Jedro

Tožena stranka izhaja iz napačne predpostavke, da je namen konkurenčne klavzule zagotavljanje socialne varnosti delavcu, če mu delovno razmerje preneha brez njegove volje ali krivde. Temeljni namen konkurenčne klavzule je varstvo delodajalčevih interesov v primerih, ko delavcu po njegovi volji ali krivdi preneha delovno razmerje.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o odpravnini (v višini 5,085.875,00 SIT) ter glede stroškov postopka razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu (plačilo nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 10,463.571,00 SIT) se revizija zavrne.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Tožniku je prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu. Delovno razmerje mu je prenehalo 15. 1. 1998, s 16. 1. 1998 pa se je predčasno upokojil, tudi ob upoštevanju dokupa pokojninske dobe s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mu je tožena stranka dolžna izplačati odpravnino na podlagi 36f. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). V pogodbi o zaposlitvi je bila dogovorjena konkurenčna klavzula in nadomestilo za zmanjšano zmožnost pridobivanja dohodka, ki ga je tožena stranka prav tako dolžna plačati tožniku. Pri izračunu obeh dolžnih zneskov je sodišče upoštevalo zneske neto plače, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper ugoditveni del zavrnilo, pritožbo zoper zavrnilni del pa je tožnik umaknil. Glede odločitve o odpravnini kot trajno presežnemu delavcu je navedlo, da je tožena stranka pokojninsko dobo tožniku dokupila v letu 1992 in v postopku ni zatrjevala, da je to storila v okviru programa reševanja trajno presežnih delavcev. Glede nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule pa je navedlo, da gre za nadomestilo za začasno odpoved pravici do svobodne izbire zaposlitve in ne za nadomestilo za izgubo dohodka oziroma povračilo škode zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Na obveznost tožene stranke tudi nima vpliva okoliščina, da se je tožnik upokojil. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2000 - ZPP) ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil dokup pokojninske dobe tožniku izvršen v okviru zagotavljanja pravic trajno presežnim delavcem. Zato bi sodišče to moralo upoštevati, kar pomeni, da tožnik v smislu 36f. člena ZDR (1990) ni upravičen do izplačila odpravnine. Glede drugega dela zahtevka pa navaja, da je namen konkurenčne klavzule zagotoviti socialno varnost delavca, če mu brez njegove volje ali krivde preneha delovno razmerje. To naj bi izhajalo tudi iz odločitve Ustavnega sodišča o razveljavitvi petega in šestega odstavka 7. člena ZDR (1990).

Socialna varnost tožnika pa ni bila ogrožena, saj se je takoj po prenehanju delovnega razmerja upokojil. Tožnik je bil tudi sam tisti, ki je zaprosil za uvrstitev med tehnološke presežke delavcev.

Odločitev sodišča je v nasprotju s klavzulo, kakor je zapisana v pogodbi o zaposlitvi, s čimer je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizija je samostojno in izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le iz točno določenih razlogov, zato revizijsko sodišče upošteva le navedbe v reviziji. Tožena stranka zgolj navede kot revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar te svoje trditve z ničemer ne utemelji. Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) ni podana. Sodišče druge stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (stran 3 in 4) upošteva pogodbeno dogovorjeno konkurenčno klavzulo v celoti, medtem ko tožena stranka v reviziji en del zapisanih omejitev izpušča (prepoved nakupa delnic v konkurenčnih podjetjih). Nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe o vsebini pogodbe o zaposlitvi in samo to pogodbo zato ni.

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Po ugotovitvah obeh sodišč je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu s sklepom z dne 30. 6. 1997. Šlo je torej za razlog na strani delodajalca (33. člen v zvezi z 29. členom ZDR (1990)) in ne za sporazumno prenehanje ali prenehanje delovnega razmerja po volji delavca. Zakon namreč sporazumnih oziroma prostovoljnih tehnoloških presežkov ni poznal. Zato izjava tožnika v tem smislu (priloga B1) ne more imeti nobenega vpliva na razlog prenehanja delovnega razmerja in na pravice delavca ob prenehanju delovnega razmerja iz tega razloga. Ob tem se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je šlo v konkretnem primeru za simulirani pravni posel (sklep) ali celo za izigravanje zakona.

