Jedro

Tožena stranka odgovarja, ker njen zavarovanec ni zavaroval gradbišča tako, da bi to ne ogrožalo zdravja in varnosti ljudi, zlasti mimoidočih (ni zavaroval kanalizacijskega jaška tako, da ne bi mogel ostati odprt). Vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi, da je bila tožnica, ko je hodila po pločniku, ki še ni bil dokončno urejen in je to vedela, premalo skrbna, saj ni gledala pod noge. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da tožnica odgovarja za nastalo škodo 15%, tožena stranka pa 85%.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem, zavrnilnem delu spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 1.400,00 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 1.700,00 EUR.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 32,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakoniti zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki 1.400,00 EUR odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2000 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke 155,64 EUR s pripadki.

Proti tej sodbi vlagata pritožbo obe pravdni stranki. Tožena stranka je v pravdi dokazala, da ne drži trditev, da je poškodba nastala na nezavarovanem gradbišču. Zavarovanec tožene stranke je poskrbel za zaščito in zavarovanje gradbišča. Gre za izvajanje gradbenih del v starem delu mesta Koper, zato so bile prekopane cesta in pločnik vse do roba stanovanjskih hiš, odstranjen je bil asfalt, zamenjane cevi in pločniki ponovno nasuti s peskom. Prebivalci so imeli možnost dostopa do poslovnih prostorov na Vojkovem nabrežju in gradbišča ni bilo moč zapreti, temveč je bila na obeh straneh ulice urejena pešpot po nasutem pesku, kjer je bilo potrebno iti preko izkopanih jarkov, preko lesene brvi. Od daleč je bilo jasno, da se prihaja na gradbišče. Gradnja je trajala približno pet mesecev in ves čas so bile nameščene table, da se prihaja na gradbišče, saj dostop in prehod pešcem ni mogel biti prepovedan. Jarki so bili ustrezno označeni, vzporedno s cesto nameščeni plastični odbojniki med katerimi je bila vrvica, ki je označevala pešpot in kolesarsko stezo. Zato ni odgovornosti tožene stranke, saj je izvajalec del poskrbel za zavarovanje po 8. členu Pravilnika o gradbiščih. Podrejeno pa uveljavlja večjo sokrivdo tožnice, ker je vedela, da je na gradbišču, da je pločnik v delu, saj je bil makadam, šla je mimo plastičnih odbojnikov in trakov sredi belega dne. Tožnica je priznala, da je pred padcem opazila, da so bili jaški med delom zavarovani.

Tožeča stranka vlaga pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena. V celoti je za nesrečo kriv zavarovanec tožene stranke. Tožena stranka ni zanikala dejstva, da kritičnega dne jaška niso pokrili. Varovanja gradbišča ni bilo. Tožena stranka pa prereka, da bi morala hoditi s skrbnostjo dobrega pešca. Tožnica je bila dovolj skrbna. L. J. je povedal, da varovanje pločnika v času gradbenih del ni bilo ustrezno, ampak po domače. Vsi so hodili čez gradbišče in fizične ovire so bile le simbolične, nekaj trakov in plastičnih ovir. Ni bilo oznake za gradbišče. Tožeča stranka ni mogla vedeti, da stopa na gradbišče. Šlo je za veliko nevarnost in nepokriti jašek. Noben razumen človek ga ne pričakoval. Meni, da je nastala škoda takšna, da bi tožnici pripadala vsa zahtevana odškodnina. Utrpela je udarnino trebuha in poškodbo v predelu devetega do dvanajstega rebra z izlitjem krvi. Omenja, da so primerljive odškodnine v sodni praksi višje. Tudi iz naslova strahu, bi ji lahko sodišče prisodilo celotni znesek. Pritožuje se proti stroškom, saj je sodišče priznalo toženi stranki stroške pooblaščenca na trikratni prihod na narok iz Kopra. V Ljubljani je dovolj odvetnikov in morali bi si izbrati le-tega. Sodišče je ocenilo dokaze pristransko in v škodo tožeče stranke. Sodišče je opustilo materialno vodstvo pravde. Ugotovitve o dejanskem stanju so v nasprotju z vsebino listin in posameznih dokazov. Priglaša stroške.

