Jedro

Imenovanje višjega upravnega delavca ni možno za nazaj, temveč je delavec lahko imenovan za višjega upravnega delavca z dnem, ko Vlada RS sprejme akt o imenovanju, če ni v aktu o imenovanju naveden drug kasnejši datum. Imenovanje višjega upravnega delavca ni pravica, temveč je to odvisno od potreb organa, prostih sistemiziranih mest ter odločitve predstojnika organa, koga od oseb, ki za to izpolnjujejo pogoje, bo predlagal v imenovanje. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, ker je odločalo na seji in ni opravilo glavne obravnave, čeprav je tožnik to zahteval.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 231/2001-9 z dne 17.10.2002, se odpravi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.12.2000, s katero je tožena stranka tožnika s 1.12.2000 imenovala za višjega svetovalca v Davčni upravi Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da imenovanje višjega upravnega delavca ni pravica, ki nastane z dnem, ko delavec pridobi zahtevano strokovno izobrazbo, temveč je predpisana izobrazba nujen pogoj, ki mora biti izpolnjen, da sploh nastopi možnost, da lahko predstojnik poda predlog za imenovanje višjega upravnega delavca Vladi Republike Slovenije. Delavec tako pridobi ustrezen status šele na podlagi odločbe Vlade Republike Slovenije. Odločba ne more učinkovati retroaktivno, ampak šele od dneva, ko jo Vlada Republike Slovenije izda. Retroaktivnost lahko določi samo zakon, takega materialnega predpisa pa v obravnavanem primeru ni. Sodišče je še pripomnilo, da v obravnavanem primeru tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je z odločbo, izdano dne 28.12.2000, tožnika imenovala za višjega svetovalca v Davčni upravi RS s 1.12.2000. Ker pa sodišče presoja zakonitost in pravilnost aktov v okviru tožbenega zahtevka in ker bi morebitna odprava odločbe iz navedenega razloga pomenila odločitev v tožnikovo škodo, sodišče izpodbijane odločbe ni odpravilo. Svojo odločitev je oprlo na Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO, Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-1, 4/93, 7/97 in 38/99), ki določa, kateri so višji upravni delavci, ter na 1. odstavek 19. člena ZDDO, ki določa, da višje upravne delavce imenuje vlada na predlog predstojnika.

Imenovani pa so lahko le tisti, ki izpolnjujejo za to predpisane pogoje.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bil z napadeno sodbo njegov zahtevek v celoti zavrnjen brez obravnave, čeprav je predlagal zaslišanje strank. Vztraja pri tožbenih navedbah, meni da mora Davčna uprava Republike Slovenije kot državni organ spoštovati veljavne predpise in skrbeti za to, da v enakih situacijah ne pride do različnih odločitev, ter tudi za svoje odločitve navesti potrebne obrazložitve. Navaja, da je pogoje za imenovanje izpolnil že februarja leta 2000, vendar do prerazporeditve vse do 1.12.2000 ni prišlo. Ne strinja se z mnenjem sodišča prve stopnje, da je izključna pravica predstojnika organa, kdaj bo koga predlagal za prerazporeditev. Meni, da je diskriminatorno obravnavan, ne samo zaradi časovnega zamika pri prerazporeditvi, temveč tudi zaradi plače in izobraževanja, saj mu je bilo zavrnjeno sofinanciranje njegovega izobraževanja, med tem ko se je drugim to priznalo. Sklicuje se na 14. člen Ustave Republike Slovenije in meni, da je v njegovem primeru kršen. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče s sklepom razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče pravilno navaja, da je postopek imenovanja višjega upravnega delavca določen v 19. členu ZDDO. Ta določa, da višje upravne delavce imenuje Vlada RS na predlog predstojnika (organa, v katerem tak delavec dela oziroma bo delal); imeti morajo univerzitetno izobrazbo ali končano visoko strokovno šolo, če ni enakega programa za pridobitev univerzitetne izobrazbe.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru, v katerem tožnik izpodbija odločbo Vlade RS, s katero ga je imenovala za višjega upravnega delavca, prvostopno sodišče tožniku pravilno pojasnilo, da imenovanje določene osebe za višjega upravnega delavca po nobenem predpisu ni pravica te osebe, in da s tem, ko oseba izpolni pogoje glede izobrazbe, pridobi le možnost, da jo predstojnik organa predlaga v imenovanje za višjega upravnega delavca. Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da imenovanje nastane šele z dnem odločitve Vlade RS o tem, ki pa ne more biti sprejeta za nazaj, ker za to ni podlage v nobenem predpisu. Prvostopno sodišče je ravnalo pravilno tudi, ker izpodbijane odločbe ni odpravilo kljub temu, da je bil z njo tožnik imenovan za višjega upravnega delavca za nazaj, torej od 1. 12. 2000, medtem ko je bila odločba izdana 28. 12. 2000, saj bi bila odprava odločbe iz tega razloga tožniku v škodo.

Po določbi 19. člena ZDDO je torej v pristojnosti predstojnika organa odločanje o tem, kdaj in ali sploh bo določenega delavca predlagal v imenovanje za višjega upravnega delavca, Vlada Republike Slovenije pa odloča le o predstojnikovem predlogu. V obravnavanem primeru pa je predmet upravnega spora odločba Vlade RS o imenovanju tožnika za višjega upravnega delavca, zato tožnik v tem sporu ne more z uspehom uveljaviti pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na postopek pred predložitvijo predloga za njegovo imenovanje Vladi RS.

Kljub pravilnosti stališč prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi pa je pritožbeno sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo.

V 1. odstavku 50. člena ZUS je namreč določeno pravilo, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi. Zakonite izjeme od tega pravila so določene v 2. odstavku tega člena, vendar te izjeme po presoji pritožbenega sodišča ne zajemajo odločanja brez glavne obravnave, kadar stranka v tožbi ali odgovoru na tožbo glavno obravnavo izrecno zahteva. Pri tem tudi ni pomemben razlog za vložitev tožbe. V 4. odstavku 72. člena ZUS je sicer določeno, da je v primeru, če je prvostopno sodišče odločalo brez glavne obravnave, podana bistvena kršitev določb postopka le, če je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Ta določba pa po presoji pritožbenega sodišča ne velja za primere, če je stranka v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavno obravnavo izrecno zahtevala. V takem primeru namreč sodba, izdana brez glavne obravnave, ni zakonita, saj glede na določbo 50. člena ZUS ni izdana po predpisanem postopku. Stališče, da je upravno sodišče prve stopnje dolžno opraviti glavno obravnavo, če to stranka predlaga v tožbi ali v odgovoru na tožbo, je v zadevah Up-395/03-12 z dne 25.9.2003 (Uradni list RS, št. 97/2003) in Up-197/02-16 z dne 3.4.2003 (Uradni list RS, št. 36/2003) zavzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Ker je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje kljub tožnikovi izrecni zahtevi v tožbi, da se opravi glavna obravnava, odločalo na seji, je po presoji pritožbenega sodišča bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.