Jedro

Sodišče prve stopnje tako dolžno ugotoviti ali je pridržana oseba zaradi bolezenskega stanja nesposobna oziroma nevarna tako, da ogroža življenje (ne samo telesno integriteto, kot je navedlo sodišče prve stopnje) drugih ljudi. Prav tako je dolžno ugotoviti, da ta oseba odklanja zdravljenje, ki bi bilo nujno potrebno. Sodišče izreče ta najstrožji ukrep le, kadar obenem ugotovi, da milejši ukrepi niso mogoči. Vsega tega pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

S sklepom z dne 2. oktobra 2006 (in ne 12. oktobra 2006 kot je pomotoma napisano na koncu sklepa) je sodišče odločilo, da se B. R., rojeno 12. 9. 1967, sme pridržati v P. b. V. za dobo do štirih tednov. Iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče v prisotnosti izvedenca zdravnika nevropsihiatra dr. R. M. in odvetnika B. S., v okviru rednih obiskov v P. b. V., po uradni dolžnosti na podlagi 74. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), zaslišalo pridržano osebo, vpogledalo zdravstveno dokumentacijo in zaslišalo izvedenca psihiatrične stroke dr. R. M.. Sodišče je navedlo, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bila pridržana B. R. sprejeta v bolnico petič, da pa je bila pripeljana, ker naj bi doma udarila očeta, udarila pa je tudi zdravnico, ki je posredovala na domu. Sprejemni zdravnik je zapisal, da je bila ob sprejemu orientirana, vendar napeta, jezava, na meji heteroagresivnosti, privzdignjenega razpoloženja, psihomotorično pospešena s številnimi asociacijami, logoroična, produktivne psihopatološke simptomatike pa sprejemni zdravnik ni zasledil. Sodišče je še ugotovilo, da je bila ob zaslišanju fiksirana s pasovi na postelji in nekoliko pospana ter da je priznavala agresivnost do očeta in navajala, da ga je res brcnila, zdravnico pa samo ošvrknila. Sodišče je ugotovilo, da je bila pacientka pritrjena na posteljo, ker naj bi grozila sopacientkam in ker je bila glasna in se je ob sprejemu upirala. Izvedenec psihiatrične stroke pa je pri pregledu ugotovil, da je pridržana pacientka rahlo zaspana in dizartrična, v pogovor se je navezala, njeni odgovori pa so bili adekvatni. Po oceni izvedenca je konflikte doma kot tudi svojo agresivnost minimalizirala, do sedanjega poslabšanja bolezenskega stanja pa je bila nekritična. Tako je izvedenec ocenil, da podatki o dogodkih pred in ob sprejemu kažejo na akutno poslabšanje bipolarne afektivne motnje in na manično fazo. Zato je izvedenec zaključil, da je glede na njeno agresivnost in nekritičnost, pridržanje na oddelku zaradi zdravljenja proti volji pacientke nujno za obdobje štirih tednov. Na podlagi tega je sodišče zaključilo, da je nujno, da se B.R. zadrži na zdravljenju proti volji za štiri tedne v skladu z določbo 76. čl. ZNP.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila pridržana B. R., ki v obširni pritožbi najprej prepisuje vloge sodišča, nato pa navaja, da pri komisiji zavestno ni sodelovala, oziroma ni bila z osebama (s tem misli verjetno sodnico in pa izvedenca) v kakršnemkoli stiku, oziroma ne ve, kdo sta ti dve osebi, zato meni, da je bilo zasedanje komisije nično. Zaveda se svoje bolezni in jo skuša s pomočjo medikamentov in s pomočjo psihiatrinje uspešno reševati. Nato navaja, da je imela preglede pri različnih zdravnikih, da pričakuje sklep komisije, ker stalež traja že več kot 30 dni in da ima ponovno kontrolo pri specialistu dr. D. V. 23. 10. 2006. Pritožbenega predloga ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Čeprav pritožnica izrecno v pritožbi ne navaja, da se ne strinja s pridržanjem, pa je pritožbeno sodišče moralo ob uradnem preizkusu sklepa sodišča prve stopnje sklep razveljaviti, saj sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, zato tudi ni pravilno ocenilo, oziroma je ocenilo preuranjeno, da so izpolnjeni pogoji za to, da se B. R. proti njeni volji pridrži na P. o. B. V.. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo pravno podlago, po kateri lahko sodišče v postopku o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah ali v drugih organizacijah ali oddelkih organizacij, ki so namenjene psihiatričnim bolnikom, pridrži osebo v zdravstveni organizaciji v zaprtem oddelku, če je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi, ali povzroča hudo škodo sebi ali drugim (čl. 70 ZNP). Na podlagi te pravne določbe je sodišče dolžno ugotavljati ali je nujno potrebno, da se osebi omeji svoboda gibanja in preprečijo stiki z zunanjim svetom, torej ali ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi, ali povzroča hudo škodo sebi ali drugim. Sodišče je dolžno dejansko stanje natančno raziskati in v razlogih sklepa tudi obrazložiti te okoliščine, saj ne zadošča, da navede le, da je vpogledalo zdravstveno dokumentacijo, ne da bi povedalo, katero zdravstveno dokumentacijo je vpogledalo, ne da bi to dokumentacijo dokazno ocenilo, sicer pa te dokumentacije niti ni v spisu. Prav tako v spisu ni nikakršnega podatka o tem, zakaj je bila B. R. petkrat pridržana, zato pritožbeno sodišče vsega tega ne more preizkusiti. Sodišče je tekom postopka res zaslišalo izvedenca psihiatra, vendar pa je izvedenec podal mnenje zelo pavšalno, iz njegovega mnenja pa zaenkrat ne izhaja, zakaj bi bilo nujno potrebno oziroma ne izhaja, ali pridržana zaradi svojega zdravstvenega stanja hudo ogroža sebe ali druge oziroma povzroča hudo škodo sebi ali drugim. Nobenega od teh razlogov sodišče v sklepu ni navedlo. Zgolj navedba, da je izvedenec ocenil, da je takšno pridržanje nujno potrebno, pa vsekakor ne zadošča za tako hud ukrep, kot je pridržanje v zaprtem oddelku psihiatrične ustanove.

