Jedro

Višino odškodnine za negmotno škodo odmeri sodišče v skladu z določbami 2. odst. 200. člena in 203. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (2. tč. njenega izreka) za izpodbijani znesek 480.000,00 SIT s pripadki ter v obsodilnem delu (1. tč.

njenega izreka) za izpodbijani znesek 320.000,00 SIT s pripadki, kolikor se nanaša na drugo toženo stranko Zavarovalnico ...., potrdi.

Tožeča stranka in druga tožena stranka Zavarovalnica ... sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožnice in toženima strankama naložilo, da ji morata nerazdelno plačati 984.927,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (od posamičnih zneskov in od dnevov, kot je to določeno v izreku prvostopne sodbe), medtem ko je v presežku, to je za znesek 846.231,50 SIT s pripadki, tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je toženima strankama naložilo še nerazdelno plačilo dela tožničinih pravdnih stroškov do zneska 18.954,50 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Upoštevaje tožničino lastno odškodninsko odgovornost do deleža 20% predstavlja tožnici prisojeni znesek 80% po višini priznane ji odškodnine za gmotno in negmotno škodo, pretrpljeno v prometni nesreči dne 17.1.1998, v skupnem znesku 1,231.158,50 SIT (in sicer za telesne bolečine od zahtevanega zneska 500.000,00 SIT priznanih ji 100.000,00 SIT, za strah od zahtevanega zneska 400.000,00 SIT priznanih ji 200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti v celoti priznani ji zahtevani znesek 900.000,00 SIT ter za gmotno škodo v celoti priznani ji znesek 31.158,50 SIT). Struktura presežka tožbenega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, pa je razvidna iz doslej že zgoraj povzetega.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili tožnica in druga tožena stranka Zavarovalnica ... Tožnica jo izpodbija v zavrnilnem delu za znesek 480.000,00 SIT iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Izrecno poudarja, da se ne pritožuje zoper prvostopno odločitev o njenem 20%-nem lastnem soprispevku k nastali ji škodi, temveč le zoper oceno o primernosti odškodnine za telesne bolečine in za strah (za duševne bolečine zaradi skaženosti in za gmotno škodo ji je bila namreč po višini priznana celotna terjana odškodnina). V nadaljevanju pritožbenih navedb obrazlaga, zakaj je po njenem mnenju upravičena po višini do celotne terjane odškodnine za vsako izmed teh oblik negmotne škode (torej v višini 500.000,00 SIT za telesne bolečine in v višini 400.000,00 SIT za strah) in predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo prvostopne sodbe.

Druga tožena stranka Zavarovalnica ... pa izpodbija prvostopno sodbo v obsodilnem delu (izhajajoč iz njenega pravnega interesa seveda le kolikor se nanaša nanjo) za znesek 320.000,00 SIT s pripadki. Kot pritožbeni razlog uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Sodišču prve stopnje očita, da je prisodilo tožnici za zgoraj navedeni znesek previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj ta po višini ne bi smela presegati zneska 500.000,00 SIT. Glede na tožničin 20%-ni lastni soprispevek k nastali škodi bi slednja tako bila po mnenju druge tožene stranke upravičena do odškodnine za to obliko negmotne škode le v višini 400.000,00 SIT, medtem ko tožnici priznanih odškodnin za preostale od ugotovljenih oblik nastale ji negmotne in gmotne škode druga tožena stranka ne graja. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo prvostopne sodbe.

