Jedro

V obravnavanem primeru gre za preverjanje, ali kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, glede na to, da je bila zaščitena z odlokom Občinske skupščine Radovljica o določitvi kmetij (Uradni vestni k Gorenjske, štev. 3 in 5/78), torej za postopek po 25. v zvezi s 4. členom ZDKG. V tem postopku je tudi po presoji sodišča prvostopni organ ravnal pravilno in zakonito (4. člen ZDKG), ko je glede lastništva uporabil podatke iz zemljiške knjige, glede zemljišč pa podatke iz zemljiškega katastra. Prav ti dve evidenci sta uradni evidenci glede omenjenih atributov, je pa seveda možno dokazovati tudi nasprotno kot v njima piše.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožnica LL se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A z dne 5. 6. 2001, s katero je prvostopni organ ugotovil, da se nepremičnine, vpisane pri vl. št. 21, 60 in 367 k.o. B, in nepremičnine, vpisane pri vl. št. 53, 398 in 492 k.o. C, kjer je vpisana lastninska pravica na AA s stalnim prebivališčem S cesta 41, B, štejejo za zaščiteno kmetijo. Odločeno je bilo tudi, da se zaščitena kmetija zaznamuje v zemljiški knjigi in v zemljiškem katastru po uradni dolžnosti ter da se vpiše v register, ki ga vodi upravna enota. Ker je bilo v postopku pa prvi stopnji ugotovljeno, da kmetija AA obsega 5,1957 ha primerljivih kmetijskih površin, je bil s tem izpolnjen pogoj za razglasitev te kmetije za zaščiteno kmetijo. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ pravilno odločil tudi, ko je svojo odločitev oprl na podatke iz zemljiškega katastra, saj je na te podatke vezan glede na določbe 2. in 3. odstavka 4. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Upravna enota namreč pri ugotavljanju statusa zaščitene kmetije ni pristojna sama ugotavljati sprememb podatkov v uradnih evidencah oz. dejanskega stanja na terenu. Če pa tožnica meni, da katastrski podatki ne ustrezajo stanju v naravi, mora doseči to uskladitev v postopku pred geodetskih organom po predpisih o zemljiškem katastru.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve načela materialne resnice. V tožbi navaja, da je že na ustni obravnavi dne 11. 9. 1998 njen zdaj pokojni oče navajal, da podatki v uradnih evidencah geodetske uprave glede katastrskih kultur posameznih zemljišč ne ustrezajo dejanskemu stanju. Res je, da oče ni sprožil postopka za ugotavljanje dejanske rabe, vendar zato, ker je bil že bolan in je tudi v nekaj mesecih po obravnavi umrl. Na drugi ustni obravnavi dne 21. 8. 2000 pa je bilo zakonitim dedičem, razen materi, ki se ustne obravnave zaradi hude bolezni ni več udeležila, predočeno, da morajo v osmih dneh predložiti dokaz, da so uvedli postopek ugotavljanja vrste rabe zemljišč, ki tvorijo kmetijo. Vsi zakoniti dediči, razen BB so se s tem strinjali in želeli naročiti ustrezen postopek pri geodetski upravni, ki ga ni hotel podpisati brat BB, ki želi postati edini lastnik kmetije, zato mu ustreza, da je kmetija zaščitena. Geodetski organ pa je pri soglasju vseh zakonitih dedičev za uvedbo postopka vztrajal, zato tega ni bilo mogoče začeti na zahtevo strank. Geodetski organ pa ni začel postopka v skladu s 26. členom Zakona o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZZKat) po uradni dolžnosti, ki bi ga lahko začel tudi na pobudo upravne enote, ki vodi postopek za zaščiteno kmetijo. Prav tako se ne izvajajo določbe 32. člena ZZKat. Ko je umrla tudi mati, bi lahko upravna enota začela postopek na podlagi 1. odstavka 151. člena ZUP/86 oz. zahtevati od pristojnega organa, naj o tem vprašanju začne postopek. Pripominja tudi, da se ne glede na določbo 2. odstavka 4. člena ZDKG, po kateri se glede določitve zaščitene kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige in zemljiškega katastra, možno dokazovati drugačno dejansko stanje, še zlasti v primerih, ko so uradni podatki stari preko 60 let. Če bi bilo vse delo organov v skladu z zakonom opravljeno, bi se že ugotovilo, da obravnavana kmetija ne izpolnjuje več pogojev za zaščiteno kmetijo. Zaradi spora glede statusa kmetije, bo zapuščinski postopek po vsej verjetnosti prekinjen zaradi pravde, kjer pa bo status kmetije ponovno predhodno vprašanje. Zato meni, da je smiselno in v skladu s temeljnimi načeli upravnega postopka, da se že zdaj ugotovi dejansko stanje vrste zemljišč, ki tvorijo kmetijo, last pokojnega očeta AA oz. ki so z njegovo smrtjo prešle na zakonite dediče, in sicer upoštevanje možnosti, ki jih daje ZZKat. Zato predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne v ponovno reševanje prvostopnemu organu in da se v postopku na prvi stopnji uradno sproži postopek rešitve predhodnega vprašanja na pristojni geodetski upravi, to je postopek ugotavljanja spremembe vrste rabe ali podrejeno na podlagi sklepa upravne enote v postopku izvajanja dokazov z izvedencem agronomom (za katerega so zakoniti dediči, ki se strinjajo z ugotavljanjem vrste rabe pripravljeni zagotoviti stroške). Sodišče prosi za oprostitev plačila sodne takse, ker je mati mladoletnega CC, DD, EE, FF in GG, mož je brez redne zaposlitve, občasno dela honorarno, tudi sama je nezaposlena in prejema mesečno 100.543,00 SIT otroških dodatkov, ima pa tudi vloženo vlogo za dodelitev denarne pomoči. Dohodninske odločbe nima, ker ji ni treba vložiti zahteve, ker je brez dohodka. V dokaz prilaga kopijo odločbe Centra za socialno delo A, s katero ji je dodeljen najvišji možni otroški dodatek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Stranke z interesom v tem postopku HH, II in JJ, odgovora na tožbo niso dale.

