Jedro

Za obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi v načelu ni bistveno, ali je delodajalec kasneje zaposloval nove delavce na podlagi pogodbe o zaposlitvi v smislu delovnega razmerja, ali na podlagi pogodbe z drugim delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene zavrnilo tožničine tožbene zahtevke za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24.3.2004, reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke za obdobje do 4.1.2005, in za plačilo odpravnine v znesku 727.852,87 SIT.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje glede tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zahtevkov za čas po 7.6.2004 zavrnilo, delno pa je ugodilo njeni pritožbi glede odločitve o datumu prenehanja delovnega razmerja in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici zaradi upoštevanja daljšega odpovednega roka priznalo vtoževane pravice iz delovnega razmerja tudi za čas od 9.5.2004 do 7.6.2004 in toženi stranki naložilo, da tožnici izplača razliko odpravnine v znesku 727.852,87 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Soglašalo je, da pomeni zmanjšanje naročil v prvih treh mesecih leta 2004 in posledično zmanjšanje potreb po proizvodnih delih, na katerih je bila zaposlena tožnica ter modernizacijo proizvodnje, v posledici katere so bila nekatera ročna dela nadomeščena s strojnimi deli, utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in kasnejše zaposlovanje novih delavcev v drugem polletju leta 2004 preko podjetja za zagotavljanje dela delavcev na obstoj tako ugotovljenega poslovnega razloga ne vpliva. Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa bi pri opredelitvi odpovednega roka in višini pripadajoče odpravnine tožena stranka morala upoštevati tudi tožničino predhodno zaposlitev pri podjetju U., iz katerega je bila koncem leta 1992, izključno na podlagi odločitev obeh podjetij prevzeta na delo k pravnemu predniku tožene stranke.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi pri presoji resnosti in utemeljenosti odpovednega razloga v smislu drugega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS št. 42/02 - ZDR) sodišče moralo upoštevati tudi dejstvo, da je tožena stranka praktično takoj po izteku odpovednega roka in prenehanju delovnega razmerja tožnice zaposlovala nove delavce in to preko organizacije za zaposlovanje delavcev drugemu delodajalcu. Na tak način je bila tožnici preprečena možnost uveljavljanja prednostne pravice do zaposlitve pri toženi stranki. Dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in še nekaterim drugim proizvodnim delavcem je tako bil v tem, da si tožena stranka preko organizacije za posredovanje dela delavcev zagotovi cenejšo delovno silo. Neupoštevanje razmerij pri toženi stranki po podaji sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako omogoča zlorabo določb ZDR o opredelitvi utemeljenega razloga za odpoved in ravnanje tožene stranke v nasprotju z načelom poštenja in skrbnosti v obligacijskem razmerju.

Revizija je bila na podlagi določb 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnica revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala. Zato sodišče s tega vidika izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkušati. Za pravilno odločitev je bistvena ugotovitev sodišča, da je prišlo pri toženi stranki v prvem tromesečju leta 2004 do zmanjšanja naročil, pa tudi do tehnoloških sprememb, zaradi česar je postalo delo manjšega števila proizvodnih delavcev, med njimi tudi tožnice, nepotrebno. Glede na to je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR.

Pravilno sodišče ugotavlja, da ZDR ne loči več med začasnim in trajnim prenehanjem potreb po delavčevem delu. Hkrati pravilno ugotavlja, da ZDR z določitvijo 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo odpovedi tudi v primeru poslovnega razloga (peti odstavek 88. člena) delodajalca napotuje k odločitvi o odpovedi takoj po ugotovitvi utemeljenega (poslovnega) razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi iz poslovnega razloga odločilnega pomena vprašanje pravočasnosti odpovedi, torej ali je delodajalec podal odpoved v 30 dneh od seznanitve s poslovnim razlogom in najkasneje v šestih mesecih od nastanka tega razloga (npr. sodba VIII Ips 313/2006 z dne 21.11.2006). Prav tako je v zadevi VIII Ips 438/2006 (sodba z dne 24.4.2007) sodišče že sprejelo stališče, da za ugotovitev obstoja utemeljenega poslovnega razloga ZDR ne določa minimalnega časa trajanja prenehanja potreb po delavčevem delu in da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni nezakonita, če so se nekaj mesecev po podani odpovedi pri delodajalcu ponovno pojavile potrebe po zaposlitvi dodatnih delavcev. Pri tem za obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi v načelu ni bistveno, ali je delodajalec kasneje zaposloval nove delavce na podlagi pogodbe o zaposlitvi v smislu delovnega razmerja, ali na podlagi pogodbe z drugim delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev v smislu 57. in 61. člena ZDR.

Glede na tožničine navedbe, da je tožena stranka v drugem polletju leta 2004 preko podjetja za zagotavljanje dela delavcev zagotovila delo preko štiridesetim novim delavcem, očitno v prvi vrsti ni šlo za nadomeščanje manjšega števila delavcev, ki jim je bila skupaj s tožnico koncem marca 2004 odpovedana pogodba o zaposlitvi, temveč za pokrivanje novih in dodatnih potreb po delu. Sicer pa pomenijo revizijske navedbe, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in še nekaterim drugim delavcem zgolj zagotovitev cenejše delovne sile preko organizacije za posredovanje dela delavcev, poskus uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato teh revizijskih navedb sodišče ni moglo upoštevati.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Enako je revizijsko sodišče odločilo tudi v podobni zadevi s sodbo VIII Ips 67/2007 z dne 15.1.2008, kjer je bila tudi revizija popolnoma enaka.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 - ZDSS-1), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka.