Jedro

Pravno razglabljanje pritožbenega sodišča, da je bilo delo toženca pri tožeči stranki odločilen nagib za sklenitev posojilne pogodbe (557. člen ZOR), ki je bila v bistvu neodplačne narave, saj obresti niso bile dogovorjene (prvi odstavek 558. člena ZOR), nagib pa je v takšnih primerih pravno relevanten (arg. iz tretjega odstavka 53. člena in 62. člena ZOR) tako, da je podlaga (kavza) pogodbe - je pravilno.

Zatrjevana dejanska podlaga tožbe je, da je bilo dano posojilo s pogojem, da bo toženec do njegovega odplačila delal pri toženi stranki, sodišče pa je v izpodbijani sodbi ugotovilo ne sicer, da je bil takšen pogoj izrecno določen, da pa je bil nagib za sklenitev takšne pogodbe v posojilojemalčevi zaposlitvi pri tožeči stranki. Res izhaja iz prvega navedenega dejanskega stanja izpolnitveni zahtevek na podlagi neizpolnjene pogodbe, v drugem primeru pa obogatitveni zahtevek zaradi tega, ker je odpadla pravna podlaga pogodbe, vendar drugačna materialnopravna podlaga odločitve ne pomeni razsoje zunaj meja postavljenega zahtevka (extra petitum).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči 42.241,20 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 16.1.1993 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1993 dalje do plačila in ji povrniti 72.000,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je dala tožeča stranka posojilo toženi, da pa ni bilo pogojeno s toženčevo zaposlitvijo pri tožeči stranki. Toda, ker rok odplačila ni bil določen, velja po drugem odstavku 562. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), da je potrebno vrniti dolg najpozneje v dveh mesecih. Pri tem je štelo, da je posojilo zapadlo v dveh mesecih po vložitvi tožbe.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno. Zavzelo je stališče, da prvo sodišče ni uporabilo pravilnega predpisa, da pa je odločitev v materialnopravnem pogledu pravilna. Nepravilno je sklepalo, da vrnitveni rok ni bil določen. Nagib pogodbe pa je bil jasen: toženčeva zaposlitev pri tožeči stranki. Ta nagib je bil podlaga pogodbe in ker je ta odpadla, je utemeljen zahtevek zaradi neupravičene pridobitve po četrtem odstavku 210. člena ZOR.

Tožena stranka izpodbija to sodbo z revizijo iz "vseh revizijskih razlogov" in predlaga, naj se ji ugodi in obe sodbi spremenita tako, da se tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Drugostopenjski sodbi očita, da trdi, ne da bi ugotovila drugačno dejansko stanje, da je bilo posojilo dano prav s pogojem, da ostane toženec v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Ni podlage v izvedenih dokazih, da sta priči - delavca tožeče stranke vrnili enako posojilo pred prenehanjem delovnega razmerja. Prvo sodišče se je postavilo na stališče, da rok vračila posojila ni bil določen, za kar drugostopenjsko ugotavlja, da je zmotno, dejansko stanje v zvezi s tem pa je zato ostalo ne dovolj raziskano in tako tudi ne glede tega, zakaj je prišlo do kolektivne odpovedi delavcev pri tožeči stranki. Sodišče druge stopnje bi moralo ob mnenju, da je bilo delovno razmerje podlaga za posojilno pogodbo, sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v dopolnitev dokaznega postopka in ugotoviti bi bilo potrebno krivdo za prenehanje delovnega razmerja. Dokler obstaja posojilna pogodba, ni mogoče trditi, da gre za neopravičeno obogatitev. Obe sodišči vsiljujeta tožeči stranki drugačen temelj tožbenega zahtevka in sta torej sodili zunaj njega. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizija ne opredeljuje, za katero procesno kršitev naj bi šlo, toda iz njenih navedb je mogoče sklepati, da meri na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo prvo sodišče. To pa zakon o pravdnem postopku (ZPP) omogoča, saj poleg drugih primerov predpisuje, da sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če je le-to iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, sodba pa se opira na ta dejstva (3. točka 373. člena ZPP). Gre za to, ali je pravilno sklepanje prvostopnega sodišča o neposredno pomembnih dejstvih na podlagi pravilno ugotovljenih posredno pomembnih dejstev. Zakon daje pri tem prednost sklepanju pritožbenega sodišča, ko tudi v takšnem primeru ne dovoli izpodbijanja dejanske podlage sodbe (tretji odstavek 385. člena ZPP). Tako je lahko iz ugotovljenih dejstev (da je direktor tožene stranke dajal posojilo kakor tožencu tudi drugim zaposlenim pri toženi stranki; da se ne trdi, da bi dajal posojila drugim, ki niso bili zaposleni pri njem; da so bila posojila brezobrestna itd.) sklepalo o nagibih direktorja tožeče stranke za to, da je dajal takšna posojila. In končno, takšnega nagiba revizija niti ne zanika. Zmotno pa razume izpodbijano sodbo, ki ji pripisuje ugotovitev, da je bilo posojilo dano s pogojem. Kot je bilo že v povzetku instančne sodbe pojasnjeno, je sodišče le ugotovilo nagib za sklenitev pogodbe, ki ga je ob materialnopravno presoji štelo kot podlago pogodbe.

