Jedro

V zvezi z revizijsko trditvijo, da med pogodbenima strankama sploh ni prišlo do sporazuma glede cene, da je šlo zato za disenz, ki ga je mogoče uveljaviti tudi kot "ugovorni zahtevek", je potrebno povedati, da je pritožbeno sodišče pravilno zapisalo, da bi morala tožena stranka, kolikor se sklicuje na zmoto (kar je bilo poprej njeno poglavitno stališče glede veljavnosti pogodbe z dne 4.11.1992), postaviti ustrezen zahtevek (112. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in to pravočasno (117. člen ZOR). V zvezi s sedaj poudarjeno trditvijo o nesporazumu (63. člen ZOR), ki pomeni absolutno ničnost pogodbe, pa tudi velja, da se mora ničnost uveljavljati (109. člen ZOR) s tožbo, kadar je med strankama spor o dejstvih, na katera se opira ničnost. Prav ta dejstva pa so med strankama sporna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka nerazdelno plačati tožeči 20.000 DEM tolarske vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi po obrestni meri, ki jih banka v kraju tožničinega prebivališča določa za devizne vloge, vezane nad 1 leto, od 30.4.1994 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da sta se stranki s "plačilnim dogovorom" 4.11.1992 dogovorili za prodajo in nakup njivskih in travniških parcel z objektoma in za gozd za ceno 70.000 DEM, od tega za gozd 20.000 DEM. Pogodba je jasno zapisana in to je bila prava volja strank. Ni šlo za nesporazum. Dne 5.5.1993 pri odvetniku zapisana pogodba pa je simuliran pravni posel. Toženca sta plačala doslej le 50.000 DEM.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke le delno ugodilo glede obrestne mere, ki se mora ravnati po vpoglednih vlogah, sicer pa je v ostalem pritožbo zavrnilo. Pri tem je ugotovilo, da ker sta stranki skladni, da je bila druga pogodba (5.5.1993) glede cene, ki je bistvena sestavina pogodbe, prirejena za potrebe davčne službe, v celoti navidezna in se zato tožena stranka ne more sklicevati na njeno določilo, da je kupnina v celoti plačana. Velja torej prva pogodba.

Proti tej sodbi vlagata toženca revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, naj vrhovno sodišče spremeni sodbo tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrne. Sodišču očita, da se je postavilo na zmotno stališče, da je pogodba, sestavljena pri odvetniku, v celoti navidezna. Ugotoviti bi moralo, da je navidezna le njena določba o ceni, seveda pa tudi, kaj pomeni pogodbeno določilo, da je kupnina plačana v celoti. Tožena stranka je bila v opravičljivi zmoti glede datuma 30.4.1994. Sodišče bi moralo ugotoviti, da sta tožnici prodali nekaj za drugo ceno, kot sta toženca menila, da sta kupila, in bi moralo izhajati iz temeljnega pravila civilnega prava, da zaradi nesporazuma pogodba sploh ni nastala.

Stranki sta bili v disenzu glede celotne kupnine. Ni res, da bi morala tožena stranka uveljavljati disenz s samostojnim zahtevkom, ker lahko to stori z ugovorom.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka odveč namenja pretežen del svoje revizije vprašanju, ali je pogodba, ki je bila sestavljena pri odvetniku, v celoti navidezna ali ne, torej v celoti nična ali ne, kot da bi bilo od tega odvisno razumevanje pogodbene določbe o plačani kupnini v celoti. Revidenta skušata s tem poseči na v revizijskem postopku nedovoljeno področje dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sicer pa med strankama ni sporno, da sta toženca plačala tožnicama le 50.000 DEM, sporno pa je med njima, ali je bila kupnina določena v znesku 70.000 DEM ali le 50.000 DEM. Ko sta sodišči ugotovili, da je bila dogovorjena kupnina 70.000 DEM, se seveda ni bilo potrebno ubadati s tem, kaj naj bi v pogodbi, namenjeni upravnim in sodnim organom, zapisano glede opravljenega plačila dejansko pomenilo. Da nista plačala več kot 50.000 DEM, je pač gotovo, nesporno dejstvo.

V zvezi z revizijsko trditvijo, da med pogodbenima strankama sploh ni prišlo do sporazuma glede cene, da je šlo zato za disenz, ki ga je mogoče uveljaviti tudi kot "ugovorni zahtevek", je potrebno povedati, da je pritožbeno sodišče pravilno zapisalo, da bi morala tožena stranka, kolikor se sklicuje na zmoto (kar je bilo poprej njeno poglavitno stališče glede veljavnosti pogodbe z dne 4.11.1992), postaviti ustrezen zahtevek (112. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in to pravočasno (117. člen ZOR). V zvezi s sedaj poudarjeno trditvijo o nesporazumu (63. člen ZOR), ki pomeni absolutno ničnost pogodbe, pa tudi velja, da se mora ničnost uveljavljati (109. člen ZOR) s tožbo, kadar je med strankama spor o dejstvih, na katera se opira ničnost. Prav ta dejstva pa so med strankama sporna. Toženca takšne poti nista ubrala za uveljavitev ne zmote ne nesporazuma, zaradi česar se ne moreta zdaj nanju uspešno sklicevati. Sicer pa sta sodišči neoziraje se na povedano ugotovili, da ni bilo zmote ne na eni ne na drugi strani, in k njunim prepričljivim razlogom v tej smeri ni kaj dodati.

Reviziji torej ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te sodbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).