Jedro

Blago, ki nosi znamko tretjega, ki k temu ni dal soglasja in je po kvaliteti in obliki blaga/embalaže identično, predstavlja ponaredek v smislu točke (a) 1. odstavka 2. člena Uredbe št. 1383/2003. Ker z uporabo enake znamke na enakem blagu v gospodarskem prometu (v konkretnem primeru pri uvozu blaga) njen imetnik ni soglašal, je podana kršitev zavarovane znamke tako po točki (a) 1. odstavka 47. člena ZIL-1 kot tudi po točki (a) 1. odstavka 9. člena Uredbe št. 40/94 s spremembami.

Med pravicami, ki jih znamka zagotavlja, je tudi pravica prepovedi uvoza blaga, ki nosi določeno znamko na teritorij, na katerem pravica obstaja brez soglasja njenega imetnika. Vzporedni uvoz blaga brez (izrecnega) soglasja imetnika znamke, je kršitev pravic iz znamke.

Dokazno breme, da je tožena stranka imela soglasje tožeče stranke, da zadržano/sporno blago uvozi na notranji trg Skupnosti pod znamko/znamkami „HEAD & SHOULDERS“, je bilo na toženi stranki, saj gre za dejstvo, ki ga je zatrjevala tožena stranka in gre v njen prid.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrže. II. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in

III. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „II. tožena stranka je dolžna na svoje stroške in pod carinskim nadzorom uničiti 55.200 kosov šamponov „HEAD & SHOULDERS“, v skupni teži 26.000,00 kg, zadržanih z odločbo Carinskega urada Koper št. 4243-2/2011-67 z dne 10. 08. 2011, v roku 15 dni pod izvršbo;

III. tožena stranka je dolžna poravnati vse stroške skladiščenja in manipulacije z 55.200 kosi šamponov „HEAD & SHOULDERS“, v skupni teži 26.000,00 kg, zadržanih z odločbo Carinskega urada Koper št. 4243-2/2011-67 z dne 10. 08. 2011, nastale od dne zadržanja blaga do uničenja, v roku 15 dni pod izvršbo;“ zavrne.

III.V preostalem delu se pritožba zoper sodbo zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (I., IV. in V. točka izreka) potrdi.

IV. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je med postopkom z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke, da tožeči stranki naloži plačilo tožniške varščine za pravdne stroške v skupni višini 10.104,60 EUR. V pravnem pouku je zapisalo, da skladno z zadnjim odstavkom 270. člena ZPP zoper to odločbo ni pritožbe in nadaljevalo postopek z obravnavanjem glavne stvari.

2. Tožena stranka je zoper navedeni sklep pravočasno vložila pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi tožene stranke po naložitvi plačila tožniške varščine v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju postopka meritorno odločilo in s sodbo:

I. ugotovilo, da je 55.200 kosov šamponov „HEAD & SHOULDERS“, v skupni teži 26.000,00 kg, zadržanih z odločbo Carinskega urada Koper št. 4243-2/2011-67 z dne 10. 08. 2011, ponarejeno blago v smislu a) točke prvega odstavka 2. člena Uredbe Sveta (ES) 1383/2003 z dne 22. 06. 2003 in posledično krši znamke tožeče stranke – nacionalni znamki št. 6880415 in št. 200071283 ter znamke Skupnosti (CTM) št. 006775829, št. 005638804, št. 005636501, št. 005602008, št. 002007425, št. 001798321 in št. 000230706 „HEAD & SHOULDERS“;

II. odločilo, da je tožena stranka dolžna na svoje stroške in pod carinskim nadzorom uničiti 55.200 kosov šamponov „HEAD & SHOULDERS“, v skupni teži 26.000,00 kg, zadržanih z odločbo Carinskega urada Koper št. 4243-2/2011-67 z dne 10. 08. 2011, v roku 15 dni pod izvršbo;

