Jedro

Tožnik ni konkretno pojasnil, kako naj bi vojne razmere v državah naslednicah nekdanje SFRJ preprečile njegovo vrnitev v Slovenijo, izkazal pa tudi ni konkretnih aktivnosti za vrnitev v Slovenijo. Zgolj sklicevanje na to, da so mu objektivne okoliščine onemogočile vrnitev, ne omogoča izdaje dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor v ponovljenem postopku zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Navaja, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ ter da je imel v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na dan 23. 12. 1990 do 26. 2. 1992. V ugotovitvenem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik, rojen ... v Mariboru, v mesecu maju 1991 skupaj z mamo odšel v Beograd in da se do sedaj v Slovenijo ni vrnil. V postopku je upravni organ zaslišal tožnikovo mamo A.A. in očeta B.B. ter pričo C.C. Tožnikova starša sta povedala, da je mama, ki je bila zaposlena v JLA, konec meseca maja odšla k svojim staršem v Beograd, med tem ko je oče, ki je bil zaposlen v Carinarnici Maribor, v Beograd odšel julija 1991. V Slovenijo se niso vrnili zaradi vojnih razmer na območju Hrvaške. Starša sta ponovno prišla v Slovenijo avgusta 2012 na Mirovni inštitut v Ljubljani zaradi ureditve svojega statusa v Sloveniji. Z navedenimi ugotovitvami je bil tožnik seznanjen, prav tako s stališčem upravnega organa, da bo na podlagi zbranih podatkov njegova vloga zavrnjena. Na navedene ugotovitve tožnik ni odgovoril niti ni predložil nasprotnih dokazov, zato je prvostopni organ zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po 1.č členu ZUSDDD, prav tako pa v njegovem primeru odsotnost iz Slovenije ni posledica enega od razlogov, ki jih kot upravičene določa 1.č člen istega zakona.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Ugotavlja, da tožnik sodi v kategorijo tujcev iz 1. člena ZUSDDD, ker je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče, zato bi moral za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje izpolniti še pogoj dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje. Glede navedenega se je tožnik v postopku skliceval na izjave svojih staršev, saj je bil takrat mladoleten. Pojem dejanskega življenja v RS, oz. kdaj je navedeni pogoj izpolnjen, ZUSDDD določa v 1. členu. Tožnik pa je s starši odšel iz Slovenije že maja 1991, torej pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992. Tožnik tako RS ni zapustil zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako tožnik v postopku ni izkazal, da se njegova starša zaradi vojnih razmer nista mogla vrniti v Slovenijo, saj sta v postopku izjavila, da po odpovedi zaposlitve nista imela ničesar, zaradi česar bi se lahko vrnila v Slovenijo. Prav tako vojne razmere niso trajale vsa leta, starša pa sta ponovno prišla v Slovenijo leta 2012. Tožena stranka tudi meni, da so razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil Slovenijo in se do danes ni vrnil, na strani njegovih staršev in so rezultat njune odločitve.

Tožnik v tožbi ugovarja napačno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prav. Meni, da je napačna ugotovitev, da njegova odsotnost ni posledica enega od razlogov, ki jih določa 1.č člen ZUSDDD. Tožnikova družina ni zapustila Slovenije z namenom odselitve, temveč je sprva šlo za povsem običajni družinski obisk starih staršev Beogradu. Zaradi objektivnih okoliščin, to je vojne na Balkanu, pa se niso mogli več vrniti nazaj zaradi prekinitve prometnih povezav in zapiranja mej. V primeru njegove družine gre tako za upravičeno odsotnost v smislu 4. alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožnik se tudi ne strinja, da na njihovi strani ni bilo poskusov vrnitve v Slovenijo. Tožnikov oče je leta 2000 povpraševal, kako si lahko uredijo status, vendar je od znancev dobil odgovor, da je to zelo težko. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo tega sodišča I U 1930/2012, kjer je sodišče navedlo, da je treba ravnanje presojati preko aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so določale ravnanje tožnika. V konkretnem primeru je predvsem to dejstvo, da se niso mogli vrniti v Slovenijo, saj so imeli težave pri urejanju statusa tudi v Srbiji. Tožnik pa 10 let tudi ni mogel dobiti dokumentov niti v Srbiji. V danih okoliščinah zagotovo ne gre za odsotnost kot rezultat svobodne odločitve tožeče stranke, temveč za okoliščine izven sfere njihovega odločanja. Meni, da bi mu morala Slovenija povrniti status, ki ga je z nezakonitim ukrepom odvzela ter da bi moral zakonodajalec vsem izbrisanim omogočiti povrnitev statusa stalnega prebivalca, ki je bil vsem izbrisanim nezakonito odvzet, ne da bi bili za to v zakonu postavljeni najrazličnejši pogoji. Ti pogoji so tudi v nasprotju z 2. členom Ustave, to je varstva zaupanja v pravo, prav tako je država dolžna na podlagi 15. člena Ustave odpraviti posledice kršitev pravic, kar je bilo nesporno ugotovljeno tudi z odločbami Ustavnega sodišče in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurič. Izpodbijana odločitev tako temelji na zelo restriktivni interpretaciji neustreznih določb ZUSDDD, ne da bi organ upošteval širši vidik izbrisa odločb Ustavnega sodišča in navedene sodbe Evropskega sodišča. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca ugodi.