Res ni v izpodbijani sodbi povsem veren povzetek ugotovitve prvega sodišča o tem, da sta druga delavca vrnila svoji posojili, preden sta zapustila delo, vendar to ni takšna kršitev, ki bi bila v vzročni zvezi s samo odločitvijo na podlagi ugotovljenega nagiba, ali drugače povedano, okoliščina kdaj oziroma zakaj sta delavca vrnila posojilo na ugotovitev o opisanem nagibu ne vpliva.

Končno tudi ne gre za sojenje zunaj postavljenega zahtevka in s tem za kršitev določbe prvega odstavka 2. člena ZPP, po kateri odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. Zatrjevana dejanska podlaga tožbe je, da je bilo dano posojilo s pogojem, da bo toženec do njegovega odplačila delal pri toženi stranki, sodišče pa je v izpodbijani sodbi ugotovilo ne sicer, da je bil takšen pogoj izrecno določen, da pa je bil nagib za sklenitev takšne pogodbe v posojilojemalčevi zaposlitvi pri tožeči stranki. Res izhaja iz prvega navedenega dejanskega stanja izpolnitveni zahtevek na podlagi neizpolnjene pogodbe, v drugem primeru pa obogatitveni zahtevek zaradi tega, ker je odpadla pravna podlaga pogodbe, vendar drugačna materialnopravna podlaga odločitve ne pomeni razsoje zunaj meja postavljenega zahtevka (extra petitum). Ne gre torej za kršitev po drugem odstavku 385. člena ZPP. Ko revizija očita takšno kršitev tudi sodišču prve stopnje, velja revidenta opozoriti, da v pritožbi ne uveljavlja te kršitve, ki je sicer absolutne narave vendar se upošteva le, če se uveljavlja (tretji odstavek 365. člena in 372. člen ZPP). V reviziji je potem ne more več uveljavljati.

Izpodbijana sodba je pravilna v materialnopravnem pogledu. Ne zadene bistva revizijsko stališče, da dokler obstaja pogodba, ki je nihče ni razdrl ali razveljavil, ni mogoče trditi, da obstaja neupravičena pridobitev. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi četrtega odstavka 210. člena ZOR, po kateri nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Če gre za izpodbojno pogodbo, ki jo je mogoče razdreti ali razveljaviti, obstaja podlaga pogodbe, dokler stranka, ki ima izpodbojno pravico, ne doseže razveljavitve oziroma razdrtje pogodbe, in vse dotlej ni vrnitvenega zahtevka. Toda v obravnavanem primeru gre za to, da je podlaga odpadla, če ni podlage pa je pogodba nična (52. člen ZOR). V takšnem primeru se seveda pogodba ne razdira ali razveljavlja.

Neutemeljen je očitek, češ da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker se ni raziskovalo, po čigavi krivdi je prišlo do prenehanja delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki, s čimer meri revident na to, da je tožeča stranka oziroma njen direktor povzročil položaj, ki je prisilil toženca, da je zapustil delovno mesto (zaradi česar je odpadla pravna podlaga) in sicer s tem, ker mu ni dajal toliko dela in s tem zaslužka, kot je bilo dogovorjeno. Če je toženec pričakoval protidajatev in je ni dobil, bi jo pač moral uveljavljati, če ne drugače tudi sodno, ne more pa zdaj tega storiti z ugovorom. Zato se sodiščema s tem vprašanjem ni bilo potrebno ukvarjati. Toženec se skratka ne more uspešno sklicevati na opisano okoliščino, ko je nastalo situacijo rešil tako, da se je priključil h kolektivnemu odstopu delavcev tožene stranke.

Končno ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da je nepravilno uporabljeno materialno pravo iz četrtega odstavka 210. člena ZOR. Pravno razglabljanje pritožbenega sodišča, da je bilo delo toženca pri tožeči stranki odločilen nagib za sklenitev posojilne pogodbe (557. člen ZOR), ki je bila v bistvu neodplačne narave, saj obresti niso bile dogovorjene (prvi odstavek 558. člena ZOR), nagib pa je v takšnih primerih pravno relevanten (arg. iz tretjega odstavka 53. člena in 62. člena ZOR) tako, da je podlaga (kavza) pogodbe - je pravilno. Zakaj, če zakon določa, da neodplačna pogodba nima pravnega učinka, če drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev sopogodbenika, opredeljuje s tem, da je nagib v takšnih primerih - pri neodplačnih pogodbah podlaga pravnega posla. Skratka, nagib je tu povzdignjen v podlago. Če ta odpade, kot v obravnavanem primeru, ko je toženec nehal delati pri tožeči stranki, nastane vrnitvena obveznost (četrti odstavek 210. člena ZOR).

Po povedanem torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ker tudi ne gre za razloge, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).