prejemnikov nakazil (tj. neznanih tretjih oseb), v korist katerih je dolžnica A. M. V. po navedbah tožnice pred svojo smrtjo neodplačno razpolagala s svojim premoženjem. Zahtevek tožnica temelji na trditvah, (1) da ima zoper pokojno dolžnico pravnomočen in izvršljiv sklep Okrajnega sodišča v Brežicah (In 44/2014 z dne 19. 12. 2014), s katerim je le-to ugodilo predlogu tožeče stranke, dovolilo nasprotno izvršbo ter dolžnici naložilo, da mora plačati 227.217,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (2) da je neposredno pred izdajo sklepa o nasprotni izvršbi dolžnica denarna sredstva, s katerimi je razpolagala in ki bi zadostovala za poplačilo terjatev tožeče stranke, prenakazala na račun neznane tretje osebe ter (3) da je dolžnica 26. 3. 2015 preminila in za sabo pustila skromno zapuščino, ki pa zaradi predhodnih razpolaganj niti v manjšem delu ne zadošča za poplačilo pravnomočno priznane terjatve tožeče stranke. Prav tako trdi, da je na podlagi 4. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju1 (v nadaljevanju ZIZ) od tožene stranke večkrat poskušala pridobiti identifikacijske podatke (teh neznanih) tretjih oseb2 in da ji je tožena stranka vse prošnje zavrnila. Zahtevane podatke pa tožnica rabi, in sicer zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po 255. členu Obligacijskega zakonika3 (v nadaljevanju OZ).

5. Sodišče prve stopnje je tožbo dne 4. 7. 2016 zavrglo. Tak sklep je pritožbeno sodišče (po pritožbi tožeče stranke) razveljavilo in zadevo prvostopenjskemu sodišču vrnilo v nov postopek. Presodilo je namreč, da pogoji za zavrženje tožbe (ob ugotovitvah sodišča prve stopnje) v obravnavanem primeru niso podani.

6. V novem postopku se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno (izpodbijani sklep). Pojasnilo je, da med strankama ne obstoji nobeno civilnopravno razmerje, na podlagi katerega bi tožeča stranka lahko zahtevala posredovanje teh podatkov, da tožeča stranka v bistvu uveljavlja sodno varstvo pravice iz šestega odstavka 4. člena ZIZ in da niti ZIZ niti Zakon o bančništvu4 (v nadaljevanju ZBan-2) ne določata varstva te pravice za primer, ko stranka, ki na temelju šestega odstavka 4. člena ZIZ od upravljavca (v tem primeru banke) zahteva podatke, pa jih ne dobi. Poleg tega pa je v nadaljevanju kot ključno izpostavilo, da so podatki, ki jih zahteva tožeča stranka, osebni podatki - tj. podatki o osebah, s katerimi je dolžnica sklepala pravne posle pred svojo smrtjo, da dolžnost posredovanja osebnih podatkov določa Zakon o varstvu osebnih podatkov5 (v nadaljevanju ZVOP-1) in da ta smiselno ureja tudi sodno varstvo za primer, ko upravljavec teh podatkov ne da.

7. Pritožnica razloge prvostopenjskega sodišča graja. Uvodoma z očitkom, da je zmotno stališče, da pravdni stranki nista v nobenem civilnopravnem razmerju, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Enako kot sodišče prve stopnje je namreč prepričano, da pravdni stranki nista v civilnopravnem razmerju, na podlagi katerega bi tožeča stranka lahko zahtevala posredovanje spornih osebnih podatkov, oziroma da v obravnavanem primeru ne gre za civilnopravni spor, kot ga pojmuje 1. člen ZPP. Civilnopravni spori so namreč tisti spori, ki izvirajo iz civilnopravnih razmerij, v katera vstopajo stranke prostovoljno oziroma ki nastajajo na ravni prirejenosti in enakopravnosti subjektov (kar pomeni, da ena stranka ne nastopa nasproti drugi avtoritarno, torej z dispozicijo oblastnega delovanja oziroma v funkciji izvrševanja oblasti),6 in v obravnavanem primeru je jasno, da v takšno razmerje prirejenosti, ki bi tožnici dajalo upravičenje zahtevati omenjene podatke, pravdni stranki nista vstopili. Zgolj dejstvo, da gre za spor med dvema pravnima osebama, pa tudi ni dovolj za sklep, da gre za spor, za katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti. S trditvami iz 1.3 točke pritožbe tožeča stranka skladno z obrazloženim torej ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožeča stranka v tem postopku išče sodno varstvo pravice, ki ji jo daje šesti odstavek 4. člena ZIZ7 in se soočilo z vprašanjem, ali je le-to v primeru, ko upravljavec odkloni posredovanje zahtevanih podatkov, zagotovljeno.

