Jedro

Res je sicer, da sodišče v zvezi z ugotavljanjem ogrožanja varnosti ljudi zaradi ponovitvene nevarnosti izvršitve kaznivega dejanja nikjer ne ugotavlja, da bi bil ravno obdolženi tisti, ki bi odvzel ali uničil osebne dokumente ilegalcev ali pa bil on tisti, ki bi jih pustil v slabih vremenskih razmerah ali slabo poskrbel za preskrbo s prehrano, vendar pa je potrebno upoštevati, da se obdolžencem očita, da so dejanje storili kot člani združbe, pri čemer naj bi imel vsak izmed njih vnaprej določeno vlogo. Pri takšnem vnaprej organiziranem naklepnem ravnanju se namreč zavest in volja sostorilca nanaša na celotno kriminalno dejavnost, torej na njegov prispevek skupaj s prispevkom vseh ostalih.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. F.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče RS je s sklepom navedenim v uvodu, podaljšalo pripor obdolženim F.K., S.A., G.M., Č.N., B.Z., F.Z., F.P., B.M., D.V., D.T. in J.H. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), obdolženim L.D. in S.Š. ter N.S. pa iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, vsem za dva meseca to je do 18.11.2003 do 6.00 ure.

Dne 22.9.2003 je zoper navedeno sodbo vložil zagovornik obdolženca odvetnik B.G. zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. točka 370. člena ZKP) in kršitve 20. člena Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Uveljavljene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku namreč niso podane, saj ima izpodbijani sklep vse razloge glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V izpodbijani sodni odločbi je po mnenju zagovornika sodišče utemeljevalo priporni razlog ponovitvene nevarnosti le s težo in nevarnostjo očitanih kaznivih dejanj, s čimer naj bi kršilo določbo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja niti en sam konkreten primer, ko bi bilo ogroženo zdravje katerega izmed pribežnikov, prav tako pa obdolženemu K. tudi ni dokazano, da bi on odvzel ali uničil kateremu izmed pribežnikov osebni dokument ali ga slabo preskrbel s hrano.

Ti očitki niso utemeljeni. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora ugotovilo tako subjektivne kot objektivne okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan tudi na strani obdolženega K. Kot subjektivno okoliščino je tako upoštevalo vlogo, ki naj bi jo imel pri obravnavani kriminalni dejavnosti obdolženi K. (neposredno naj bi bil udeležen kar pri 23 posameznih dejanjih, zaobseženih sicer v konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja, prav tako pa naj bi glede na način sodelovanja v organizaciji ilegalnih prehodov bil njegov prispevek odločilen). Motiv za storitev očitanih mu kaznivih dejanj pa naj bi bil izključno koristoljubnost. Od objektivnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi, pa je vsekakor potrebno izpostaviti, da naj bi šlo za dobro organizirano kriminalno dejvnost (tako glede na čas, kakor tudi glede na število čez mejo spravljenih prebežnikov), ki je vse bolj dobivala naravo tovrstnega trajnega delovanja. Navedeno pa so vsekakor okoliščine, ki opravičujejo odreditev oziroma podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Pri presoji, ali bi bila z morebitno ponovitvijo kaznivih dejanj lahko ogrožena varnost ljudi oziroma zdravje, pa je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu utemeljeno zaključilo, da je v konkretnem primeru varnost ljudi - prebežnikov ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo svobodo. Res je sicer, da sodišče nikjer ne ugotavlja, da bi bil ravno obdolženi F.K. tisti, ki bi odvzel ali uničil osebne dokumente ilegalcev ali pa bil on tisti, ki bi jih pustil v slabih vremenskih razmerah ali slabo poskrbel za preskrbo s prehrano, vendar pa je potrebno upoštevati, da se obdolžencem očita, da so dejanje storili kot člani združbe, pri čemer naj bi imel vsak izmed njih vnaprej določeno vlogo. Pri takšni vnaprej organiziranem naklepnem ravnanju se namreč zavest in volja sostorilca nanaša na celotno kriminalno dejavnost, torej na njegov prispevek skupaj s prispevkom vseh ostalih. Puščanje prebežnikov v slabih vremenskih razmerah, in uničevanje osebnih dokumentov pa so okoliščine, ki so razvidne iz podatkov v spisu, iz njih pa sledi, da je bilo njihovo zdravje neposredno ogroženo. Glede na to, da je torej podana sorazmernost med nevarnostjo za zdravje ljudi in omejitvijo, ki jo predstavlja obdolženčev pripor, ni podana očitana kršitev določbe 20. člena Ustave RS.

Ker je torej Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.