Jedro

Pogodbena obveznost izgradnje komunalne infrastrukture za namene priključevanja novozgrajenega objekta je bila izpolnjena z dnem pridobitev uporabnega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati še znesek 18.370,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2010 dalje do plačila in - v III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 5.321,57 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. V preostalem, nespremenjenem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se izpodbijana sodba v I. in II. točki izreka, v delu s katerim je zavrnjen zahtevek na plačilo 30.243,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2010 dalje do plačila, potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 545,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 23.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku, to je za plačilo 48.613,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2010 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 9.621,40 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oz. podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper I. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Vsaka stranka je odgovorila na pritožbo nasprotne stranke.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v sporu odločalo drugič. S sodbo I Pg 710/2011 z dne je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 266.432,00 EUR. Po pritožbi tožeče stranke je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom I Cpg 25/2016 z dne 8. 3. 2017 prvostopenjsko sodbo delno razveljavilo v I. točki izreka za plačilo 71.933,00 EUR, ki se nanaša na maksimalno pogodbeno kazen, in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

7. Bistveni poudarki glede ugotovljenega dejanskega stanja kot izhajajo iz prvostopenjske sodbe so naslednji: - stranki sta 30. 11. 2007 sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero se je tožena stranka tudi zavezala do 30. 5. 2008 zgraditi komunalno opremo, ki bo kupcu zagotovila ustrezne priključke za potrebe gradnje objekta na nepremičnini in komunalno infrastrukturo za potrebe priključitve novozgrajenega objekta na nepremičnini, - s pogodbo o priključevanju se je tožena stranka zavezala, da bo do 30. 5. 2008 zgradila komunalno opremo, ki bo investitorju zagotavljala ustrezne priključke za potrebe gradnje objekta in sicer: dovozno cesto, vodovodni priključek in električni gradbiščni priključek (II. točka pogodbe), - s to pogodbo se je tožena stranka tudi zavezala do 30. 11. 2008 zgraditi komunalno infrastrukturo za potrebe priključitve novozgrajenega objekta in sicer: cestni dovoz, vodovodni priključek s hidrantno mrežo, fekalno kanalizacijo, meteorno kanalizacijo, električni priključek s trafo postajo, javno razsvetljavo, telefonski priključek in plinovodni priključek, - vso komunalno infrastrukturo se je tožena stranka zavezala zgraditi do meje gradbene parcele tožeče stranke, - tožena stranka je pravočasno izpolnila obveznosti iz pogodbe o priključevanju glede komunalnih priključkov za potrebe gradnje objekta do 30. 5. 2008, - tožena stranka je bila v zamudi z izgradnjo komunalne infrastrukture za potrebe priključitve objekta do 30. 6. 2009. 8. Stranki sta s kupoprodajno pogodbo in pogodbo o priključevanju dogovorili pogodbeno kazen za primer zamude rokov in sicer v višini 110,00 EUR za vsak dan zamude, vendar največ do zneska 71.933,00 EUR. Glede na zaključek sodišča, da je tožena stranka zamudila z izpolnitvijo obveznosti, ki bi morala biti izpolnjena do 30. 11. 2008, do 30. 6. 2009, je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo do zneska 23.320,00 EUR.

9. V skladu z 247. členom Obligacijskega zakonika – OZ se lahko upnik in dolžnik dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen).

**Glede pritožbe tožeče stranke**

10. Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo priče A. A., kot predstavnika upravljavca telekomunikacijskega omrežja B. oziroma C. Navaja, da je dokazni predlog podala že v prvem postopku in ga naknadno konkretizirala v ponovljenem postopku. Sodišče prav tako ni v sodbi obrazložilo katere dokazne predloge je zavrnilo in zakaj.

11. Niso utemeljeni očitki, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo katere dokazne predloge je zavrnilo. Kolikor stranka s pritožbo graja neizvedbo dokazov, mora navesti katerih dokazov sodišče ni izvedlo oz. zavrnitve katerega dokaznega predloga ni obrazložilo. Ne more pa uspeti s splošnim očitkom, da sodišče ni obrazložilo izvedbo katerih dokazov je zavrnilo. Tožeča stranka s tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pa ni kršitev na katero višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato mora takšen pritožbeni očitek pritožba konkretizirati in utemeljiti.

12. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A. A., predstavnika družbe B. Pritožba navaja, da je tožeča stranka dokazni predlog predlagala v prvotnem postopku, v ponovnem pa ga je zgolj dodatno konkretizirala. Višje sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je tožeča stranka s tretjo pripravljalno vlogo (l. št. 43 in 44) predlagala tudi zaslišanje zakonitega zastopnika oz. pooblaščenega delavca družbe C. d. d.1, ki bi izpovedal o datumih začetka delovanja oz. prevzema upravljanja komunalnih vodov v IC D. Pri tem višje sodišče ugotavlja, da do tistega trenutka tožeča stranka ni podala navedb o datumu izgradnje ali prevzema telekomunikacijske infrastrukture. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo 9. 1. 2015 (l. št. 91) izhaja, da je sodišče povedalo tožeči stranki, da dokazni predlog ni konkretiziran, saj ni sporočila imena in priimka priče ter njenega naslova kot to zahteva ZPP. Navedena zavrnitev dokaznega predloga ni bila predmet pritožbe zoper prvotno sodbo sodišča prve stopnje. V ponovnem postopku je tožeča stranka v vlogi z dne 3. 10. 2019 (l. št. 211) zatrjevala, da je bil telefonski priključek zagotovljen šele leta 2012 in predlagala zaslišanje priče A. A., pooblaščenega delavca družbe B. d. o. o. S takšnim dokaznim predlogom pa je bila tožeča stranka prekludirana. Višje sodišče se ne strinja s stališčem pritožbe, da je šlo v tem primeru le za konkretizacijo že podanega dokaznega predloga, ampak za povsem nov dokazni predlog, ki se nanaša celo na predstavnika druge družbe kot prvotni dokazni predlog. Tožeča stranka s prvim dokaznim predlogom namreč ni podala niti ustreznih trditev o dejstvih o katerih naj bi priča izpovedala, niti ni podala dokaznega predloga za zaslišanje priče s podatki o priči kot zahteva 236. člen ZPP. Z novim dokaznim predlogom pa je bila prekludirana, saj bi ga lahko ob normalni skrbnosti podala že prej pa ga po svoji krivdi ni (četrti odstavek 286. člena ZPP-D).

13. Pritožba nadalje izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila v zamudi z izgradnjo komunalne opreme za potrebe gradnje objekta. Očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, sodišče pa se naj ne bi opredelilo do navedb in dokazov tožeče stranke, ki kažejo na zamudo. Posledično, sodbi sodišča prve stopnje očita tudi zmotno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

14. Pritožba je v tem delu neutemeljena. Višje sodišče se je glede zamude z izgradnjo komunalne opreme za potrebe gradnje objekta že izreklo v sodbi I Cpg 25/2016, kjer je soglašalo z zaključkom, da v tem pogledu zamude ni bilo. Sodišče prve stopnje je zaključek sprejelo na podlagi izpovedbe priče E. E., ki je bil takrat direktor občinske uprave, in je izpovedal, da so na območju nepremičnine tožeče stranke že potekale javna občinska cesta, javni vodovod in elektrika. Prav tako na dejstvo, da so priključki za potrebe gradnje tožeči stranki bili omogočeni, kaže gradbeno dovoljenje za objekt z dne 22. 9. 2008, po izpovedbi priče F. F. pa bi naj objekt zgradili do konca novembra 2008. Sodišče prve stopnje je v tem pogledu sprejelo logično in prepričljivo dokazno oceno, ki jo sprejema tudi višje sodišče. Pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na različne dopise v spisu, saj iz njih ne izhaja, da vodovodni priključek za potrebe gradnje ne bi bil zagotovljen. Dopis z dne 24. 9. 2008 (priloga B15), ki ga izpostavlja pritožba, sploh ni bil naslovljen na tožečo stranko ampak na družbo G. d. d., in v bistvu sporoča, da je na območju industrijske cone že tedaj bilo možno priključevanje na določeno komunalno opremo. Prav tako je priča E. E. izpovedala, da so vodo za potrebe gradnje sprva dobivali od jaška 400 metrov stran od parcele, po tem, ko so jim ukradli cev, pa so vodo dobavljali s cisternami. Iz tega izhaja, da so vodo s cisternami dobavljali zaradi tatvine cevi in ne, ker jim ne bi bil zagotovljen priključek. Prav tako višje sodišče izpostavlja, da po pogodbi o priključevanju (II. točka) za potrebe gradnje ni bila določena obveznost zagotoviti priključke na parceli tožeče stranke. S tem se pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