8. Pri tem pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo je, da ta pravica nima pravnega varstva niti v ZIZ niti v ZBan-2 (npr. da lahko v primeru, ko upravljavec podatkov odkloni njihovo posredovanje, upnik vloži zoper upravljavca podatkov tožbo v pravdnem postopku in z njo od upravljavca zahteva želene podatke) in temu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Povsem strinja pa se tudi z nadaljnjo ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je za obravnavano zadevo ključno, da tožeča stranka od tožene zahteva razkritje osebnih podatkov o pogodbenih strankah oziroma vsebini pravnih poslov (na podlagi katerih naj bi po navedbah tožnice dolžnica A. M. V. pred svojo smrtjo neodplačno razpolagala s svojim premoženjem v korist neznanih tretjih oseb) in da je zato glede oblike sodnega varstva potrebno uporabiti določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov8 (v nadaljevanju ZVOP-1). Po presoji pritožbenega sodišča je bistveno, da tožena stranka zavrača razkritje podatkov zaradi varstva osebnih podatkov.

9. Posredovanje osebnih podatkov ZVOP-1 ureja v svojem 22. členu, in sicer na način, da mora upravljavec osebnih podatkov proti plačilu stroškov posredovanja, če zakon ne določa drugače, posredovati osebne podatke uporabnikom osebnih podatkov. Nobenega dvoma ni, da je v obravnavanem primeru tožena stranka upravljavka in tožeča stranka uporabnica osebnih podatkov. Slednja je namreč (glede na 8. točko 6. člena ZVOP-1) katerakoli oseba, ki se ji posredujejo ali razkrivajo osebni podatki, kar pa posledično pomeni, da je tudi pri vprašanju dopustnosti in zakonitosti posredovanja osebnih podatkov uporabnikom osebnih podatkov treba upoštevati splošne določbe o pravnih podlagah za obdelavo osebnih podatkov iz 8., 9. in 10. člena ZVOP-1. Dejansko je torej posredovanje osebnih podatkov uporabnikom osebnih podatkov dopustno samo v naslednjih primerih: (1) če obstaja za posredovanje osebnih podatkov izrecna podlaga v zakonu; (2) če je za posredovanje osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika, pri čemer je treba upoštevati, da zakon za posamezne primere lahko določa, da se osebni podatki lahko posredujejo uporabnikom osebnih podatkov samo na podlagi pisne privolitve posameznika; (3) če je posredovanje osebnih podatkov potrebno zaradi izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, kot jih določata 9. in 10. člen ZVOP-1.9

10. To pa pomeni, da pritožbeno razlogovanje, ki po smislu meri na očitek prvostopenjskemu sodišču, da 22. člen ZVOP-1 ne obsega pravice iz šestega odstavka 4. člena ZIZ, ni utemeljeno. ZVOP-1 po presoji pritožbenega sodišča obsega vse dolžnosti (oziroma pravice do) posredovanja podatkov, ki so urejene z drugimi zakoni. In obratno - brez ustrezne pravne podlage posredovanja osebnih podatkov ni mogoče zahtevati. Ko se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sklicevalo na omenjeno določbo, je torej ravnalo povsem pravilno.