BB kot stranka z interesom v tem postopku pa v odgovoru na tožbo poudarja, da so navedbe v njej neresnične in škodoželjne, saj bi nekateri radi iz koristoljublja in nevoščljivosti prikazali stanje drugačno kot je v resnici. Sam živi na kmetiji že več kot 40 let, je edini sin med petimi otroci in ima štiri sestre, kmetija je bila ves čas namenjena njemu kot bodočemu nasledniku, zato je na njej tudi veliko delal in nakupil več strojev, na svoje stroške popravljal objekte, kupil živino in zagotavljal denar za redno delo na kmetiji. Po očetovi smrti je bil na zapuščinski obravnavi določen za skrbnika in upravljavca kmetije, zato zdaj z nezaposleno ženo in dvema sinovoma sam obdeluje kmetijo, imajo pa tudi več glav živine. Glede na to ne more držati trditev, da so vsi dediči enakopravni, saj je oče kmetijo v celoti namenil njemu, kar je razvidno tudi iz darilne pogodbe, ki jo prilaga odgovoru, in iz izjav sester nekaterih od njih, da se odpovedujejo kakršnemkoli zahtevkom do kmetije. Sestre so svoje deleže od kmetije že dobile, saj so dobile gradbene parcel za hiše in gradbeni les, sam pa jih je izplačal tudi v denarju. Ker pa je očeta prehitela bolezen, ni napravil uradne oporoke, zato je pač dana možnost, da sestra izpodbija odločbo o določitvi zaščitene kmetije, pri čemer so se vse sestre jasno izrazile, da niso pripravljene delati na kmetiji v primeru, če ta ne bi bila zaščitena. Neutemeljeno je tudi ugovarjanje, da stanje v naravi ni enako s stanjem v zemljiškem katastru, kultura na njivi se menja zaradi zatiranja plevelov in kolobarjenja, kar je jasno vsakomur, ki kaj ve o kmetijstvu, zato bi moralo biti to jasno tudi njegovi sestri, ki sama trdi, da je aktivno sodelovala pri delu na kmetiji. Glede tega lahko pove, da tega ni storila že nekaj let in da niti ne pozna meja kmetije. S spremembo katastrskih podatkov bi bila dana večja možnost, da bi se kmetija razdelila in prodala, s čemer pa se starša nikakor ne bi strinjala, če bi bila živa, saj kmetija obstaja že več generacij. Ne drži tudi, da samo on ni podpisal vloge za uskladitev zemljiško katastrskega stanja s stanjem v naravi, saj te vloge ni podpisala tudi sestra II. Sam pa vloge ni podpisal, ker je želel, da se dediči med seboj zmenijo glede dedovanja, do tega pa še ni prišlo. Jasno je, da sam gospodari na kmetiji, saj bi bilo nemogoče, da bi na kmetiji delal samo eden, gospodarjev pa bi bilo pet. Tudi ne drži, da ves čas izkorišča les, res pa je, da je v preteklem letu bilo odkazano nekaj lesa za posek, kar je povsem normalno za gospodarjenje z gozdom. Kakršna koli delitev bi ogrozila obstoj kmetije, že tako pa ima nekaj zemlje tudi v najemu. Ne drži tudi trditev, da bo kmetijo opustil, ko se ne bo več splačalo, saj je vanjo vložil zelo veliko svojega dela in jo obdeluje z veseljem. Sestra si s temi tožbenimi navedbami zgolj prizadeva izboljšati svoj gmotni položaj, ki res ni najboljši. Predlaga, da sodišče preveri tožbene navedbe. Smiselno predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke v obravnavanem primeru pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), glede tožbenih navedb pa še dodaja: Kot sta v obravnavani zadevi pravilno pojasnila že prvostopni organ in tožena stranka, se po 2. členu ZDKG (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99-odl.US) šteje za zaščiteno kmetijo vsaka kmetijska oziroma kmetijsko gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali v lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para oziroma enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in ima najmanj 5 ha in največ 100 ha primerljive površine. Količniki za preračun primerljive površine so določeni v drugem odstavku 2. člena ZDKG. Po 4. členu ZDKG določi zaščiteno kmetijo po uradni dolžnosti na prvi stopnji upravne enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč iz sestava kmetije, pri čemer se uporabljajo glede lastništva podatki iz zemljiške knjige, glede zemljišč (katastrskega dohodka) pa podatki iz zemljiškega katastra.