Tožnica je podala tudi odgovor na pritožbo druge tožene stranke in predlagala, da se slednja zavrne kot neutemeljena ter v delu, izpodbijanem s pritožbo druge tožene stranke, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožnica se v oporo mnenju, da je iz naslova telesnih bolečin upravičena do višje odškodnine od tiste, ki ji jo je za to obliko negmotne škode priznalo sodišče prve stopnje, sklicuje med drugim tudi na težave, glede katerih je v razlogih izpodbijane sodbe izrecno ugotovljeno, da niso posledica njene poškodbe v prometni nesreči dne 17.1.1998 - rane na čelu (glavoboli, ki bi se naj tožnici pojavljali tudi po končanem zdravljenju, pogoste vrtoglavice, približno 2x tedensko ipd.). Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje s tem v zvezi imajo podlago v izvedenskem mnenju kirurga dr. ..., medtem ko v pritožbi prikazano širjenje tožničinih težav in nevšečnosti izven okvira v postopku na prvi stopnji ugotovljenih dejstev ne presega ravni golih trditev, ki ne morejo biti upoštevne. Vse ostalo, kar navaja tožnica v pritožbi glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, pa je upoštevalo že sodišče prve stopnje in je pri odmeri odškodnine za to obliko negmotne škode tudi prišlo v ustrezni meri do izraza, saj gre vendarle za trajanje in intenziteto telesnih bolečin ter nevšečnosti, ki ne presegajo običajno spremljajočih neugodnosti kirurškega zdravljenja ran na koži glave s šivanjem in s tem povezano ustrezno terapijo. Zato ni razlogov za zviševanje na prvi stopnji tožnici priznane odškodnine za to obliko negmotne škode.

Enako velja tudi glede na prvi stopnji tožnici priznane odškodnine za strah. Ta ji je bila priznana (v znesku 200.000,00 SIT) predvsem zaradi strahu za izid zdravljenja, pri čemer je tožnici moglo biti prav kmalu po nesreči znano, da njeno življenje ni ogroženo in da ji tudi ne grozi nobena pomembnejša telesna prizadetost - na primer v obliki invalidnosti. Glede na način poškodovanja tožnice pa je pravilno tudi prvostopno sklepanje o trčenju kot o dogodku, ki je tožnico očitno presenetil. Zato tudi t.i. primarni strah tožnice ob samem škodnem dogodku ni mogel doseči stopnje oz. intenzivnosti, ki bi jo upravičeval do višje odškodnine za to obliko negmotne škode in ki ne bi bila več določena v okviru meril iz določbe 2. odst. 200. člena Zakona o obligacijskin razmerjih (ZOR).

Neutemeljen pa je tudi očitek iz pritožbe druge tožene stranke o previsoko odmerjeni odškodnini za tožničine duševne bolečine zaradi skaženosti. Po v tem delu neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč tožnici ostala dokaj velika, razvejana in dobro vidna brazgotina na čelu, to je na očem izpostavljenem delu telesa - na obrazu, ki je spričo oblike in dimenzij brazgotine tožnica zgolj s pričesko ne bo mogla prikriti. Drugačne pritožbene navedbe druge tožene stranke, s tem v zvezi so zatorej neupoštevne. O učinkih take brazgotine v tožničinih vsakodnevnih stikih z ljudmi se je moglo sodišče prve stopnje neposredno samo prepričati in je to tudi storilo. Upoštevaje spol in mladost tožnice (rojena leta 1972) ni torej nobenega razloga za dvom v pravilnost prvostopnega sklepanja o obstoju tožničinih duševnih bolečin srednje stopnje zaradi trajnih sprememb njene zunanjosti, ki jo nedvomno upravičujejo do (po višini) celotne terjane odškodnine za to obliko negmotne škode v višini 900.000,00 SIT.

Ker se po obrazloženem izkaže, da v pritožbah uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede sicer po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77), je bilo treba obe pritožbi na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 zavrniti kot neutemeljeni in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških strank v zvezi z njunima pritožbama je posledica njunega neuspeha v tem stadiju postopka in temelji na določbah 154. člena ZPP/77, medtem ko temelji odločitev o stroških tožnice v zvezi z odgovorom na pritožbo druge tožene stranke na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP/77, saj teh stroškov glede na stanje stvari, vsebino pritožbe druge tožene stranke in vsebino tožničinega odgovora na pritožbo ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.