11. Je pa pri nadaljnjem vprašanju, ali se ta pravica (torej pravica zahtevati posredovanje podatkov) lahko sodno uveljavi, naletelo na pravno praznino. Za rešitev nastale dileme si je zato pomagalo s sodno prakso, in sicer z odločbo Upravnega sodišča RS I U 284/2010 z dne 16. 2. 2011, v kateri je le-to zapisalo, (da je tožnikovo sklicevanje na tretji odstavek 23. člena ZVOP-1 utemeljeno oziroma) da tožniku kot "katerikoli drugi osebi" pripada pravica, da od upravljavca osebnih podatkov zahteva posredovanje osebnih podatkov od nekega posameznika, če jih vlagatelj zahteve namerava uporabljati za statistično ali znanstveno raziskovalne namene in če umrli posameznik ni pisno prepovedal posredovanja teh podatkov. Po stališču upravnega sodišča gre namreč za zakonsko pravico, ki jo določa ZVOP-1 in za sodno varstvo tudi te pravice, čeprav ne gre za pravico posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Velja torej določilo 34. člena ZVOP-1, po katerem je za odločanje pristojno upravno sodišče. 12. Da je v obravnavanem primeru, ko banka ni ugodila tožničini zahtevi za posredovanje podatkov po šestem odstavku 4. člena ZIZ, na podlagi katerih bi lahko vložila tožbo po določbi 255. člena OZ, zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, pa je po presoji pritožbenega sodišča mogoče sklepati tudi na podlagi odločbe Upravnega sodišča RS III U 69/2016 z dne 6. 5. 2016. Ne glede na to, da ni šlo za posameznika (tj. določeno ali določljivo fizično osebo, na katero se nanaša osebni podatek; 2. točka 6. člena ZVOP-1), temveč za dediča, ki je od banke zahteval posredovanje podatkov o razlogih za zaprtje pokojnikovega računa in prometu na tem računu, je bilo namreč temu priznano varstvo po tretjem odstavku 34. člena ZVOP-1. 13. Ker gre v obravnavanem primeru za povsem primerljivo situacijo10, je razlogom sodišča prve stopnje torej v celoti pritrditi. Tožeča stranka ima zakonsko pravico, katere sodno varstvo ureja tretji odstavek 34. člena ZVOP-1. Sodno varstvo je zagotovljeno v upravnem sporu, v katerem pa na prvi stopnji odloča upravno sodišče. 14. Ob vsem navedenem se torej izkaže, da nobeden od izrecno uveljavljanih očitkov pritožnice ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ne gre za civilnopravni spor, s tem, ko se je izreklo za stvarno nepristojno, pa tožeči stranki tudi ni odreklo sodnega varstva (na kar namiguje pritožnica). Ravno nasprotno. Prepričano je očitno bilo, da je tožeči stranki v takšnih primerih sodno varstvo potrebno zagotoviti ter ob sklepanju po podobnosti in sklicevanjem na sodno prakso presodilo, da ima to podlago v tretjem odstavku 34. člena ZVOP-1. Ker se pritožbeno sodišče z navedenim strinja in ker po njegovih ugotovitvah prvostopenjsko sodišče tudi ni storilo druge kršitve, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je slednje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 121/07, 45/08 - ZArbit, 37/08 - ZST-1, 28/09, 51/10, 26/11, 14/12, 17/13 - odl. US, 45/14 - odl. US, 58/14 - odl. US, 53/14, 50/15, 54/15 in 76/15 - odl. US. 2 19. točka prvega odstavka 4. člena v povezavi s prvim odstavkom 16a. člena ZIZ. 3 Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo in 64/16 - odl. US. 4 Uradni list RS, št. 25/15, 44/16 - ZRPPB in 77/16 - ZCKR. 5 Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo. 6 Tako npr. II Cp 518/2001. 7 Upravljavec podatkov ali zbirk podatkov (v tem primeru banka) je dolžan upniku, ki izkaže pravni interes, na njegovo zahtevo, ne glede na državljanstvo oziroma državo, ki ji upnik pripada, posredovati podatke iz 1. do 16. točke ter 18. in 19. točke prvega odstavka tega člena. Upnik izkaže pravni interes z listino, ki je izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče po tem zakonu predlagati izvršbo. Pri zahtevi upnika in posredovanju podatkov velja omejitev iz tretjega odstavka tega člena. 8 Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo. 9 N. Pirc Musar v: Zakon o varstvu osebnih podatkov s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 183. 10 Tožeča stranka, ki je pravna oseba, zahteva od banke posredovanje osebnih podatkov o osebah, v korist katerih je zatrjevano razpolagala umrla dolžnica A. M. V.