15. Pritožba nadalje nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo obveznosti le do 30. 6. 2009. V zvezi s tem prvostopenjski sodbi očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava in več bistvenih kršitev določb postopka. Kot bistveno pritožba izpostavlja, da je bila pogodbena obveznost tožene stranke izpolnjena s pridobitvijo uporabnega dovoljenja za komunalno infrastrukturo in prenosom te infrastrukture v upravljanje posameznim upravljavcem, ker je le na tak način omogočena legalna priključitev. Tako je bil plinovod zagotovljen konec leta 2009, električni priključek 2010, vodovod in kanalizacija konec leta 2010, cesta pa asfaltirana decembra 2009. Sodišče se v tej zvezi naj ne bi opredelilo do številnih listin tožeče stranke in izpovedbe priče I. I. S tem naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, saj ni skrbno in vestno presodilo vseh izvedenih dokazov in na tej podlagi sprejelo ustreznega zaključka. Pristransko naj bi bi izpostavilo zgolj posamezne dokaze, nasprotne pa zanemarilo.

16. Po stališču višjega sodišča je treba za odgovor na pritožbene navedbe najprej opredeliti, kaj je zajemala pogodbena obveznost tožene stranke na podlagi pogodbe o priključevanju. Pogodba o priključevanju v III. točki določa, da se občina zavezuje, da bo do 30. 11. 2008 zgradila komunalno infrastrukturo za potrebe priključitve novozgrajenega objekta na nepremičnini parc. št. ..., k. o. X in ..., k. o. Y (v že zgoraj navedenem obsegu). Drugi odstavek III. točke pa določa, da se vso komunalno infrastrukturo iz prejšnjega odstavka občina zavezuje zgraditi do meje gradbene parcele.

17. Sodišče prve stopnje je glede tega vprašanja zavzelo stališče, da v pogodbi ni nikjer določeno, da je možno priključevanje šele potem, ko bo komunalna infrastruktura imela uporabno dovoljenje. Z dopisom z dne 28. 11. 2008 (B2) naj bi tožena stranka obvestila tožečo, da dovoljenje za priključevanje na komunalno infrastrukturo daje občina, dokler zanjo ni pridobljeno uporabno dovoljenje in ni predana upravljavcem v upravljanje. Tožeča stranka naj bi si napačno razlagala pogodbeno obvezo tožene stranke, saj je pričakovala, da bo tožena stranka poskrbela za priključitev objekta, kar pa ni bilo dogovorjeno. Obveza tožene stranke je bila v dograditvi komunalne infrastrukture in jo pripeljati do meje parcele tožeče stranke.

18. Takrat veljavni Zakon o prostorskem načrtovanju – ZPNačrt, je v 72. členu določal, da se stavbno zemljišče šteje za opremljeno, če je v enoti urejanja prostora zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture, ki so določeni v prostorskem aktu občine ali če je v prostorskem aktu občine predvidena komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture vključene v občinski načrt razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto. Gradnja objektov je dovoljena tudi na neopremljenih stavbnih zemljiščih, če se sočasno z gradnjo objektov zagotavlja tudi opremljanje stavbnih zemljišč po pogodbi. V tem primeru lahko zgrajeni objekti pridobijo uporabno dovoljenje le, če je bila zgrajena in predana v uporabo vsa predvidena komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture.

