Jedro

Drugostopenjski organ je dovolj podrobno pojasnil, da je zadevno vračilo v davčnem knjigovodstvu evidentirano, ampak ker tožnica ni imela poravnanih starejših obveznosti, so se z omenjenim vračilom pokrivale te obveznosti, pri čemer je drugostopenjski organ zelo natančno specificiral obveznosti, ki so bile poplačane s tem zneskom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom sklenil, da se tožnici opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki skupaj z glavnico, zamudnimi obrestmi in stroški sklepa znaša 4.796,68 EUR. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnica na računu pri A. d.d. V obrazložitvi odločbe navaja, da iz knjigovodskih evidenc izhaja, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa, zato je prvostopenjski organ v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Davčna izvršba se po prvem odstavku 145. člena ZDavP-2 izvede na podlagi izvršilnega naslova. Podlaga za odmero zamudnih obresti sta prvi odstavek 96. člena ZDavP-2 ter Sklep o spremembi obrestne mere zamudnih obresti za davke, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku. Pri obračunu stroškov davčne izvršbe se prvostopenjski organ sklicuje na 152. člen ZDavP-2. Tožnica se je zoper prvostopenjski sklep pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je iz 4. točke izreka sklepa razvidno, za katere obveznosti se tožnico terja, navedeni so izvršilni naslovi ter datumi izvršljivosti kot tudi zneski davka in zamudnih obresti. V zvezi s pritožbeno navedbo, da davčni organ ni vrnil zneska dohodnine, določenega v odločbi št. DT 02-26075-1 z dne 31. 5. 2012, pa pritožnici pojasnjuje, da je zadevno vračilo v davčnem knjigovodstvu evidentirano, ampak ker tožnica ni imela poravnanih starejših zapadlih obveznosti, so se z omenjenim vračilom pokrivale starejše zapadle obveznosti, pri čemer drugostopenjski organ natančno pojasnjuje, katere obveznosti so se s tem pokrile. O tem je bil tožnici tudi poslan dopis „Obvestilo o izvršenih pobotih in spremembah na kontih“.

Tožnica v tožbi in njeni dopolnitvi povzema vsebino prvostopenjskega sklepa in drugostopenjske odločbe, pri čemer navaja, da izvršilni naslov pod zaporedno št. 26 v izpodbijanem sklepu ne obstoji, saj Davčni urad Koper ni vrnil omenjenega zneska za plačilo drugih davkov, katerim je potekel rok za plačilo. Nadalje navaja, da v izreku pri znesku stroškov izvršilnega postopka 25,00 EUR ni naveden datum izvršljivosti. Drugostopenjski organ ni pojasnil, zakaj se pod točko 26 izreka izpodbijanega sklepa znesek v višini 1.046,25 EUR šteje kot dolg. Po tožničinem mnenju dolg pod zaporedno št. 26 izreka ne obstaja. Razen tega je izvršba dovoljena za izterjavo glavnice in obresti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2013 do dneva plačila in je dovoljena tudi izterjava zakonskih zamudnih obresti od zamudnih obresti, za kar pa ni podlage. V dopolnitvi tožbe tožnica prilaga odločbo Ministrstva za finance št. DT 499-29-429/2014 z dne 12. 8. 2014, kjer je pritožbeni organ ugodil pritožbi zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper ter sklep odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. V priloženi odločbi Ministrstva za finance z dne 12. 8. 2014 je vsebovan tudi sklep, ki je predmet te tožbe, zato je posledično tudi ta sklep nepravilen zaradi nepravilnosti, ki so bile ugotovljene. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in izvršbo ustavi, z navedbo stroškov (plačilo sodne takse po pozivu sodišča) pa smiselno predlaga povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz izpodbijane upravne odločbe ter dodaja, da se obveznost, navedena v tabeli izvršilnih naslovov pod točko 26, terja na podlagi odločbe o odmeri akontacije dohodnine z dne 19. 4. 2012. Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da so navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo nekonkretizirane in pavšalne, zato jih naj sodišče ne upošteva.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Izčrpni in pravilni so tudi razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljita pristojna organa in jih zato sodišče ne ponavlja, temveč se nanje v skladu z 71. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

Sodišče na podlagi tožbenih navedb ugotavlja, da je med strankama sporno to, zakaj se v izpodbijanem sklepu kot izvršilni naslov navaja tudi odločba o odmeri akontacije dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem z dne 19. 4. 2012, saj tožnica meni, da bi morala biti obveznost pobotana na podlagi odločbe o dohodnini za leto 2011 št. DT 02 26075-1 z dne 31. 5. 2012, v kateri je navedeno, da plačana akontacija dohodnine presega odmerjeno dohodnino za 1.046,25 EUR in da se navedena razlika zavezanki vrne. Sodišče meni, da je drugostopenjski organ dovolj podrobno pojasnil, da je zadevno vračilo v davčnem knjigovodstvu evidentirano, ampak ker tožnica ni imela poravnanih starejših obveznosti so se z omenjenim vračilom pokrivale te obveznosti, pri čemer je drugostopenjski organ zelo natančno specificiral obveznosti, ki so bile poplačane s tem zneskom. Nadalje sodišče pojasnjuje, da iz izreka sklepa ne izhaja, da bi bila dovoljena izterjava zakonskih zamudnih obresti od zamudnih obresti, ampak se banki ali hranilnici zgolj nalaga dolžnost obračunati zamudne obresti od označenih glavnic v tabeli (zadnji odstavek na prvi stranki sklepa). Glede očitka, da v tabeli ni naveden datum izvršljivosti stroškov izpodbijanega sklepa, pa je po mnenju sodišča smiselno, da v tabeli ta datum ni naveden, saj je datum izvršljivosti tega zneska enak datumu izdaje odločbe. S strani tožnice naknadno predložena odločba Ministrstva za finance z dne 12. 8.2014 nima povezave z obravnavano zadevo, saj se v njej izpodbijani sklep ne omenja, zato se sodišče ne more strinjati z navedeno tožbeno navedbo. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka: Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.