III. odločilo, da je tožena stranka dolžna poravnati vse stroške skladiščenja in manipulacije z 55.200 kosi šamponov „HEAD & SHOULDERS“, v skupni teži 26.000,00 kg, zadržanih z odločbo Carinskega urada Koper št. 4243-2/2011-67 z dne 10. 08. 2011, nastale od dne zadržanja blaga do uničenja, v roku 15 dni pod izvršbo;

IV. toženi stranki prepovedalo bodoča kršitvena ravnanja, in sicer vsakršen promet, vključno z izdelavo, uvozom, pretovarjanjem, prevozom, tranzitiranjem, skladiščenjem, ponujanjem, oglaševanjem in prodajo na trgu mila, parfumerijskih izdelkov, eteričnih olj, kozmetičnih sredstev, losionov za lase, pripravkov za čiščenje, nego in olepšavo kože, lasišča in las, etiket ali embalaže izdelkov, ki so označeni z znakom „HEAD & SHOULDERS“ ali grafizmi, zaščitenimi z nacionalnima znamkama št. 6880415 in št. 200071283 ter znamkami Skupnosti (CTM) št. 006775829, št. 005638804, št. 005636501, št. 005602008, št. 002007425, št. 001798321 in št. 000230706 „HEAD & SHOULDERS“, ter kakršnakoli druga uporaba omenjenih registriranih znamk v gospodarskem prometu, ki ni odobrena s strani tožeče stranke, pod izvršbo; V. sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 8.859,76 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je zoper sklep in sodbo pravočasno vložila pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Priglasila je stroške pritožbe.

5. Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba zoper sklep ni dovoljena. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena.

7. Zaradi smotrnosti obrazložitve je pritožbeno sodišče najprej podalo razloge k odločitvi o pritožbi zoper sodbo ter v nadaljevanju še razloge k zavrženju pritožbe zoper sklep.

O pritožbi zoper sodbo:

8. Carinski urad Koper je z odločbo št. 4243-2/2011-67 z dne 10. 08 2011 začasno zadržal 55.200 kosov šamponov, označenih z znamko „HEAD & SHOULDERS“ v embalaži, zaradi suma, da gre za ponarejeno blago. Ker je tožena stranka (imetnik spornega blaga, deklarant) v carinskem postopku nasprotovala poenostavljenemu postopku uničenja spornega blaga, je tožeča stranka vložila tožbo, s katero zahteva (1) ugotovitev kršitve pravic nacionalnih in znamk Skupnosti, katerih imetnica je; (2) uničenje spornega blaga; (3) plačilo stroškov skladiščenja in manipulacije s spornim blagom za čas zadržanja do uničenja ter (4) prepoved bodočih kršitvenih ravnanj. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v celoti sledilo tožeči stranki in tožbenim zahtevkom ugodilo.

9. Tožena stranka s pritožbo nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ker je po njenem mnenju dokazno breme, da je sporno blago ponarejeno, na tožeči stranki in ne na toženi stranki, sodišče prve stopnje pa tudi ni postavilo izvedenca ustrezne stroke, ki ga je tožena stranka predlagala v oporo svojim trditvam, da sporno blago ni ponarejeno.

10. Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Ur. l. RS, št. 25/2004 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju: ZICPES) v 1. odstavku 71. člena določa, da se pod pogoji, določenimi v tem členu, lahko začasno zadržano blago, glede katerega obstaja sum, da krši pravice intelektualne lastnine, na zahtevo imetnika pravice in na njegove stroške uniči pod carinskim nadzorom, ne da bi se pred tem v sodnem postopku ugotavljalo, ali blago krši pravice intelektualne lastnine. Če pa deklarant, lastnik blaga oziroma oseba, ki razpolaga z blagom, poda izjavo, da zadevno blago ne krši pravic intelektualne lastnine oziroma nasprotuje uničenju blaga, carinski organi blaga ne odstopijo v uničenje pod carinskim nadzorom. Imetnik pravice lahko vloži tožbo v skladu s 13. členom Uredbe o varstvu pravic intelektualne lastnine in o tem v roku iz drugega odstavka tega člena obvesti zadevni carinski organ, sicer se blago prepusti v izbrano carinsko dovoljeno rabo ali uporabo (6. odstavek 71. člena ZICPES).