19. Iz citiranih delov pogodbe izhaja, obveznost občine zgraditi komunalno infrastrukturo za potrebe priključevanja objekta do meje gradbene parcele tožeče stranke. V pogodbi ni izrecno določeno, da bi morala tožena stranka tožeči do 30. 11. 2008 omogočiti neposredno priključitev objekta na komunalno infrastrukturo, niti da je njena obveznost do tega datuma zagotoviti uporabno dovoljenje za komunalno infrastrukturo ali slednjo predati v upravljanje upravljavcem. Vendar pa je ne glede na to po stališču višjega sodišča obveznost tožene stranke po pogodbi o priključevanju bila izpolnjena šele s pridobitvijo uporabnega dovoljenja za komunalno infrastrukturo, ki je bilo izdano 15. 12. 2009 (B8). Pogodbena zaveza tožene stranke je bila v izgradnji komunalne infrastrukture za namene priključevanja objekta, temu pa je bilo zagotovo zadoščeno s trenutkom, ko je infrastruktura pridobila uporabno dovoljenje, kar je pogoj za začetek uporabe (5. člen ZGO-1).2 S tem trenutkom je za tožečo stranko postalo jasno, da je tožena stranka svoje pogodbene zaveze izpolnila na način, ki bo omogočil priključevanje objekta. Nadaljnje dogajanje v zvezi s komunalno infrastrukturo (predaja v upravljanje upravljavcem ali pridobitev uporabnega dovoljenja za objekt tožeče stranke) po presoji višjega sodišča ni bilo več predmet pogodbenega razmerja med strankama in s tem pogodbene kazni.

20. Pritožba sicer utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo tožeči stranki omogočeno priključevanje na komunalno infrastrukturo pred pridobitvijo uporabnega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek napravilo na podlagi dopisa tožene stranke z dne 28. 11. 2008 (B2) in pričevanja E. E., to pa naj bi bilo določeno tudi v ZPNačrt. V dopisu z dne 28. 11. 2008 ni nikjer omenjeno, da občina daje soglasje za priključevanje objektov na komunalno infrastrukturo, preden je za slednjo pridobljeno uporabno dovoljenje. S tem dopisom je tožena stranka obvestila tožečo, da je vsa infrastruktura zgrajena, da še ni dokončan cestni dovoz in da s 30.11.2008 še ne bo mogoč plinovodni priključek, bo pa občina na željo investitorjev na lastne stroške zagotovila napajanje s plinskim kontejnerjem. Zaradi tega je podana protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Višje sodišče je na podlagi pooblastila iz 6. alineje 358. člena ZPP navedeno kršitev samo odpravilo, kot izhaja iz nadaljnjih razlogov te sodbe (prvi odstavek 347. člena ZPP). Prav tako v ZPNačrt ni nobene določbe, ki bi potrjevala stališče sodišča prve stopnje. Tožena stranka je to možnost sicer navajala v dopisu z dne 27.12.2010 (B11) s katerim je zavrnila plačilo pogodbene kazni in sicer, da se v skladu 13. členom Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Škofja Loka3. Pritožba tudi tu utemeljeno opozarja, da kaj takega iz 13. člena odloka ne izhaja.4

21. Na podlagi obrazloženega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je zamuda tožeče stranke trajala (le) do 30. 6. 2009. Po zaključku višjega sodišča je zamuda trajala od 1. 12. 2008 do pridobitve uporabnega dovoljenja za infrastrukturo, to je do vključno 14. 12. 2009 (uporabno dovoljenje je bilo pridobljeno 15. 12. 2009), kar skupno znese 379 dni zamude. Za vsak dan zamude je bila določena pogodbena kazen 110,00 EUR. Višje sodišče je zato prvostopenjsko sodbo delno spremenilo v zavrnilnem delu tako, da mora tožena stranka tožeči, upoštevaje že prisojeni del pogodbene kazni v znesku 23.320,00 EUR, plačati še 18.370,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2010 dalje do plačila (358. člen ZPP). V preostalem delu izpodbijane II. točke izreka, to je za 30.243,00 EUR, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

**Glede pritožbe tožene stranke**

22. V delu, kjer tožena stranka s pritožbo graja zaključke sodišča prve stopnje glede nastopa zamude, se višje sodišče sklicuje na obrazložitev, ki jo je podalo v zvezi s pritožbo tožeče stranke. V njej so smiselno zajeti tudi odgovori na pritožbo tožene stranke v tem delu.