Tožbena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi ter se sklicuje na razloge, navedene v svoji odločbi. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZUSDDD je za nazaj uredil vprašanje stalnega prebivanja za tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik SFRJ ter so imeli 23. 11. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli (1. člen). V takšnem primeru se tujcu na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

Glede na citirano pravno podlago in podatke upravnega spisa sta tudi po presoji sodišča odločitvi obeh upravnih organov pravilni in zakoniti, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi ter se nanje v izogib ponavljanja sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Po podatkih spisa, ki niso sporni, je tožnik odšel iz Republike Slovenije konec meseca maja 1991 ter se v Slovenijo ponovno ni vrnil. Tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije torej ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, saj je tožnik Slovenijo zapustil že pred tem.

Pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki je po 1. členu ZUSDDD nadaljnji pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je opredeljen v 1.č členu istega zakona. Tako dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebni, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

Na podlagi tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajal več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: - če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; - če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije, ali v primeru mladoletne osebe, njeni starši, ali skrbniki, ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oz. za čas zaposlitve na ladji; - če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; - če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; - če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih; - če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo.

Glede na ugotovljene dejanske okoliščine odhoda tožnika iz Republike Slovenije in glede na kasnejša ravnanja tožnikovih staršev in tožnika samega je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek upravnih organov, da tožnik ni dokazal pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v skladu z določbami 1.č člena ZUSDDD. Ker je tožnik zapustil Slovenijo že v letu 1991, tako ni podan razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 1.č člena, saj njegov odhod iz Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako ni izkazal pogoja iz 4. alinee iste določbe, to je nemožnost vrnitve zaradi vojnih razmer v državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Tožnik namreč ni izkazal nobenih konkretnih okoliščin, kako bi vojne razmere v državah, naslednicah nekdanje SFRJ, preprečile njegovo vrnitev v Slovenijo, niti konkretnih aktivnosti, da bi se vrnil in nadaljeval življenje v Sloveniji. Zgolj sklicevanje, da gre pri tem za objektivne okoliščine, na katere tožnik ni mogel vplivati, ne zadošča za izpolnitev navedenega pogoja. Tudi okoliščinam, da je tožnikov oče spraševal o možnosti vrnitve v Slovenijo ter da sta njegova starša leta 2012 prišla v Slovenijo ter poskušala urediti svoj status, ni mogoče pripisati take teže, da bi dokazovale dejanske poskuse vrnitve v Republiko Slovenijo. Upoštevaje vse navedeno sodišče zato zavrača tudi tožbeni ugovor, da sta upravna organa preozko interpretirala njuna ravnanja glede poskusov vrnitve ter da sta posledično tudi preozko razlagala materialni zakon. Navedena odločitev pa tudi ne odstopa od sodne prakse upravnega sodišča niti ne gre za kršitve Ustave RS, ki jih sicer tožnik v tožbi le pavšalno navaja. Prav tako se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, saj tožnik s starši ni zapustil Slovenije zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Po vsem navedenem je zato sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave v skladu z določbo 59. člena ZUS-1, saj dejanske okoliščine, ki so podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama niso sporne.