Jedro

Tožena stranka je varnostne ukrepe prezrla in prepustila ravnanje delavcev tudi njihovi iznajdljivosti in ni organizirala poteka dela tako, da bi bilo to varno, po drugi strani pa je tožnik tisti, ki je imel opravljen izpit iz varstva pri delu in je vedel, da na stojke ne sme stopati, pa je to kljub temu očitno lahkomiselno storil ter je prav ob stopanju na stojko prišlo do nezgode. Ob tem se je držal za nosilce, za katere je vedel, da niso pričvrščeni in mu ne morejo več nuditi potrebne opore.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s pobijano sodbo odločalo o zahtevku tožnika za plačilo odškodnine, mu delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 999.000,00 SIT z obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do dneva sojenja, od tedaj dalje pa v višini zakonskih zamudnih obresti do plačila ter mu povrne 340.473,00 SIT pravdnih stroškov, vse v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da se je tožnik kot delavec toženke pri delu poškodoval, podan je tudi njegov soprispevek v višini 40 %, odškodnino za gmotno in negmotno škodo je odmerilo na 1.650.000,00 SIT in upoštevaje tožnikovo soodgovornost toženki naložilo, da mu plača 60 % tega zneska, to je 990.000,00 SIT, z obrestmi.

Obe stranki sta se zoper sodbo pritožili.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali sodbo spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi. Tožnik se je na delu poškodoval. Ugotovljeno je, da je podana objektivna odgovornost toženke. Meni, da ni podan njegov prispevek. Dejstvo je, da se opaža strop zelo velike površine, postavljene nosilce dolge nekaj metrov, delavci, ki so uravnavali nosilce, kot tudi tožnik, so morali stegovati roke, na višini več kot 3 m, torej so delali na skladovnici desk z rokami nad glavo, da so lahko dosegli elemente, ki so jih uravnavali in jih je tožnik z nogo moral sestopiti, ob tem pa, ko je z eno roko držal za že postavljen element, z nogo stopiti na spojko. To je ugotovljeno tudi v zapisniku o raziskavi nesreče. Hotel je namreč z eno nogo stopiti na nosilni trikotnik, da bi poravnal prečni nosilec nad stojko. Sodba očita tožniku, da je vse to vedel. To drži, toda to je bil edini možen način, da to opravi, drugega bolj varnega načina ni bilo. Skladovnice - odra ni mogel premikati in elementa ni mogel posebej pričvrščati. Na tak način se je pač delo pri toženi stranki opravljalo, zato da ni bilo potrebno postavljati grušča, odra, ker je postavljanje bolj zamudno, kot je povedal priča S.. Vse delavce na gradbišču bi bilo potrebno dodatno opozoriti na varnostne ukrepe pri delu in zahtevati, da za vsa dela na višini izvedejo ustrezen delovni oder, kot izhaja iz zaključka komisije tožene stranke o raziskavi te nesreče. Glede na to, da je bila taka redna praksa, da se namesto odra uporablja skladovnico B. plošč, tožnik ni sokriv za nastalo škodo. Tudi višina škode je ocenjena prenizko. Odškodnina ni v skladu z dosedanjo sodno prakso in prilagojena konkretnemu primeru. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v pritožbi ugotavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da Višje sodišče v Kopru pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, ugodilnem delu tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno naj sodbo v izpodbijanem obsegu razveljavi in v tem delu zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Prijave ni izpolnil očividec, enako velja tudi za zapisnik o opravljeni raziskavi poškodbe pri delu. Priča S., očividec, pa je povedal drugače, in sicer, da je tožnik želel iti na zgornjo ploščo. Do nezgode torej ni prišlo tako, kot ugotavlja sodišče in se tudi konstrukcija, ki jo je tožnik navajal v tožbi, ni potrdila, saj je bila le delno skladna z listinskim gradivom. Tožnik je torej v nasprotju s vsemi pravili prek skladovnice B. plošč s tem, da je stopil na stojko, skušal "po bližnjici" na svoje delovno mesto, to je polaganje prečnih plošč na že postavljene nosilce, torej na delovno mesto "zgoraj". Zakaj bi se tožnik sploh prijemal za nosilce, če se ne bi želel povzpeti na svoje delovno mesto, saj ti niso bili pričvrščeni, kot je pojasnila priča P.. Da je bil tožnik zadolžen za delo zgoraj, je povedala priča S., enako P.. Vzpenjanje ni bilo dopustno, kot je pojasnila priča V.. Do nesreče torej ni prišlo tako, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje in je ob povedanem podana izključna odgovornost tožnika, njegovo dejanje je bilo nespametno in temelj za odgovornost tožene stranke ni podan. Ne soglaša z oceno, da obstoji objektivna odgovornost, pa tudi, če bi, bi bil podan primer iz 2. odst. 177. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in je odgovornost toženke izključena. Šlo je namreč za ravnanje tožnika, ki ga pri ustrezno varnostno poučenem delavcu tožena stranka ni mogla pričakovati. In tudi, če bi se pritožbeno sodišče postavilo na stališča, da določbe 2. odst. 177. čl. ZOR ni mogoče uporabiti, je prispevek tožnika višji od 40 %. Nepravilna je tudi stroškovna odločba, saj sodišče v korist tožnika šteje uspeh po temelju v obsegu 60 %, kar ni pravilno, posebej v konkretni zadevi, ko je tožnik uspel s 25,71 % svojega nominalnega tožbenega zahtevka in ne 43 %, kot obrazlaga sodišče prve stopnje. Uspeh je torej bistveno nižji in zato zaveza toženke za povrnitev stroškov bistveno nižja. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožena stranka graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. V pritožbi opozarja, da je iz navedb tožene stranke po razveljavitvi prve sodbe sodišča prve stopnje jasno, da je za toženo stranko sporno vse, vključno s potekom nezgode. Vendar pa pri tem spregleda, da tega, da bi tožnik nameraval prek skladovnice B. plošč "po bližnjici" na svoje delovno mesto "zgoraj", to je na polaganje prečnih plošč na že postavljene nosilce, ni trdila ne v odgovoru na tožbo, ne na prvem naroku za glavno obravnavo in niti ne v nadaljevanju postopka. Pritožbeno sodišče tudi sicer soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je zbrane dokaze ocenilo, življenjsko in prepričljivo zaključilo, potem ko je ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter presodilo uspeh celotnega postopka, kot mu to nalaga 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da je do nezgode prišlo tako, da je tožnik, da bi lahko poravnal na ustrezno razdaljo sekundarne nosilce v višini, z eno nogo hotel stopiti na trikotno stojalo stojke, ko je z drugo nogo stal na zloženih vezanih ploščah, ki so se sicer nepravilno uporabljale za oder, v tem trenutku pa sta se sekundarna nosilca, za katera se je držal, premaknila iz vertikalne v horizontalno lego, in je tožnik vedel, da mu ne moreta nuditi opore, saj je vedel, da nista pričvrščena, ker ju je sam postavil. Te ugotovitve je sodišče sprejelo predvsem na oceni listinskih dokazov, kot izhaja iz razlogov sodbe, ki so jih potrdile tudi določene priče, kot je vse življenjsko prepričljivo in analitično argumentiralo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi in sodišče druge stopnje tem razlogom pritrjuje. Šlo je za delo na nezavarovanem "odru", skladovnici B. elementov, na višini 1,30 m in glede na tedanjo naravo dela - poravnavanje nosilcev na višini in stopanju po provizoričnih odrih, prepriča tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je do nastanka škode prišlo ob opravljanju nevarne dejavnosti, delodajalec je zato objektivno odgovoren (173. čl. ZOR - ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, še uporablja - 1060. čl. OZ). Delodajalec se lahko oprosti odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odst. 177. čl. ZOR). Tak primer ni podan, iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da so lahko kot oder delavci uporabili tudi skladovnico B. elementov, kot tudi v konkretnem primeru, delodajalec je torej to dopuščal, čeprav bi bilo potrebno postaviti oder, ki se ga naredi iz zidarskih stolic in nanje položi plohe v višini, da se, ko se stoji, lahko z rokami primerno dela, kot je pojasnil priča B. V., delovodja pri toženki, kot tudi, da na železne stojke sicer ni bilo dovoljeno stopati, da pa so si delavci pogosto pomagali s stopanjem na te stojke. Nastanek škode je bil torej ob zadostni skrbnosti delodajalca predvidljiv, in bi se mu bilo mogoče izogniti s prepovedjo takega načina dela oz. ustreznim nadzorom dela. Pritrditi je tudi materialnopravnemu zaključku, da je podan soprispevek tožnika v smislu 3. odst. 177. čl. ZOR v višini 40 %. Tožena stranka je varnostne ukrepe prezrla in prepustila ravnanje delavcev tudi njihovi iznajdljivosti in ni organizirala poteka dela tako, da bi bilo to varno, po drugi strani pa je tožnik tisti, ki je imel opravljen izpit iz varstva pri delu in je vedel, da na stojke ne sme stopati, pa je to kljub temu očitno lahkomiselno storil ter je prav ob stopanju na stojko prišlo do nezgode. Ob tem se je držal za nosilce, za katere je vedel, da niso pričvrščeni in mu ne morejo nuditi potrebne opore. Zato je tožnik za škodo v obsegu 40 % odgovoren sam, več pa ne, upoštevaje odgovornost in težo tožnikovega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti zaradi nevarne dejavnosti in dodatno zakrivljenega ravnanja toženke. Zato ne drži razlogovanje toženke o večjem prispevku tožnika in tudi ne pritožnika o izključni odgovornosti toženke, saj tožnikovo ravnanje ni bilo v skladu z dolžnostjo delavca, da tudi sam ravna na delu ustrezno pazljivo (2. in 44. čl. tedaj veljavnega Zakona o varstvu pri delu, prečiščeno besedilo, Ur. l. SRS št. 74/86 s spremembami, dopolnitvami). Tudi od delavca se namreč terja aktiven odnos do varnega dela in skrb za lastno varnost. Ob tem ni pritrditi tožniku, ki zaključke, da tožnik ni mogel delati drugače, opira na dejstvo, da se je delo kljub zahtevi za postavitev odrov opravljalo tako, da so zanje uporabljali kar skladovnice desk. Ni namreč prišlo do škodnega dogodka, ker je tožnik stal na teh skladovnicah, pač pa predvsem zato, ker je želel stopil na stojko in je ugotovljeno, da se je delo opravljalo tako, da se je stopilo na oder in ne, kot nasprotno trdi pritožnik, tudi na stojke.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja tožnika, da je odškodnina odmerjena v prenizkih zneskih. Sodišče prve stopnje je odločilne okoliščine za presojo odškodnine za negmotno škodo ugotovilo, upoštevana so merila iz čl. 200 in 203 ZOR in je tudi odškodnina primerljiva z odškodninami, ki se v podobnih primerih prisojajo v sodni praksi.

Pravilna je tudi odločba o stroških, med strankami je bil temelj sporen in je sodišče prve stopnje pravilno presodilo skupni uspeh, upoštevaje uspeh po temelju in po višini. Ker sodišče druge stopnje tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP in 353. čl. ZPP).