Jedro

Odškodninska odgovornost iz 179. člena ZOR ne velja za prodajalca stvari z napako.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi premoženjske in nepremoženjske škode, ki je tožniku nastala v prometni nesreči 5.2.1997 zaradi zatrjevane tehnične okvare avtomobila, ki ga je 18.10.1995 kupil pri toženi stranki. Ni se strinjalo s tožnikovo pravno opredelitvijo o podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke v 179. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju ZOR). Zato niti ni bil aktualen toženčev ugovor, da po 179. členu ZOR ni pasivno legitimiran. Po presoji sodišča prve stopnje je pravilna pravna podlaga tega spora med kupcem in prodajalcem v zakonskih določbah o jamčevanju za skrite napake. Ugotovljena okvara levega sprednjega kolesa gotovo predstavlja skrito napako, vendar je od nakupa do nesreče poteklo več kot eno leto in tri mesece. Zaradi poteka jamčevalnega roka iz drugega odstavka 482. člena ZOR (in tudi garancijskega roka) tožnik nima več pravnega varstva.

Tožnik je v pritožbi vztrajal pri pravnem stališču, da gre v obravnavani zadevi za vprašanje producentske odgovornosti. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je sicer stališču pritožbe o pravni podlagi spora, vendar pa se odškodninska odgovornost proizvajalca iz 179. člena ZOR ne razteza tudi na prodajalca. Tožnikov tožbeni zahtevek je neutemeljen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke kot prodajalca avtomobila.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri svojem pritožbenem stališču, da je treba pojem proizvajalca v pogojih moderne proizvodnje tolmačiti ustrezno široko, kar izhaja tudi iz spoznanj dr. Borisa Strohsacka v knjigi Obligacijska razmerja II in iz sodne prakse.

Proizvajalec avtomobilov znamke Opel ima široko razvejano mrežo, katere sestavni del je tudi tožena stranka. Ta je kot pooblaščeni prodajalec neločljiv del verige od proizvajalca do kupca in je zato ni mogoče ločeno obravnavati. Proizvajalca te znamke avtomobila v Sloveniji sploh ni. V obravnavani zadevi je prodajalec tudi uvoznik tožnikovega avtomobila. Na podlagi dobljenih pooblastil od proizvajalca lahko tožena stranka proti njemu uveljavlja regresni zahtevek.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ima v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom omejen obseg in razloge izpodbijanja. Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav to, in to tudi v nasprotju s 387. členom ZPP/77 (ki dopušča uveljavljanje revizijskih novot le v zvezi z uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka), pa skuša doseči revizija s trditvijo, da v obravnavanem primeru tožena stranka ni bila samo prodajalec, temveč tudi uvoznik tožnikovega avtomobila. Zato se revizijsko sodišče s to trditvijo ni moglo ukvarjati.

Na tožnikovo sedanjemu revizijskemu enako pritožbeno sklicevanje na stališča v knjigi dr. Borisa Strohsacha Obligacijska razmerja II je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Ustrezno široka razlaga pojma proizvajalec iz 179. člena ZOR je poudarjena v primerih, ko pri izdelavi določenih končnih izdelkov sodeljuje več proizvajalcev. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču in razlogom sodišča druge stopnje, kdo je odgovorna oseba iz 179. člena ZOR. Že iz naslova tega člena "odgovornost proizvajalca stvari z napako" jasno izhaja, da gre za odgovornost proizvajalca in ne prodajalca. Tudi določbi prvega in drugega odstavka tega člena sta povsem jasni. V prvem odstavku je za morebitno škodo zaradi napake, ki pomeni škodno nevarnost za osebe ali stvari, določena odškodninska odgovornost tistega, "ki da v promet (takšno) stvar, ki jo je izdelal". V drugem odstavku je prav tako jasno določeno, da "proizvajalec odgovarja tudi za nevarne lastnosti stvari". Navedene jasne zakonske določbe ne omogočajo raztezanja odškodninske odgovornosti zaradi stvari z napako od proizvajalca tudi na prodajalca. Zato je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da odškodninska odgovornost iz 179. člena ZOR ne velja za prodajalca stvari z napako.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni utemeljen in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo neutemeljeno tožnikovo revizijo.