V obravnavanem primeru gre za preverjanje, ali kmetija, ki je bila last pok. AA, še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, gleda na to, da je bila zaščitena z odlokom Občinske skupščine Radovljica o določitvi kmetij (Uradni vestni k Gorenjske, štev. 3 in 5/78), torej za postopek po 25. v zvezi s 4. členom ZDKG. V tem postopku je tudi po presoji sodišča prvostopni organ ravnal pravilno in zakonito (4. člen ZDKG), ko je glede lastništva uporabil podatke iz zemljiške knjige, glede zemljišč pa podatke iz zemljiškega katastra. Prav ti dve evidenci sta uradni evidenci glede omenjenih atributov, je pa seveda možno dokazovati tudi nasprotno kot v njima piše. Drži, da je v 8. členu ZUP določeno temeljno načelo materialne resnice, ki od organa, ki je vodil postopek, zahteva, da pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje. Vendar ZDKG ne dopušča, da bi se o spremembi katastrskih podatkov kot o predhodnem vprašanju odločalo v upravnem postopku določitve zaščitene kmetije, temveč obvezuje organ, ki vodi postopek določitve zaščitene kmetije, da uporabi uradne podatke iz obeh navedenih evidenc. Kolikor pa se stranke z njimi ne strinjajo, lahko začnejo postopek za uskladitev stanja evidenc s stanjem v naravi, ki je predpisan z Zakonom o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE, Uradni list RS, št. 52/00) in šele na podlagi spremenjenih evidenc predlagajo nadaljevanje oziroma nov postopek za preveritev pogojev za določitve zaščitene kmetije.

