Jedro

Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 9. 2013 in z dne 12. 8. 2013 ter zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje (I. točka izreka) ter toženko zavezalo, da v roku 30 dni odloči o zahtevku tožnice (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Meni, da je odločitev sodišča materialno pravno zmotna. Napačen je namreč zaključek sodišča v 10. točki obrazložitve, da za tožnico ni mogoče uporabiti roka iz 6. člena Zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 39/2013; v nadaljevanju: ZPIZ-2 A) in da uskladitev njene zavarovalne podlage ni mogoče vezati na 30 dnevni rok. Tožnica je bila do 31. 12. 2012 prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje na podlagi tretjega odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1). Za osebe, ki so bile prostovoljno vključene v zavarovanje na drugi podlagi, kot je sedma alineja prvega odstavka ZPIZ-1, niti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-2) niti ZPIZ-2 A nista omogočala prehodnega obdobja in plačevanja prispevkov v nižji višini v prehodnem obdobju. Šele s tolmačenjem 3. člena ZPIZ-2 A, kot ga je sprejelo pristojno ministrstvo, je bila tem zavarovancem v določenem roku dana možnost, da z izrecno zahtevo po spremembi podlage (šifre) zavarovanja, na podlagi katere so bili pravilni zavarovani več let in ob predložitvi ustreznih dokazil dosežejo, da se tudi zanjo upošteva prehodno obdobje iz ZPIZ-2 A. Tako so bili glede roka v enakem položaju tisti, ki so se iz zavarovanja s 1. 1. 2013 odjavili in se sicer, če tega ne bi omogočal ZPIZ-2 A, ne bi mogli več prijaviti pod pogoji iz časa pred uveljavitvijo ZPIZ-2, ter tisti, ki se sicer po 1. 1. 2013 niso odjavili iz zavarovanja, bili pa so zavarovani po podlagi, za katero glede višine prispevka prehodno obdobje zakonsko ni bilo predvideno. Od obojih se je zahteval določen izraz volje in določeno ravnanje in za oboje je bil za takšno ravnanje predviden prekluziven rok. Odločitev sodišča tudi v nasprotju z odločitvami pritožbenega sodišča pod opr. št. Psp 585/2014 z dne 22. 1. 2015 in Psp 465/2014 z dne 11. 12. 2014. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 30. 9. 2013, s katero se je zavrnila pritožba zoper sklep Območne enote A. z dne 12. 8. 2013. S slednjim je Območna enota zavrgla zahtevo tožnice za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2013 dalje. Do zavrženja s strani toženke je prišlo, ker je tožnica vložila zahtevo za spremembo šifre, vrste prostovoljnega zavarovanja dne 27. 6. 2013, to je po preteku 30 dnevnega roka iz 6. člena ZPIZ-2 A, ki je pretekel dne 7. 6. 2013. 6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica dne 27. 6. 2013 vložila zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelna oseba, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnica je v matični evidenci zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 28. 8. 2012 vpisana, da je vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova prostovoljne vključitve v zavarovanje kot oseba, ki se je prostovoljno vključila v obvezno zavarovanje v roku 6 mesecev po prenehanju obveznega zavarovanja in bila v zadnjih 10 letih najmanj 5 let vključena v obvezno zavarovanje na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Iz ugotovitve prvostopenjskega sodišča izhaja, da se tožnica iz zavarovanja ni odjavila, ter da je prispevke plačevala.

7. Sporno v predmetni zadevi je, ali tudi za tožnico velja 30 dnevni rok, določen v 6. členu ZPIZ-2 A, da se do uveljavitve tega zakona ponovno prijavi v obvezno zavarovanje. Toženka v zvezi s tem stoji na stališču, da tudi za zavarovance, kakor je tožnica, velja navedeni 30 dnevni rok, ki je potekel dne 7. 6. 2013 in je v posledici tega vlogo tožnice tudi zavrgla.

8. Odgovor na navedeno vprašanje je podan v določilih ZPIZ-2 A. V 6. členu citiranega zakona se določen rok izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2 A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2 A, niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Jasne določbe 6. člena ZPIZ-2 A z razlago, da tudi za ostale zavarovance velja roka za ureditev zavarovanja, ni mogoče dopolnjevati in je bilo tako ravnanje toženke, ki je vlogo tožnice zavrgla, napačna.

9. Toženka se v pritožbi sklicuje tudi na odločitve pritožbenega sodišča pod opr. št. Psp 585/2014 in Psp 465/2014, ki potrjuje pravilnost stališča in odločitve tožene stranke. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 155/2015 z dne 27. 10. 2015 odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Psp 593/2014 z dne 4. 3. 2015 spremenilo tako, da je odpravilo sklep in odločbo tožene stranke in sprejelo drugačno stališče, kakor je v citiranih odločitvah pritožbenega sodišča. Stališče, ki ga je zavzelo revizijsko sodišče je enako, kakor stališče pritožbenega sodišča v tej zadevi in v prvostopenjski izpodbijani sodbi.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo toženke v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.