Jedro

Do prenehanja terjatev, ugotovljenih s pravnomočnim izvršilnim naslovom, lahko pride tudi s pobotanjem v izvršilnem postopku. To pobotanje je izvenpravdno. Pri njem pa je treba upoštevati še pravila o mejah pravnomočnosti sodbe. Ta pravila v konkurenci z materialnopravnimi pravili o pobotanju, prevladajo. Zato učinkuje pobot samo od tistega dne dalje, ko ga je dolžnik v izvršbi uveljavil.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa sodišč: - druge stopnje v odločitvi o zavrnitvi pritožbe upnika kot neutemeljene in potrditvi sklepa sodišča prve stopnje v točkah 4 in 5 izreka ter - prve stopnje v točkah 4 in 5 izreka razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Izvršilni naslov (sodba Temeljnega sodišča z dne 11.4.1988, v zvezi s sodbo Višjega sodišča z dne 28.12.1988 in sodbo Vrhovnega sodišča SR Slovenije z dne 7.7.1989), med drugim določa: - tožena stranka (sedanji dolžnik) mora plačati tožeči stranki (sedanjemu upniku) 163.930,40 ATS z zamudnimi obrestmi (določa obrestno mero in čas); - tožeča stranka (sedanji upnik) mora plačati toženi stranki (sedanjemu dolžniku) 330.387,00 Din z zamudnimi obrestmi (določa obrestno mero in čas).

Na predlog upnika, temelječ na zgoraj navedenem izvršilnem naslovu, je sodišče izdalo sklep o izvršbi zaradi izterjave 163.930,40 ATS. Zoper sklep o izvršbi je dolžnik vložil ugovor. V njem je uveljavljal v pobot izterjevani terjatvi svojo terjatev 330.387,00 Din, ki temelji na istem izvršilnem naslovu. Obe terjatvi naj bi se pobotali s 29.6.1979. Sodišče prve stopnje je ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in ustavilo vsa nadaljnja izvršilna dejanja, upniku pa naložilo, da mora dolžniku poravnati njegove stroške izvršilnega postopka. Menilo je, da je dolžnik lahko v izvršilnem postopku pobotal svojo terjatev z upnikovo. Nasprotni terjatvi je pobotalo s 24.8.1979 oziroma s 14.12.1979, ko je dospela tudi upnikova terjatev proti dolžniku. Pri tem se je sklicevalo na člene 336 do 343 Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ štev. 29/78...57/89), ki urejajo prenehanje obveznosti s pobotanjem.

Pritožbeno sodišče se je v bistvenih točkah, nanašajočih se na odločitvi v 4. in 5. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje, strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, pritožbo upnika glede teh dveh odločitev zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper sklep sodišča prve stopnje v točkah 4 in 5 izreka in zoper sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper omenjeni dve odločitvi sodišča prve stopnje je Javni tožilec Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da sta sodišči nepravilno uporabili določbo 8. točke 50. člena Zakona o izvršilnem postopku v zvezi s 4. odst. 53. člena istega zakona, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepov, zmotno uporabili določbi 336. in 337. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, nista pa pri odločanju uporabiti 16. in 133. člena Zakona o deviznem poslovanju in kreditnih odnosih s tujino (Ur. list SFRJ štev. 15/77) ter 4. in 6. točke Protokola o zaračunavanju premij in plačevanju odškodnin ter drugih plačilih iz zavarovalnih in pozavarovalnih poslov v devizah (Ur. list SFRJ štev. 15/77...28/83). Glede na to, da so bili pogoji pobotanja izpolnjeni že pred zaključkom glavne obravnave, dolžnik pobotanja ne more uveljavljati šele v izvršbi, izpolnjen ni pogoj istovrstnosti nasprotnih terjatev, upoštevati pa je treba tudi časovne meje pravnomočnosti. Podrejeno uveljavlja tudi nejasnost oziroma nasprotje v razlogih sklepa sodišča prve stopnje, na kar bi moralo paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sklepa sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa naj sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da upnikovi pritožbi ugodi in dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi zavrne.