Neprostovoljna hospitalizacija v zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice je poseg v človekove pravice in sicer v pravice do osebne svobode (I. odst. 19. čl. Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS), v pravico do varstva duševne integritete (35. čl. URS) in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. čl. URS), ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Poseg v človekove pravice je lahko omejen z enako močnimi pravicami drugih ljudi (15. čl. URS), zato je mogoče prisilno pridržati osebo, kadar ogroža življenje drugih ljudi ali jim povzroča hudo škodo. Kadar pridržana oseba ogroža svoje življenje in povzroča škodo sebi, je treba ugotoviti, da zaradi bolezni ni sposobna sama sprejeti voljne odločitve o zdravljenju in nadomestiti njeno odločitev. To pomeni, da je pridržanje osebe v psihiatrični ustanovi in njeno zdravljenje dovoljeno, če v tako zdravljenje privoli. Če ga odklanja, pa je po določbah 70.-81. čl. ZNP v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča predviden poseben postopek. Sodišče prve stopnje je tako dolžno ugotoviti ali je pridržana oseba zaradi bolezenskega stanja nesposobna oziroma nevarna tako, da ogroža življenje (ne samo telesno integriteto kot je navedlo sodišče prve stopnje) drugih ljudi. Prav tako je dolžno ugotoviti, da ta oseba odklanja zdravljenje, ki bi bilo nujno potrebno. Sodišče izreče ta najstrožji ukrep le kadar obenem ugotovi, da milejši ukrepi niso mogoči. Vsega tega pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo niti ugotovilo, izvedenca ni temeljito zaslišalo o okoliščinah duševne bolezni pridržane osebe niti ni ocenilo ali ta s svojim ravnanjem ogroža življenje drugih ali povzroča veliko škodo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje razveljaviti. Sodišče prve stopnje je tisto, ki vodi postopek v skladu z določbami ZNP, zato je dolžno zbrati vso dokazno gradivo, tudi medicinsko dokumentacijo, ob zaslišanju zdravnika izvedenca pa je dolžno izvedenca pozvati, da se izjavi o tistih strokovnih vprašanjih, ki so pomembna. Pritožbeno sodišče ob tako skopih in pavšalnih navedbah izvedenca v mnenju ne more preizkušati ali je tak ukrep v skladu z določbo 70. čl. ZNP. Izvedenec ni obrazložil na podlagi česa je sprejel zaključek, da podatki o dogodkih pred in ob sprejemu kažejo na akutno poslabšanje bipolarne afektivne motnje in sicer manične faze, saj v spisu ni nikakršnih podatkov, o tem niti ni zdravstvene dokumentacije niti podatkov o tem, zakaj je bila pridržana že petič.

Pritožbeno sodišče je tako moralo v skladu z določbo 354. čl. ZPP razveljaviti sklep sodišča prve stopnje in zadevo sodišču vrniti v ponovno odločanje.