Jedro

Če zemljišča ob denacionalizaciji nimajo več statusa kmetijskih zemljišč, so pravilno vrednotena na podlagi 3. odstavka 44. člena ZDen kot kmetijska oz. gozdna, če njihova namembnost ni bila spremenjena s predpisom, ki je bil podlaga za njihovo nacionalizacijo oz. niso bila predvidena za zazidavo v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 20.8.2004. Z njo je tožena stranka ugodila pritožbi zavezanca Slovenske odškodninske družbe (SOD) in na podlagi 242. člena ZUP/86 odpravila 5. točko izreka delne odločbe Upravne enote Ž. z dne 9.4.2003 in zadevo (v tem obsegu) vrnila organu prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločitev (1. točka izreka); pritožbi A.P. in A.B. pa je na podlagi 1. odstavka 240. člena ZUP/86 zavrnila (2. točka izreka). Z omenjeno delno odločbo organa prve stopnje je bilo (med drugim) odločeno, da je SOD kot zavezanka v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe dolžna v korist upravičenca A.P., roj. 29.2.1896, umrlega 25.7.1976, nazadnje stanujočega P., P., izročiti obveznice v znesku 14.880,49 DEM (7.608,27 EUR - 1. točka izreka), kot obliko odškodnine za podržavljene parcele in dele parcel, št. 305/3 (205 m2), 577 (15.996 m2), 585/3 (312 m2), 585/16 (2449 m2), 630/1 (400 m2), 561/2 - njiva (1860 m2), 561/2 - travnik (1860 m2), 561/9 (1568 m2), 561/8 (1489 m2), 561/11 (2192 m2) in 585/8 (3871 m2), vse k.o. P., za katere so podane ovire za vračilo v naravi (2. točka izreka); da vrednost nepremičnega premoženja, ki se vrača v tem postopku znaša 1.767.190 SIT, preračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje odločbe in se od podržavljenja ni bistveno spremenila (3. točka izreka); da ima upravičenec izkazano slovensko in jugoslovansko državljanstvo od 28.8.1945 pa do svoje smrti (4. točka izreka), ter da so z odločbo Centra za socialno delo Ž. z dne 28.11.1994 določeni kot skrbniki za poseben primer pravni nasledniki po pok. upravičencu P.A., P.M., B.A. in P.A. (5. točka izreka).

Tožena stranka je navedeno 5. točko odločbe prve stopnje odpravila, ker je glede na 3. odstavek 67. člena ZDen presodila, da je za skrbnika za posebne primere (ob soglašanju drugih pravnih naslednikov) možno postaviti le enega izmed pravnih naslednikov.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Navaja, da se po določbi 1. odstavka 44. člena ZDen vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljanja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Po stališču Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. U-1-42/93 z dne 15.12.1994, ki mu pritrjuje, je mogoče spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča v stavbno zemljišče v postopku denacionalizacije upoštevati le v primeru, če je bilo zemljišče že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za zazidavo ali pa je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega je bilo zemljišče podržavljeno. V takem primeru bi se odškodnina za zemljišče določila v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, premičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 - ODL.US, 65/93 - ODL.US in 26/2000), čeprav je bilo podržavljeno kot kmetijsko zemljišče. Zemljišče, ki je bilo podržavljeno kot kmetijsko zemljišče ali kot gozd, sprememba njegove namembnosti pa v načrtih ali v predpisu ni bila predvidena, ne predstavlja posebne kategorije stavbnega zemljišča, čeprav je bila pozneje (lahko) njegova namembnost spremenjena. Sodišče se sklicuje na podatke predloženih upravnih spisov, iz katerih izhaja ugotovitev organa prve stopnje, da so bila sporna zemljišča podržavljena na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (Uradni list SNOS in NVS, št. 42/45), ki ni spreminjal namembnosti kmetijskih zemljišč ter da za območje, kamor so spadala predmetna zemljišča, v času podržavljenja ni bilo načrtov zazidave. Odlok o določitvi krajev, ki se štejejo za mesta in mestna naselja po Zakonu o nacionalizaciji stavb in stavbnih zemljišč, ki je bil izdan na podlagi 34. člena Zakona o nacionalizaciji stavb in stavbnih zemljišč, v 1. členu med drugim določa, da se za mesto oziroma mestno naselje v okraju C. šteje tudi naselje P. Zemljišča, ki so predmet denacionalizacije, po zemljiškoknjižnih podatkih niso bila stavbna zemljišča, temveč kmetijska oziroma gozdna, ki so se nahajala v k.o. P., ne pa v naselju P. Za svoj tožbeni ugovor, da naj bi bila sporna zemljišča že v Avstroogrski monarhiji namenjena za gradnjo oziroma, da naj bi bile sporne parcele stavbna zemljišča, pa tožnik ni ponudil nobenih relevantnih dokazov. Zato je na podlagi omenjenih ugotovitev tudi po presoji sodišča prve stopnje pravilen sklep tožene stranke (oziroma organa prve stopnje), da so bila tožniku podržavljena kmetijska in ne stavbna zemljišča. Zato so bila pravilno ovrednotena, ko so bila ovrednotena na podlagi Odloka o načinu ugotavljanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92 dalje odlok), ne pa na podlagi Navodila.

Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov navaja, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno razlagalo odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-1-42/93 z dne 15.12.1994, ker je izhajalo iz zemljiškoknjižnega, ne pa dejanskega stanja podržavljenih nepremičnin. Da naj bi podržavljene nepremičnine ustrezale kriterijem Navodila, naj bi izhajalo iz pričevanja ljudi ter funkcionalne povezave med naseljem P. in graščino P., ki je fungirala kot vitalna enota naselja. Urbanistična ureditev katastrske občine P. pa naj bi bila izvršena že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zato je zahteva sodišča prve stopnje po predložitvi načrtov stanovanjske oziroma komunalne gradnje neizvršljiva. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter izpodbijana sodba razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in zakonito odločilo. Tudi razlogi s katerimi je utemeljilo svojo odločitev so pravilni ter se pritožbeno sodišče z njimi strinja. Po določbi 1. odstavka 44. člena ZDen, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, se namreč vrednost podržavljenih zemljišč določi po njihovem stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njihove sedanje vrednosti; pomeni, da je za njihov status odločilno stanje ob njihovem podržavljenju. Iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-1-42/93 z dne 15.12.1994, na katero se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje, pa izhaja, da imajo drugačen pravni status tista zemljišča, ki so bila kot stavbna že opredeljena v načrtih stanovanjsko-komunalne gradnje oziroma tista, ki jim je namembnost spremenil že sam nacionalizacijski predpis. Za kmetijska zemljišča, ki so po planih stanovanjske in komunalne graditve že bila opredeljena kot gradbena ali pa jim je to namembnost določil nacionalizacijski predpis, se glede na navedeno, odškodnina zanje odmerja v skladu z Navodilom kot za nezazidana stavbna zemljišča, čeprav so bila v odločbah in drugih pravnih aktih, s katerimi so bila podržavljena, obravnavana kot kmetijska; za ostala kmetijska zemljišča, (ki so bila nacionalizirana kot kmetijska, v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje pa so niso bila predvidena za zazidavo oziroma jim namembnost tudi s samim predpisom, ki je bil podlaga za njihovo nacionalizacijo, ni bila spremenjena), pa se odškodnina glede na 3. odstavek 44. člena ZDen odmerja v skladu z Odlokom, pa čeprav ob denacionalizaciji statusa kmetijskih zemljišč nimajo več.

Ni sporno, da so bila obravnavana zemljišča podržavljena kot kmetijska zemljišča na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, ki jim namembnosti ni spremenil; v postopku pa je bilo (glede na upravne spise) pravilno ugotovljeno, da v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje tudi niso bila predvidena za zazidavo. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje (oziroma tožene stranke v izpodbijanem upravnem aktu), da so bila kljub dejstvu, da ob denacionalizaciji nimajo več statusa kmetijskih zemljišč, pravilno vrednotena na podlagi 3. odstavka 44. člena ZDen, ki določa podlago za vrednotenje podržavljenih kmetijskih in gozdnih zemljišč, med katere štejejo tudi tista zemljišča, ki so kot kmetijska ali gozdna bila podržavljena, ob denacionalizaciji pa tega statusa nimajo več.

V pritožbi navedeni ugovori na drugačno odločitev nimajo vpliva. Pred tem jih je tožnik navedel že v tožbi. Z razlogi s katerimi jih je zavrnilo sodišče prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.