Dolžnik je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril, menil, da ni utemeljena in predlagal njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Predpisi, ki urejajo poravnavanje obveznosti na meddržavni ravni, so devizni predpisi. Kot takšni so del javnega reda. Zato je treba pri poravnavanju deviznih obveznosti ravnati po predpisih, ki veljajo v času plačevanja oziroma poravnavanja obveznosti, ne pa po predpisih, ki so veljali v času nastanka pravnega razmerja, iz katerega izvirajo obveznosti, oziroma v času nastanka izvršilnega naslova. Zato v tej izvršilni zadevi ni mogoče uporabiti deviznih predpisov, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti. Kateri predpis je treba uporabiti, bo obrazloženo spodaj.

Po 8. točki 50. člena Zakona o izvršilnem postopku (Ur. list SFRJ štev. 20/78...27/90; v nadaljevanju: ZIP) je ugovor zoper sklep o izvršbi dopusten tudi, če je terjatev prenehala zaradi dejstva, ki je nastopilo....v času, ko tega dolžnik ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Razlog, ki izključuje možnost uveljavljanja prenehanja terjatve z ugovorom zoper sklep o izvršbi je torej dejstvo prenehanja terjatve v času, v katerem bi dolžnik to dejstvo še lahko uveljavljal v postopku, v katerem je bil izdan izvršilni naslov.

Pobot je eden od načinov prenehanja terjatev. Do dejstva prenehanja terjatev s pobotom pa ne pride že s samim stekom pobotnih pogojev, ampak šele ko ena stranka drugi to izjavi (1. odst. 337. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. list SFRJ štev. 27/78...57/89; v nadaljevanju: ZOR). Dolžnik pa pobotne izjave ni dal v času, v katerem bi nastop dejstva prenehanja upnikove terjatve zaradi pobota še lahko uveljavljal v postopku nastajanja izvršilnega naslova. Ker ni bilo ustrezne dolžnikove izjave, upnikova terjatev do začetka izvršilnega postopka ni prenehala. Zato je dolžnik dejstvo prenehanja terjatve zaradi pobota lahko uveljavljal s pobotno izjavo v izvršilnem postopku. Sodišči prve in druge stopnje zato nista nepravilno uporabili 8. točke 50. člena ZIP (s tem pa tudi ne 4. odst. 53. člena ZIP).

Zahteva za varstvo zakonitosti nima prav, da bi dolžnik moral uveljavljati v pobot svojo nasprotno terjatev že v pravdnem postopku. ZOR nima določbe, ki bi dolžnika kakorkoli omejevala glede časa, v katerem lahko uveljavlja upnikovi terjatvi v pobot svojo nasprotno terjatev. Procesno ga omejuje samo ZPP tako, da lahko pravdno pobotanje uveljavlja samo v pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje (3. odst. 352. člena ZPP, 5. odst. 363. člena ZPP).

V 1. odst. 189. člena daje ZPP tožencu (dolžniku) možnost, da vloži nasprotno tožbo tudi v primeru, če se lahko tožbeni zahtevek in zahtevek iz nasprotne tožbe pobotata. Če je toženčeva (dolžnikova) terjatev višja od tožnikove (upnikove), toženec ni dolžan nasprotne terjatve uveljavljati s pobotnim ugovorom do višine terjatve iz tožbe in samo presežek z nasprotno tožbo. Z nasprotno tožbo lahko uveljavlja celotno terjatev. Če bo sodišče ugodilo tako tožbenemu zahtevku kot nasprotnemu tožbenemu zahtevku, lahko pride do pobotanja nasprotnih terjatev pri izvrševanju sodbe - prostovoljnem ali prisilnem. To izhaja iz zgoraj navedene predpostavke nasprotne tožbe, enako pa je tudi stališče teoretikov procesnega prava (Jože Juhart: Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, str. 300 točka 4; Siniša Triva: Građansko parnično procesno pravo - peta spremenjena in dopolnjena izdaja, 1983, str. 337 točka 2/2).

Glede na zgoraj navedeno ni mogoče sprejeti kot pravilnega stališča zahteve za varstvo zakonitosti, da v izvršilnem postopku ne more več priti do prenehanja terjatve s pobotanjem. Ni pa v njem možno pravdno pobotanje, ampak samo izvenpravdno, v katerem pa je treba v situaciji, kakršna je obravnavana, ko je vsaki stranki izvršilnega postopka terjatev prisojena s pravnomočno sodbo, upoštevati še pravila o mejah pravnomočnosti.