23. Tožena stranka v pritožbi dodatno navaja, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb o nesklepčnosti zahtevka. Opozarja, da tožeča stranka ni postavila zahtevka na plačilo 71.933,00 EUR, zaradi česar je sodišče odločalo o zahtevku, ki ni bil postavljen in je tudi nesklepčen.

24. Sodišče prve stopnje se sicer res ni opredelilo do ugovora o nesklepčnosti tožbe, vendar pa ta ni utemeljen. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo 266.432,00 EUR, ki je zajemala tako odškodnino (ki je že bila pravnomočno zavrnjena) in pogodbeno kazen. V tožbi je tožeča stranka navedla, da znaša najvišja pogodbena kazen 71.933,00 EUR njena škoda pa 242.892,00 EUR. V nadaljevanju je navedla, da se je do 31. 12. 2008 natekla pogodbena kazen 23.540,00 EUR, od 1. 1. 2009 pa ji je vsak mesec nastala škoda v višini 10.120,50 EUR mesečno. V tožbenem zahtevku je tožeča stranka zahtevala plačilo 266.432,00 EUR s periodičnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. zneskov po 10.120,50 EUR in od zneska 23.540,00 EUR od dne 30. 12. 2010. Višje sodišče je s sodbo in sklepom I Cpg 25/2016 prvostopenjsko sodbo delno razveljavilo za plačilo pogodbene kazni 71.933,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2010 dalje do plačila. V ponovnem postopku je tožeča stranka zahtevala plačilo najvišje pogodbene kazni, 71.933,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2010 dalje do plačila. S tem je tožeča stranka v bistvu spremenila tožbo, saj je spremenila istovetnost tožbenega zahtevka (drugi odstavek 184. člena). Sodišče prve stopnje res ni s sklepom odločilo o dovolitvi spremembe tožbe, ampak je zadevo obravnavalo v okviru spremenjenega tožbenega zahtevka, s čimer je smiselno odločilo o zavrnitvi ugovora. To sicer predstavlja kršitev postopka, ki pa je relativne narave in v tem pogledu ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, ker je sprememba smotrna za dokončno ureditev razmerij med strankama.5 Pritožba takšne (relativne) kršitve postopka niti ne uveljavlja ampak se sklicuje na nesklepčnost in odločanje mimo postavljenega tožbenega zahtevka. S tem pa ne more uspeti. Nesklepčnost tožbe je podana, kadar utemeljenost zahtevka ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. V obravnavanem primeru ta ni podana, saj je tožeča stranka v vseh svojih vlogah jasno navedla dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek na plačilo pogodbene kazni. Prav tako pa ni odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka, saj je bila ta ustrezno spremenjen, kot obrazloženo.

25. Tožena stranka s pritožbo navaja tudi, da je obrazložitev glede obrestnega dela zahtevka nepreverljiva, razlogi pa so si protislovni. Navaja, da v sodbi ni razlogov, kdaj je tožena stranka prejela dopis z dne 14. 12. 2010, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo pogodbene kazni v roku 15 dni. Prav tako ni navedb, da bi tožena stranka dopis prejela 30. 12. 2010, to je začetek teka zamudnih obresti.

26. S takšnimi navedbami pritožba ne more uspeti. Z dopisom z dne 14. 12. 2010 (A5) je tožeča stranka pozvala toženo k plačilu pogodbene kazni in odškodnine v roku 15 dni. Tožena stranka je na ta dopis odgovorila dne 27. 12. 2010 (B11). Že s tem je jasno, da je tožena stranka dopis prejela in se tudi seznanila z zahtevkom na plačilo ter nanj odgovorila pred potekom roka za plačilo.

27. Nazadnje pa so tudi neutemeljen pritožbene navedbe glede zmanjšanja pogodbene kazni. Pritožba navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da se je tožeča stranka lahko priključila na določeno infrastrukturo. Glede na odločitev višjega sodišča, da je bila pogodbena obveznost izpolnjena s pridobitvijo uporabnega dovoljenja, s takšnimi navedbami pritožba ne more uspeti.

28. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Višje sodišče ni zaznalo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožene stranke je zavrnilo in sodbo v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP), pritožbo tožene stranke je zavrnilo in sodbo v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

29. Sprememba sodbe zahteva tudi novo odločitev o stroških pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), ki se odmerijo glede na priglašena stroškovnika (l. št. 235 in 236) in Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT)6. Uspeh tožeče stranke v postopku znaša 15,65%, uspeh tožene pa 84,35% (vrednost spornega predmeta v pravdi je bila 266.432,00 EUR). Tožeča stranka je glede na stroškovnik upravičena do sorazmernega povračila pravdnih stroškov v višini 2.794,08 EUR, tožena stranka pa 8.115,65 EUR. Po opravljenem pobotu je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 5.321,57 EUR pravdnih stroškov. Zakonske zamudne obresti za plačilo pravdnih stroškov tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

30. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela in sicer njen uspeh znaša 37,78% (od še spornih 48.613,00 EUR je uspela z 18.370,00 EUR) zato je upravičena do sorazmernega povračila pritožbenih stroškov. Višje sodišče jih je odmerilo v skladu z ZOdvT in sicer nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210) v znesku 1096,00 EUR, materialne stroške 20,00 EUR in na to 22% DDV ter sodno takso 1.005,00 EUR, kar skupaj znese 2.366,52 EUR. Glede na uspeh je tožeča stranka upravičena do povračila 894,07 EUR pritožbenih stroškov. Pri tem višje sodišče tožeči stranki ni priznalo še dodatnih stroškov za odgovor na pritožbo, saj ZOdvT določa enotno nagrado za postopek s pravnimi sredstvi in posebna nagrada za odgovor na pritožbo ni predvidena. Tožena stranka je upravičena do povračila stroškov z odgovorom na pritožbo, ki jih je sicer napačno priglasila v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in sicer za sestavo odgovora na pritožbo 750 točk (tar. št. 21/2), materialni stroški v višini 2% in 22% DDV. Tako priglašeni stroški ob vrednosti točke 0,60 EUR znašajo 559,98 EUR, glede na uspeh 62,22% pa je upravičena do povračila 348,42 EUR. Višje sodišče tudi ob uporabi ZOdvT ne more toženi stranki priznati stroškov v višjem znesku, saj je omejeno z zneskom, ki ga je priglasila tožena stranka. Po opravljenem pobotu je tožeča stranka upravičena do povračila 545,65 EUR pritožbenih stroškov. Zakonske zamudne obresti za plačilo pravdnih stroškov tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 Tožeča stranka je predlagala tudi zaslišanje zakonitih zastopnikov oz. pooblaščenih delavcev J. d. d. in K. d. d.. 2 Tudi priča I. I., zaposlena na K. d. d. je izpovedala (l. št. 103 in 104), da je bila komunalna infrastruktura (verjetno) končana s pridobitvijo uporabnega dovoljenja in da je uporabno dovoljenje osnova za upravljanje z infrastrukturo. 3 Uradni list RS, št. 64/95, 3/97, 31/06. 4 13. člen odloka določa: „Strokovno-tehnične, organizacijske in razvojne naloge s področja gospodarskih javnih služb, ki se izvajajo na podlagi koncesije, se s pogodbo poverijo v izvajanje koncesionarju kadar to narekujejo razlogi racionalnosti in ekonomičnosti in če koncesionar razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem in opremo. Nadzorne naloge opravlja pristojni oddelek občinske uprave. V primerih, ko strokovno-tehničnih, organizacijskih in razvojnih nalog ni mogoče poveriti izvajalcu gospodarske javne službe, le-te opravlja pristojni oddelek občinske uprave, ali pa jih s pogodbo poveri v izvajanje ustrezni strokovno usposobljeni organizaciji ali podjetju. V primeru, če se gospodarske javne službe izvajajo v okviru javnega podjetja ali režijskega obrata, opravlja strokovno-tehnične, organizacijske in razvojne naloge pristojni oddelek občinske uprave.“ 5 Prim. sodbo VSRS II Ips 178/93 z dne 25. 08. 1993. 6 Postopek na prvi stopnji se je začel pred uveljavitvijo Odvetniške tarife (OT).