11. Uredba Sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice (v nadaljevanju: Uredba št. 1383/2003) v 13. členu napotuje na postopek, v katerem naj bi bilo ugotovljeno, ali je pravica intelektualne lastnine kršena po nacionalnem pravu. Ker tožeča stranka trdi in ji tožena stranka v tem delu ne nasprotuje, da je imetnica nacionalnih znamk št. 6880415 ter št. 200071283 ter CTM znamk (znamk Skupnosti) št. 006775829, št. 005638804, št. 005636501, št. 005602008, št. 002007425, št. 001798321 in št. 00230706, je sodišče pri ugotavljanju obstoja kršitve teh znamk vezano na določbe Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1) in Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti, kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 422/2004 z dne 19. februarja 2004 o spremembah Uredbe (ES) št. 40/94 o blagovni znamki Skupnosti (v nadaljevanju: Uredba št. 40/94 s spremembami).

12. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je imetnica družine znamk „HEAD & SHOULDERS“, ki pokrivajo izdelke iz razreda 03 mednarodne klasifikacije blaga in storitev, med drugim kozmetična sredstva, losione za lase, pripravke za čiščenje, nego in olepšavo kože, lasišča in las. Njene znamke pokrivajo in ščitijo značilno kombinacijo besed „HEAD & SHOULDERS“ v običajnem zapisu v tiskanih črkah ali v stilizirani obliki. Znamke Skupnosti pa ščitijo značilno obliko embalaže in izvirne grafične elemente, ki se nahajajo na embalaži originalnih izdelkov. Zadevne znamke zaradi dolgotrajne in močne prisotnosti na slovenskem trgu uživajo visok ugled med potrošniki. Sporno zadržano blago, katerega imetnik je tožena stranka in katerega končna destinacija je Avstrija, ki je del trga Evropske Unije (55.200 kosov šamponov označenih z znamko „HEAD & SHOULDERS“), je v embalaži, ki v celoti posnema embalažo originalnih izdelkov tožeče stranke „HEAD & SHOULDERS“, razen da embalaža zadržanega blaga odstopa od embalaže originalnega blaga, po barvi in sicer modra barva ni iste nianse kot barva na originalnih izdelkih, napis „clean and revitalised“ pa ni zapisan z odebeljenimi črkami, kot na originalni embalaži. Tožeča stranka je trdila da zaseženega blaga ni izdelala in sporni izdelki niso bili izdelani z njenim soglasjem.

13. Tožena stranka se je tožbenih očitkov branila z navedbami, da zadržano/sporno blago ni ponarejeno, ker je bilo proizvedeno, označeno s sporno blagovno znamko in dano v promet s strani tožeče stranke oziroma z njo povezanih družb oziroma s soglasjem tožeče stranke (točka 2 odgovora na tožbo, list. št. 28). Trditvam tožeče stranke o tem, da zadržano blago v celoti posnema originalne izdelke tožeče stranke in je končna destinacija blaga Avstrija, pa tožena stranka ni ugovarjala.