Glede na navedeno ugovori tožnice, ki se nanašajo na neusklajenost katastrskih podatkov o zemljiščih z dejanskim stanjem zemljišč v naravi in postopek za spremembo katastrskih podatkov v postopku preverjanja pogojev za določitev zaščitene kmetije niso pravno relevantni. Postopek za uskladitev vrste rabe in katastrske kulture ter katastrskega razreda zemljišč v zemljiškem katastru z dejanskim stanjem je namreč svoj postopek, v katerem so možni ugovori, ki se na to zadevo - zemljiško katastrske podatke - nanašajo, ne morejo pa se uspešno uveljavljati v postopku določanja zaščitene kmetije.

Če na podlagi vloge, ki so jo po njenih navedbah podpisali vsi drugi dediči po pok. očetu, razen BB, upravni geodetski organ ni odločal oziroma jo je zavrgel oz. zavrnil, je imela možnost vložiti pritožbo (tudi zaradi molka organa prve stopnje), če pa o njeni pritožbi zoper prvostopni akt oziroma neizdajo akta drugostopni organ ni odločil, je imela možnost vložiti tožbo v upravnem sporu (tudi zaradi molka organa druge stopnje). Vendar tožnica niti v tožbi ne zatrjuje, da bi vložila pritožbo ali tožbo v postopku preverjanja katastrskih podatkov, torej kaže, da tožnica niti sama ni poskrbela za to, da bi se postopek uskladitve zemljiškega katastra začel oziroma končal. Tudi njeni ugovori glede obveznosti revizije zemljiškega katastra vsakih 15 let in možnosti uvedbe postopka uskladitve katastrskih podatkov z dejanskimi po uradni dolžnosti, se nanašajo na postopek v zvezi z ureditvijo zemljiškega katastra, ne pa na postopek v zvezi z določitvijo zaščitene kmetije, zato niso relevantni. Neutemeljeni pa so tudi njeni ugovori, da kmetija ni dobro obdelana, da na njej ni veliko živine in podobni, ki za postopek za določitev zaščitene kmetije niso pomembni, ker je določitev zaščitene kmetije, kot že povedano, odvisna zgolj od primerjalne površine te kmetije ter lastninskih razmerij glede teh zemljišč.

Ker torej tožbeni ugovori niso utemeljeni, izpodbijana odločba pa je izdana po pravilnem postopku ter je pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS.

Sodišče je tožnico oprostilo plačila sodnih taks, ker je z odločbo Centra za socialno delo A o otroškem dodatku z dne 23. 5. 2001, izkazala, da je bil v letu 2000 prihodek na družinskega člana njene družine 12.330 tolarjev mesečno, kar predstavlja le 6,433 % povprečne plače v Republiki Sloveniji in je zato na podlagi te odločbe tudi upravičena do najvišjega otroškega dodatka za otroke, kar pa je po njenih navedbah tudi edini vir preživljanja nje in njenih otrok, ker tudi njen mož ni redno zaposlen. Glede na to je sodišče na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnico oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče je glede na to, da je po podatkih upravnih spisov KK, mati LL, JJ, II, BB in HH, umrla, opravilo poizvedbe glede njenih pravnih naslednikov in s pomočjo prvostopnega organa ugotovilo, da so njeni pravni nasledniki njeni prej navedeni otroci, na katere je kot njene zakonite dediče ob njeni smrti prešla njena zapuščina, o njenem dedovanju pa bo odločeno v zapuščinskem postopku.