Učinki pravnomočnosti se nanašajo na stanje, ki ga mora sodišče upoštevati v trenutku, relevantnem za odločitev v sporu, to je ob zaključku glavne obravnave. Ta trenutek je pomemben tudi za odločanje pritožbenega in revizijskega sodišče glede na to, da obe omenjeni sodišči neposredno ali posredno presojata utemeljenost vloženih pravnih sredstev z vidika pravilnosti odločanja na prvi stopnji.

Učinki pravnomočnosti pa se nanašajo tudi na prisojene zamudne obresti tako, kot se sodba glasi - do plačila.

Sodišče prve stopnje je odločilo 11.4.1988. Sodba je postala pravnomočna tako, kot je bila potrjena oziroma spremenjena z odločbama pritožbenega in revizijskega sodišča. Ta sodba zavezuje z obveznostmi, ki izhajajo iz nje, tako vsako stranko pravnega razmerja (pravnih razmerij), o katerem (katerih) je odločalo sodišče, kot tudi sodišče (1. in 2. odst. 333. člena ZPP). Zato dolžnik ne more sedaj s pobotno izjavo, ki je enostransko pravno dejanje, poseči v pravnomočno razsojeno stvar in tako prikrajšati upnika v upravičenjih, temelječih na pravnomočni sodbi. Svojo judikatno obveznost lahko samo izpolni. To pa lahko stori tudi z uveljavitvijo v pobot svoje nasprotne terjatve. Glede na meje pravnomočnosti sodbe pa lahko učinkuje pobot samo od tistega dne dalje, ko ga je dolžnik uveljavil. Uveljavil pa ga je v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ker pa sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali pravil o mejah pravnomočnosti, ki v konkurenci z materialnopravnimi pravili o pobotanju prevladajo, sta za odločitev zmotno uporabili 2. odst. 337. člena ZOR.

Upnik je vložil predlog za izvršbo 28.2.1990, sodišče pa je odločilo o njem 20.7.1990. Plačevanje obveznosti na meddržavni ravni se je takrat izvajalo po določbah Zakona o deviznem poslovanju (Ur. list SFRJ štev. 66/85...59/88; v nadaljevanju: ZDP), spremenjenem in dopolnjenem z Zakonom o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Ur. list SFRJ štev. 85/89; v nadaljevanju: ZZUZDP). Po omenjenih predpisih pravne osebe takrat niso imele deviznih računov. Plačila tujini so zanje opravile pooblaščene banke potem, ko so jim pravne osebe vplačale ustrezen znesek v dinarski protivrednosti (2. in 3. odst. nespremenjenega 5. člena ZDP, 46.a člen ZZUZDP). Če dolžnik ne bi uveljavil upnikovi terjatvi v pobot svoje, bi moral, glede na predlagano izvršilno sredstvo, poravnati upnikovo terjatev s (takrat) dinarskimi sredstvi. Prav to pa je storil z uveljavitvijo v pobot svoje dinarske nasprotne terjatve. Zato tudi ugovora, da ni izpolnjen pogoj istovrstnosti nasprotnih terjatev, ni mogoče upoštevati.

Iz zgoraj povedanega sledi, da je utemeljena samo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana zmotna uporaba 2. odst. 337. člena ZOR v toliko, v kolikor sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali meja pravnomočnosti izvršilnega naslova. Zato je to sodišče sklepa sodišč druge in prve stopnje v obsegu iz izreka tega sklepa razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (2. odst. 408. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 395. člena ZPP). Zaradi omenjene zmotne uporabe 2. odst. 337. člena ZOR sodišče namreč ni ugotovilo obsega nasprotnih terjatev strank izvršilnega postopka na dan vložitve ugovora pobota v ugovoru zoper sklep o izvršbi, vključno z zamudnimi obrestmi, nateklimi do omenjenega dne, niti ni ugotovilo pravilnega tečaja, po katerem je prišlo do pobotanja, to je tečaja, ki je veljal na dan pobota. Ko bo ugotovilo še omenjene okoliščine, bo lahko o ugovoru zoper sklep o izvršbi pravilno odločilo.