14. Uredba št. 1383/2003 v 2. členu v točki (a) prvega odstavka določa, da „ponarejeno blago“ po tej uredbi pomeni: (i) blago, skupaj z embalažo, ki brez dovoljenja nosi blagovno znamko, ki je bodisi enaka blagovni znamki,veljavno registrirani glede istovrstnega blaga, bodisi je v njenih bistvenih lastnostih ni mogoče razlikovati od take blagovne znamke, in ki s tem krši pravice imetnika blagovne znamke po pravu Skupnosti, določene z Uredbo Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o blagovni znamki Skupnosti (4), ali po pravu države članice, v kateri je bila vložena zahteva za ukrepanje carinskih organov; (ii) vsak simbol blagovne znamke (vključno z logotipom, etiketo, nalepko, brošuro, navodili za uporabo ali garancijskim dokumentom, na katerem je tak simbol), tudi če je postavljen ločeno, pod istimi pogoji kakor blago iz točke (i)); (iii) embalaže, na katerem so blagovne znamke ponarejenega blaga, postavljene ločeno, pod istimi pogoji kakor blago iz točke (i).

15. Blago, ki nosi znamko tretjega, ki k temu ni dal soglasja in je po kvaliteti in obliki blaga/embalaže identično, predstavlja ponaredek v smislu točke (a) 1. odstavka 2. člena Uredbe št. 1383/2003. Ker z uporabo enake znamke na enakem blagu v gospodarskem prometu (v konkretnem primeru pri uvozu blaga) njen imetnik ni soglašal, je podana kršitev zavarovane znamke tako po točki (a) 1. odstavka 47. člena ZIL-1 kot tudi po točki (a) 1. odstavka 9. člena Uredbe št. 40/94 s spremembami.

16. Med pravicami, ki jih znamka zagotavlja, je tudi pravica prepovedi uvoza blaga, ki nosi določeno znamko na teritorij, na katerem pravica obstaja brez soglasja njenega imetnika. Vzporedni uvoz blaga brez (izrecnega) soglasja imetnika znamke, je kršitev pravic iz znamke. Če bi tožena stranka dokazala obstoj soglasja tožeče stranke, na katerega se sklicuje, bi dokazala, da so pravice iz znamke izčrpane (50. člen ZIL-1) in kršitev pravic iz znamke ne bi bila podana. Temeljna predpostavka za izčrpanje pravic iz znamke pa je, da je blago prvič zakonito dal na trg (Skupnosti) imetnik pravice ali oseba, ki je imela njegovo soglasje.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je za odločitev v konkretnem primeru bistveno soglasje tožeče stranke ter je dokazno breme, da je tožena stranka imela soglasje tožeče stranke, da zadržano/sporno blago uvozi na notranji trg Skupnosti (v Avstrijo) pod znamko/znamkami „HEAD & SHOULDERS“, bilo na toženi stranki, saj gre za dejstvo, ki ga je zatrjevala tožena stranka in gre v njen prid. Prav tako drži, da tožeča stranka dokaza za negativno dejstvo, da tožena stranka soglasja ni imela, že po naravi stvari ne more predložiti.

18. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da tožena stranka z listino Gospodarske zbornice v Dubaju (priloga B3), iz katere izhaja, da sporno blago „izvira iz Francije“, ni uspela dokazati obstoja soglasja imetnika znamke k prometu blaga označenega z zadevno znamko/znamkami. Okoliščina, da zadržano blago izvira iz Francije, ne zadošča za dokazovanje, da gre za avtentično blago, ki izvira od tožeče stranke oziroma, da gre za blago proizvedeno in dano v gospodarski promet na trgu Skupnosti s soglasjem tožeče stranke.

19. Po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru tudi ni podana zatrjevana kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo zaradi opustitve izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca in vnaprejšnje dokazne ocene. Drugi odstavek 287. člena ZPP določa, da sodišče predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, zavrne in navede razloge, zakaj jih je zavrnilo. Vendar pa sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali za odločitev ni pravno odločilno ali so dokazi popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Zavrnitev dokaznega predloga pa mora biti primerno obrazložena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca v zadostni meri in razumno obrazložilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovitev, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je imela soglasje tožeče stranke za uporabo zaščitenih znamk tožeče stranke, zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem, ki naj bi upoštevaje videz in kemijske lastnosti originalnega blaga in zaseženega blaga ugotavljal ali gre v primeru zaseženega blaga za ponaredke ali za avtentično blago. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tudi če bi izvedenec ugotovil, da gre za identično blago in da je blago proizvedla tožeča stranka, izvedenec na podlagi pregleda blaga ne bi mogel ugotoviti ali je tožeča stranka toženi stranki dala soglasje za prodajo navedenega blaga z uporabo zaščitenih znamk na trgu Skupnosti.

20. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče s tem, ko je nadaljevalo postopek in odločilo o glavni stvari kršilo pravico do izjave tožene stranke v postopku, saj tožena stranka ni bila dolžna nadaljevati postopka o glavni stvari, dokler ni bilo pravnomočno odločeno o zahtevi za položitev tožniške varščine (3. odstavek 93. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, v nadaljevanju ZMZPP). Pritožnica je prezrla določila 4. odstavka citiranega člena, ki določa, da v primeru zavrnitve zahteve za varščino za pravdne stroške, sodišče lahko odloči, da se nadaljuje postopek, še preden postane sklep o zavrnitvi pravnomočen, zato zatrjevana kršitev procesnega prava ni podana.

21. Ker pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) glede odločitve v točki I. in IV. izreka niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje delno potrdilo (353. člen ZPP).

22. Pritožbeno sodišče pa je ob pravilni uporabi materialnega prava delno poseglo v odločitev sodišča prve stopnje in zavrnilo tožbeni zahtevek v točkah II. in III.

23. Blago, glede katerega je bila vložena tožba v skladu s 13. členom Uredbe o varstvu pravic intelektualne lastnine, carinski urad zaseže do pravnomočne odločitve sodišča, razen v primerih predložitve varščine v skladu s 14. členom navedene uredbe (1. odstavek 74. člena ZICPES). Zaseženo blago se hrani v skladu s carinskimi predpisi, ki veljajo za carinsko skladiščenje (2. odstavek 74. člena ZICPES). Blago, zaseženo v skladu s prvim odstavkom 74. člena ZICPES, se v primeru pravnomočne odločitve pristojnega sodišča, da blago krši pravice intelektualne lastnine, praviloma uniči. Uničenje se izvede v skladu s carinskimi predpisi o uničenju neskupnostnega blaga pod carinskim nadzorom. Ostanki in odpadki, ki preostanejo po uničenju blaga, so neskupnostno blago in se obravnavajo v skladu s carinskimi predpisi (75. člen ZICPES).

24. Glede na obstoječo zakonsko ureditev sta uničenje spornega blaga in odločitev o stroških hrambe in uničenja blaga (76. člen ZICPS) predmet carinskega in ne pravdnega postopka. Zato je tožbeni zahtevek, ki uničenje blaga nalaga toženi stranki (II. točka izreka) ter zahteva odločitev o stroških uničenja in hrambe blaga (III. točka izreka), po materialnem pravu neutemeljen.

25. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela v delu, ki se nanaša na glavno stvar – odločitev o obstoju kršitve pravic iz znamke, pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (V. točka izreka izpodbijane sodbe) ni posegalo (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep:

26. Pritožnik pravilno opozarja, da je pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za določitev tožniške varščine dopustna. Glede na obrazloženo k pritožbi, da tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov tega postopka, pa tožena stranka za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi tožniške varščine za pravdne stroške nima več pravnega interesa. Ker pritožbeno sodišče ves čas postopka na obstoj pravnega interesa za pritožbo pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo, za katero je pritožnik tekom postopka izgubil pravni interes, zavrglo (343. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka:

27. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbama ni uspela oziroma je s pritožbo zoper sodbo uspela le s sorazmerno majhnim delom, mora sama kriti svoje pritožbene stroške. Stroške odgovora na pritožbo, ki k odločitvi pritožbenega sodišča ni doprinesel, krije tožeča stranka sama (1. odstavek 155. člena ZPP).