Po določbi tretjega odstavka 36f. člena ZDR (1990) je delodajalec dolžan presežnemu delavcu izplačati odpravnino. Obveznost plačila odpravnine je določena z zakonom in če se ji delavec ne odpove, je delodajalec prost te svoje obveznosti le v zakonsko določenih primerih: zagotovitev druge ustrezne zaposlitve ali dokup delovne dobe. Pri tem je treba upoštevati tudi določbo 36d. člena ZDR (1990) o varstvu starejših delavcev, ki jim kot presežnim delavcem lahko preneha delovno razmerje le, če se jim zagotovi socialna varnost do upokojitve: dokup zavarovalne dobe, denarno nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za upokojitev ali z njihovim soglasjem pravica do ustrezne odpravnine. Namen odpravnine po 36f. členu ZDR (1990) je torej bil zagotoviti delavcu, ki mu je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu - pa mu ni bilo mogoče zagotoviti druge ustrezne zaposlitve ali upokojitve - določeno denarno odmero za čas, ko si mora sam poiskati novo zaposlitev ali kako drugače sam rešiti svoj socialni položaj. V primeru, ko delodajalec dokupi delavcu delovno (zavarovalno, pokojninsko) dobo z namenom, da delavec izpolni pogoje za upokojitev, gre za enega od ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja presežnim delavcem, predpisanih v prvem odstavku 35. člena ZDR (1990). V takem primeru je delodajalec prost svoje obveznosti, da delavcu (v denarju) plača še odpravnino po 36f. členu ZDR (1990).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo (stran 3 zgoraj obrazložitve prvostopne sodbe), da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku, "sprejet na osnovi programa razreševanja presežnih delavcev z dne 7. 1. 1992 (op.: pravilno 7. 11. 1992), k kateremu so se sprejemali dodatki". Tožnik je bil kot presežni delavec določen z enim od takih dodatkov v letu 1997. V programu je bilo posebej določeno (stran 3 programa v prilogi B8), da se kot presežni delavci določijo tudi delavci, ki jim do polne pokojnine manjka do pet let zavarovalne dobe in se jim ta dokupi (program in odločitev o prenehanju delovnega razmerja nista bila predmet odločanja v tem sporu, zato se tudi revizijsko sodišče v njuno pravilnost in zakonitost ne spušča). V programu je med možnimi ukrepi za omilitev škodljivih posledic (stran 7 programa) naveden tudi dokup zavarovalne dobe za tiste delavce, za katere je to možno.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja bi torej izhajalo, da je bil dokup delovne (zavarovalne) dobe tožniku izveden v okviru sprejetega programa razreševanja presežkov delavcev. Če je temu res tako, pa tožnik ni upravičen do obeh pravic: do dokupa zavarovalne dobe in do odpravnine. Po izrecni določbi 36f. člena ZDR (1990) dokup delovne dobe izključuje izplačilo odpravnine (ne pa tudi preprečuje, da jo delodajalec vseeno izplača v celoti ali deloma v višini razlike nad zneskom dokupa). Če pa gre za starejše delavce, ki so posebej varovana kategorija v postopkih ugotavljanja presežnih delavcev, jih določba drugega odstavka 36d. člena ZDR (1990) ščiti tako, da jim daje izbirno pravico med tremi možnostmi: dokup zavarovalne dobe (s čimer izpolni pogoje za upokojitev), denarno nadomestilo za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za upokojitev ali z njegovim soglasjem pravica do ustrezne odpravnine (ustrezna je lahko, ne pa nujno le tista iz 36f. člena ZDR (1990)). Obveznost delodajalca je zagotovite ene od teh pravic po izbiri delavca. Ni pa podlage za uveljavljanje dveh (ali celo vseh) treh.

V spisu sta tudi odločbi ZPIZ z dne 7. 7. 1992, v katerih so navedeni tudi zneski prispevkov, kot jih je za dokup obračunal ZPIZ. Ni pa mogoče preveriti, koliko je ta znesek res v celoti plačala tožena stranka in kdaj (izjava tožnika na list. št. 45 do 47). Zato je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo izvesti ustrezne dokaze za ugotovitev vseh odločilnih dejstev in nato o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine ponovno odločiti.

Posledično je revizijsko sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, o katerih bo moralo sodišče ponovno odločiti, upoštevajoč pravnomočni del odločitve in odločitev o odpravnini.

V preostalem delu je revizija neutemeljena.

Tožena stranka izhaja iz napačne predpostavke, da je namen konkurenčne klavzule zagotavljanje socialne varnosti delavcu, če mu delovno razmerje preneha brez njegove volje ali krivde. Temeljni namen konkurenčne klavzule je varstvo delodajalčevih interesov v primerih, ko delavcu po njegovi volji ali krivdi preneha delovno razmerje. Delodajalec se za določen čas zavaruje pred konkurenco svojega bivšega delavca, ki bi temeljila na tehničnih oziroma poslovnih znanjih in zvezah, pridobljenih v času trajanja delovnega razmerja. Delavec pa ima zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule - zaradi domneve, da je zaradi tega omejen pri novi zaposlitvi oziroma dejavnosti in s tem pri pridobivanju prejšnjemu primerljivega dohodka - pravico do ustreznega nadomestila. Ustavno sodišče je določbe petega in šestega odstavka 7. člena ZDR (1990) razveljavilo zgolj zato, ker pravica do denarne odmere v zakonu ni bila jasno določena, ne pa zaradi možnosti dogovora konkurenčne klavzule kot take. Zato tudi ni razveljavilo določbe četrtega odstavka 7. člena ZDR (1990).

S pogodbo o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da mora tožnik upoštevati konkurenčno klavzulo in tudi za denarno nadomestilo, ki mu za spoštovanje te obveznosti pripada. Tako dogovorjena klavzula zato ni bila v nasprotju s stališči Ustavnega sodišča, kot jih je to navedlo v svoji odločbi (št. U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992, Uradni list RS, št. 29/92). Pogodbeni stranki sta dolžni izpolniti svoje obveznosti, dogovorjene s pogodbo (17. člen ZOR). Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 99. člena ZOR).

Kakšna je bila vsebina (in besedilo) določbe 13. člena pogodbe o zaposlitvi med strankama ni bilo sporno, sicer pa je to tudi vprašanje dejanskega stanja, ki ni in ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejanska podlaga odločitve o pravici tožnika do denarnega nadomestila zaradi konkurenčne klavzule, je določba 13. člena PZ tako kot se glasi: - nadomestilo gre ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja - ne prepoveduje samo sklenitve delovnega razmerja, temveč kakršnokoli dejavnost, tudi tisto, na katero tožnikov status upokojenca nima nobenega vpliva: ustanavljanje podjetij, prepoved nakupa delnic, prepoved dela oziroma sklepanje poslov (na podlagi drugih pogodb oziroma dogovorov).

Ker tožena stranka niti ne zatrjuje, da bi tožnik kršil svoje obveznosti iz konkurenčne prepovedi, je odločitev obeh sodišč glede plačila nadomestila pravilna in zakonita. Zato je v tem delu revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).