Na vročeni pritožbi nasprotni stranki nista odgovorili.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Tožena stranka trdi, da je za nastalo škodo v celoti kriva tožnica, tožnica pa meni, da bi morala tožena stranka odgovarjati 100%. Zato velja odgovor pritožbenega sodišča o preizkusu izpodbijane sodbe glede odgovornosti tožene stranke in zatrjevanji (so)odgovornosti tožeče stranke obema. V sodbi je ugotovljeno in to v pritožbi ni sporno, da je tožnica 18. 5. 2010 podnevi stopila v odprti kanalizacijski jašek, ki ga je pustila odprtega tožena stranka oziroma zavarovanec tožene stranke, pri tem padla in se telesno poškodovala. Za stranke tudi ni sporno, da so bila na pločniku izvajana dela. Sodišče je ugotovilo še pravno relevantna dejstva, da so sicer hojo po pločniku preprečevali plastični trakovi, vendar so v času, ko je nanj stopila tožnica, trakovi bili na tleh. Tožnica je povedala, da so bili pretrgani in da jih je videla šele po nesreči. Sodišče je še ugotovilo na podlagi tožničine izpovedbe, da ji je bilo znano, da se na tem delu izvajajo gradbena dela že nekaj mesecev, saj je tedaj živela v Kopru. Sodišče je štelo, da je vedela, da pločnik še ni dokončan, da je v gradnji in da bi zato morala biti bolj pozorna, kje in kako stopa. V teh ugotovitvah sodišče pravilno ugotovilo in obrazložilo in dokazni oceni ni kaj dodati. Dokazna ocena ni v nasprotju z listinami, kot zmotno navaja tožnica, razlogi sodbe tudi o tem niso v nasprotju, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno oprlo svojo odločitev glede odgovornosti tožeče stranke na določbe OZ o krivdni odgovornosti. Pločnik v izgradnji, za katerega toženka ve, ni nevarna stvar. Pač je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker ni jaška pokril tako, da nihče ne bi mogel stopiti v nezakriti jašek. Odgovornost torej temelji na prvem odstavku 131. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 82. člena Zakona o graditvi objektov. Po 83. členu Zakona o graditvi objektov, pa mora izvajalec pravočasno ukreniti vse, da je podana varnost delavcev, mimoidočih, prometa in sosednjih objektov ter varnost same gradnje. Še bolj konkretizira ravnanje zavarovanca tožene stranke Pravilnik o gradbiščih, 8. člen. Tožena stranka torej odgovarja, ker njen zavarovanec ni tako zavaroval gradbišča, da bi to ne ogrožalo zdravja in varnosti ljudi, zlasti mimoidočih (ni zavaroval kanalizacijskega jaška tako, da ne bi mogel ostati odprt). Vendar je sodišče prve stopnje tudi pravilno štelo, da je bila tožnica, ko je hodila po pločniku, ki še ni bil dokončno urejen in je to vedela, premalo skrbna, saj ni gledala pod noge. Odgovornost tožeče stranke je krivdna oziroma subjektivna in njena premajhna skrbnost je v vzročni zvezi z nastalo posledico. V sodni praksi ni točno takšnega primera (1). V konkretnem primeru tožnica namreč ni trdila, da je bil jašek nameščen tako, da ga ob običajni hoji in pazljivosti hoje po še ne dograjenem pločniku, ne bi mogla videti. Zato je tudi njeno ravnanje oziroma premajhna skrbnost prispevala k nastanku škode. Vendar je njeno krivdo sodišče prve stopnje ocenilo preveč – s 70%. Pritožbeno sodišče meni, da je tožničin prispevek bistveno manjši, kot je krivda zavarovanca tožene stranke. Tožena stranka ni imela varovanja na gradbišču, zlasti pa je bil nezavarovan jašek; tožnica pa je le hodila premalo skrbno ob tem, da je vedela, da je pločnik v gradnji. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je materialnopravno pravilno, da odgovarja tožnica 15%, tožena stranka pa 85% za nastalo škodo. Zato je bilo v tem delu treba tožnici ugoditi, sodbo spremeniti zaradi zmotne uporabe materialnega prava v tem delu in odločiti kot v izreku (prvi odstavek, 5. alineja 358. člena ZPP).

Tožnica trdi, da je odmerjena odškodnina prenizka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pa je v tem delu sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo določb 179. člena OZ in ta pravni standard pravične denarne odškodnine pravilno zapolnilo glede na ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica je tako dobila za prestajane fizične bolečine 1.500,00 EUR in za strah 1.500,00 EUR. Tožnica je res utrpela škodo, vendar ter škode ni mogoče uvrstiti med katastrofalne škode, tudi ne med tiste, ki pomenijo srednjo veliko škodo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da nima duševnih bolečin zaradi trajnih posledic in da je ohranila vse funkcionalne posledice. Ne glede na to, da je stopila v prazno in se zato udarila, je na srečo dobro prestala škodni dogodek. Gre za odškodnino 2.000,00 EUR (upoštevaje 100% odgovornost) in v času sojenja na prvi stopnji je to bilo nekaj več kot dve povprečni neto plači v RS. Ta odškodnina je tudi primerna glede na primerljivo sodno prakso, objavljeno v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (Berger Škrk A., GV Založba, Ljubljana, 2011). Res ni moč točno takšnega primera najti. Vendar iz izvedeniškega mnenja in iz tožničine izpovedbe izhaja, da je odmerjena odškodnina glede na ustaljeno sodno prakso primerna. Ker pa je tožnica uspela do 85 %, je bilo treba sodbo spremeniti tako, da je znesek v prvem odstavku I. točke izreka pravilen 1.700,00 EUR in ne 1.400,00 EUR. V preostalem delu pa se pritožba tožeče in pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ni spreminjalo odločitve o stroških na prvi stopnji. Sodišče je štelo, da sta uspeli stranki glede na celoten uspeh do polovice. Nato je opravilo pobotanje na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka meni, da niso utemeljeni stroški odvetnika tožene stranke iz Kopra. Stranka ima pravico izbire odvetnika in Slovenija ni tako velika, da bi bilo treba sicer zaupno razmerje med stranko in odvetnikom razlagati tako, da mora stranka vzeti odvetnika, ki je najbližji sodišču. Pač je bilo treba odmeriti tožeči stranki stroške za pritožbo v delu, s katerim je uspela. Uspela je v znesku 300,00 EUR. Pritožbeni stroški od tega zneska pa skupaj z DDV 32,64 EUR. Ker tožeča stranka zahteva tudi zakonite zamudne obresti od pravdnih stroškov, je bilo treba priznati tudi te po preteku paricijskega roka, če bo zamuda v plačilu.

Ker sodišče ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP, dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, je bilo treba v preostalem delu pritožbi zavrniti in potrditi v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Zadeva VSRS 246/2009 je primer, ko je pešcu zdrsnilo, ker pločnik ni bil posipan, pa bi tožena stranka morala poskrbeti za to.